Damijana Medved
Matej Kržišnik
Marcel Krek
Mama Natalija z Lovrom, o katerem je napisala knjigo, da bi pomagala z njo drugim staršem (foto: Arhiv družine Obadič)
Mama Natalija z Lovrom, o katerem je napisala knjigo, da bi pomagala z njo drugim staršem | (foto: Arhiv družine Obadič)

Motnja ADHD: »Lovro je velik blagoslov in dar za vse nas.«

21.10.2021, 21:50 Mirjam Judež

Vse več staršev se pri otrocih sooča z motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD). Strokovnjaki celo pravijo, da je otrok s tako motnjo 8-10 %. Žal si starši tega ne priznajo ali motnje ne prepoznajo in do takšnih otrok ne znajo pravilno pristopati. Kako starši sprejmejo novico, da ima njihov otrok motnjo pozornosti? Se mu znajo približati na pravilen način in razumeti, kako on razmišlja? Natalija in Damjan Obadič, sicer starša štirih otrok, sta svojo izkušnjo opisala v knjigi »O, ti naš Lovro«, pa tudi v naši oddaji, v kateri sta podelila z nami svoje uspehe, pa tudi padce in iskanja poti naprej. Pogovor je vodila Marjana Debevec.

Že v nosečnosti je bil Lovro zelo drugačen od ostalih treh otrok

Mama Natalija se spominja, da je bil Lovro že v trebuhu precej bolj nemiren v primerjavi z ostalimi tremi in da sta se z Damjanom večkrat spraševala, če je z njim vse uredu. Bil je tudi dvojček, a v 10. tednu je mama izgubila njegovo sestro dvojčico, takrat pa so se začele težave: nosečniški diabetes, večino nosečnosti je Natalija preležala, Lovro se je rodil pri 33. tednih, bilo je tudi nekaj težav po rojstvu. Prvo leto je teklo dokaj normalno, pri 6. mesecih pa je Lovro dobil periodično vročico. Vsak mesec točno na datum (včasih tudi na 2 ali 3 mesece) je imel do 40 ali celo do 41,5 vročine, kar je včasih trajalo tudi daljše obdobje. Prva 4 leta je bil pogosto bolan. Da je drugačen od drugih treh otrok sta videla po tem, da ko sta dala kakršnakoli navodila, pri njem to ni delovalo kot pri ostalih. »Takrat sva se začela pogovarjati, da ni vse uredu. Poleg tega sem vzgojiteljica, mož je delal 5 let v vrtcu, kjer sva srečevala takšne otroke in naju je Lovro spominjal na kakšnega takega.«

Psihologinja je pri treh letih povedala diagnozo; tega dne ne bo Natalija nikoli pozabila

Natalija se spominja, da ko sta bila z Lovrom na pregledu pri psihologinji, ni hotel sodelovati, reševal je tisto, kar je njega zanimalo, ni pokazal nobene vztrajnosti, zdravnica ga je morala motivirati na vse možne načine, da je sploh pogledal, kaj želi od njega. Ko je končal naloge, mu je rekla, naj se gre igrat, v tem času pa se bo ona pogovorila z mamo: »On je v tisti igri vse razmetal, odpirati je začel omare, ona je gledala, jaz sem postala vsa zaripla od groze, ga opozarjala, nisem vedela, kako naj reagiram. Psihologinja se je obrnila k meni in rekla: »Naj vam ne bo nerodno, jaz vas poznam kot družino, vaše tri starejše otroke, ste zelo urejena družina, za to, kar Lovro dela, ni kriva vzgoja. On ima motnjo pozornosti in bomo delali na tem.« Ta diagnoza me je kar fejst zabolela, ker sem imela dosti negativnih izkušenj v vrtcu in šoli, kjer sem delala s takimi otroki. Ne bom pozabila njenih besed, da je za to diagnozo treba vložiti v otroka ogromno časa in energije. V tistem trenutku si nisem še predstavljala, kaj to pomeni.«

Velika odločitev za družino: oče bo ostal doma

Damjan se spominja, da čeprav sta imela od prej tri otroke, do te diagnoze nista niti pomislila, da bi nekdo ostal doma. Ko je bilo rečeno, da bo za Lovra potreben poseben pristop, sta z ženo napisala lestvico vrednot, na kateri je bila družina pri vrhu in v tistem večeru je napisal odpoved, da bi se lahko bolj posvetil Lovru in njegovim potrebam. Ni bilo enostavno, saj sta imela kredit za avto in stanovanje, 6 članov v družini in samo eno plačo. »Jaz sem malo preračunal, pa se zadeva ni izšla, pod črto so bile rdeče številke, zato je bilo treba še toliko bolj verjeti v Božjo previdnost. To je bila moja druga najboljša odločitev v življenju. Prva je bila, da sem se poročil z Natalijo.«

Kako se je motnja ADHD kazala pri Lovru?

Natalija: »ADHD je hiperaktivnost z motnjo pozornosti. Naš Lovro ima bolj kot ne samo motnjo pozornosti. Zdaj je v 3. razredu in se po malem kaže tudi hiperaktivnost. Pri hiperaktivnosti otrok nikakor ne more biti pri miru, ves čas se premika, ropota, težko sledi, dolgotrajne pozornosti nima. Pri motnji pozornosti pa otrok nima pozornosti, sploh dolgotrajne ne, lahko pa dolgo časa zdrži pri miru ob stvareh, ki njega zanimajo. Pri našem Lovru je to zelo izrazito. Pri teh otrocih je pomembno, da so naspani, da niso žejni, da so bili na stranišču, da okrog ni predmetov, ki bi odvračali pozornost. Vedno, ko z njim delaš, moraš poskrbeti, da je okolje primerno zanj, da lahko razmišljaš o največji možni pozornosti, ki jo boš pridobil od njega.«

Oči in Lovro sta bila doma sama dve leti

Damjan: »V začetku je bilo zelo odkrivanje neznanega. Z Natalijo sva iskala literaturo, v skrb za Lovra smo vključili tudi starejše tri otroke, da smo se šli razne igre, ki bi njemu pomagale. Veliko sva delala tudi na rutini. To, kar v vrtcu ni uspel slediti, sva na drug način veliko delala doma, da je vsaj osnovne stvari osvojil.«

Natalija: 'Resnično vidim, da je Lovro biser v naši družini, ker nas uči. Vse nas je spremenil, postali smo veliko bolj empatični en do drugega, posledično tudi do drugih. Kako so tudi ostali otroci v družini postali sočutni do takšnih otrok!'
Natalija: 'Resnično vidim, da je Lovro biser v naši družini, ker nas uči. Vse nas je spremenil, postali smo veliko bolj empatični en do drugega, posledično tudi do drugih. Kako so tudi ostali otroci v družini postali sočutni do takšnih otrok!' © Arhiv družine Obadič

»Starši enostavno ne razmišljamo kot ti otroci in jih ne razumemo.«

Natalija: »Kot mama kljub temu, da sem bila vzgojiteljica in sem imela izkušnje s takimi otroki, sem rabila tri leta, da sem prodrla v Lovra, da sem sploh razumela, da ne da on noče, ampak ne zmore. Mi enostavno ne razmišljamo tako kot ti otroci in jih ne razumemo. To je, kot bi eden meni govoril v ruščini in zahteval od mene stvari, da jih bom naredila, jaz jih pa ne razumem in jih ne morem. Njegovo razumevanje je, kot bi šli mi v hribe, mi  vidimo markirano pot, on pa teh markacij ne vidi in gre po drugi poti, ker se po tisti počuti bolj varno. Nas pa skrbi, ker gre on po tisti poti. Ne znamo si priti naproti. Njemu en vrh predstavlja tudi vrh gore, ki je ne zmore doseči. Ker se jo ustraši, zapade v afekt in se temu upira. Dokler mi kot starši, vzgojitelji, učitelji ne razumemo, da je ta afekt njegova nehote izzvana samoobramba, ker ni razumljen in si ne more pomagati, je na nas, da to prepoznamo in preprečimo takšne situacije.«

Pogosto se takega otroka obsoja, da je razvajen, nevzgojen, otrok pa ne uspe slediti več navodilom hkrati

Natalija pove, da tak otrok razume samo eno navodilo, za katero te mora gledati v oči, da preveriš, če ga je razumel. »Prva stvar, ki pride mimo, mu odrine prejšnjo informacijo, pozabil je navodilo in se ukvarja z novo stvarjo, ki mu je prišla na pot. Tak otrok ves čas potrebuje nekoga, ki ga spremlja, da ga pripelje do cilja. Ko smo ugotovili, da rabi nekoga kot senco, smo ugotovili, da je to zelo naporno, ker mora ves čas biti nekdo z njim, če želimo, da bo kaj narejenega.«

Nemirnost pri sv. mašah: »Mislila sem, da bom umrla od sramu.«

Mama se spominja, da je bilo na začetku res težko. »Jaz sem bila vedno čisto mokra na koncu maše, ker nisem nikoli vedela, kdaj bo toliko hudo, da bova mogla ven. Res sem hvaležna župniku, da je razumel to situacijo. Dogovorjena sva bila z župnikom, da če res ne bo prevelikega joka ali vpitja, da lahko ostanem v cerkvi. Ugotovili smo, da moramo sedeti čim bolj spredaj, v prvi vrsti, da je imel pred sabo vse dogajanje. To mu je bilo zanimivo najdlje do berila, potem se je pa začelo: presedanje, obračanje v naročju, na eno stran, drugo, na kolena, gledanje nazaj, potem je začel robce metat iz žepa, da bi lahko hodil in jih pobral. Nisem popustila, ker sem vedela, če ga bom spustila na tla, je konec, se bo razdivjal, pobegnil naokrog. Ljudje niso razumeli, zakaj sem tako stroga, zakaj ga ne spustim iz naročja. V naročju se je kmalu začel upirati, me začel brcati, suvati z rokami, z glavo butati nazaj, očala so letela 3 klopi nazaj, ljudje so gledali, jaz sem mislila, da bom umrla od sramu. Prosila sem Jezusa, naj mi pomaga. Ko sem ga tako držala, je ugotovil, da ga ne bom spustila in je počasi popuščal. S tem, ko je nehal izvajati fizično agresijo, je začel preklinjati in grde besede govoriti naglas (baba neumna, nesramnica). To je bilo pa še hujše … Ko smo imeli redne obravnave pri specialnem pedagogu, sem vprašala, zakaj mora neprestano ropotati, udarjati v ritmu, brcati, tolči po klopi. On je to moral slišati. Specialna pedagoginja je povedala, da ima pomanjkanje notranjih dražljajev in svoj nemir kompenzira s tem, da si daje slušne in taktilne dražljaje in da ga to umirja. Da če smo nekje, kjer mora biti tišina, da tam, kjer bo migal, naj ga mi začnemo masirati, se ga dotikati, poskusimo ugotoviti, kakšne vrste dražljajev mu pašejo. In res, ko se je začel premikati, smo ga začeli masirati in se je on res umiril. Potem je dosti bolj umirjeno zdržal do konca maše. Potrebno ga je pohvaliti za vsak, še tako majhen uspeh. Ti otroci rabijo še več pohval kot ostali. Spoznala sem, da Lovra kazen blokira, zabije, nagrada pa ga spodbuja.«

V neki stiski je Lovro izbruhnil: vsi ste isti, vsi rečete, da tega in tega nočem narediti, vi sploh ne veste, kako se jaz trudim! Takrat sem razumela, kakšno stisko doživlja. Vsak, ki z njim dela, vidi samo, česa noče, da je trmast, v resnici je pa že za tisto, kar je naredil, uporabil vse svoje moči. Takrat sem videla, da je to motnja, ki je ne znaš ubesediti, začutiš jo, ko s tem otrokom živiš, ko ga začutiš v tej stiski. Takrat razumeš, da to ni nagajanje, nesramnost, neuboganje, ampak nezmožnost.

Rdeči kartoni v šoli

Mama se spominja, da je prvi mesec v šoli zelo užival, saj je bilo veliko spoznavanja in skupnih iger. Potem pa ni zmogel več slediti, saj mu je bilo preveliko breme slediti navodilom in delati nekaj, kar njemu ni všeč. Zdelo se jima je prav, da se pogovorita z učiteljico, saj je dan za dnem govoril, da je kaznovan, da dobi »rdeč karton«, kazen, ne ve pa, zakaj. Vzgojiteljica je povedala, da imajo jutranji krog, sedijo na tleh, on pa leži. »Vprašala sem jo, za kaj vse dobijo »rdeč karton«. Pogledala me je in se nasmejala: »Ja, ja, saj Lovro to vse ve, samo slišati noče!« Moram reči, da me je ta stavek zelo prizadel. Navzven se kaže to kot otrok, ki ne uboga, je razvajen, ki dela, kar mu paše, ki nagaja. Ob tem odzivu sem si mislila: »Ne veste, kaj vse delamo z njim …« Ko sva šla domov, sva se pogovarjala. Vsako jutro sva ponovila, česa ne sme, zaradi česa je dobil »rdeč karton«. Prva stvar, ki sva jo osvojila, da bo dobil nagrado, če se ne bo ulegel v krogu. Nikoli več ni dobil »rdečega kartona« zaradi ležanja na tleh. Na ta način sva vsak dan usvajala, česa ne sme.«

ADHD ni posledica vzgoje, cepiv ali prevelike količine sladkorja. Psihologinja je pojasnila, da je bil Lovro nedonošen in dvojček. Skupno otrokom z motnjo pozornosti je, da so nedonošeni in da so eden od dvojčkov.

Damjan: »Takim otrokom se dela zelo velika krivica.«

Damjan: »Poznam kar veliko primerov, ko si starši ne upajo priznati, da je njihov otrok drugačen. To ne pomeni, da je z njim nekaj narobe, le drugačen je in si ga v tej drugačnosti ne upajo sprejeti. Si rečejo, saj se bo umiril, čez par let bo že dobro. Tem otrokom se godi krivica, ker jih ne sprejmejo take, kot so. Če slišim za kakšnega starša, ki ne ve, kaj bi naredil s tem otrokom, vsakemu rečem, naj ima korajžo, naj gre preverit k strokovnjakom, če je kaj na stvari, da se tem otrokom čimprej nudi ustrezen pristop.«

Natalija: »Lovro nas je vse spremenil.«

Natalija: »Resnično vidim, da je Lovro biser v naši družini, ker nas uči. Vse nas je spremenil, postali smo veliko bolj empatični en do drugega, posledično tudi do drugih. Kako so tudi ostali otroci v družini postali sočutni do takšnih otrok! Hči Katja je imela sošolca, začela z njim delati, koliko situacij v razredu je rešila, ker je videla, kako lahko s takim otrokom delaš. Osebno sem Lovru hvaležna, ker sem postala popolnoma druga oseba, naučila sem se in se še vedno učim vsak dan znova, ker so vedno novi izzivi, kako razumevati nekoga, ki je drugačen in kako je bogat, kako mi kaže nove poti. Zelo zanimiva je njegova iskrivost, radoživost, iskrenost, tudi to, kako hitro oprosti, pozabi, on ne ve, kaj je to »kuhanje mule«, to vemo mi. Ti otroci tega nimajo. To je opominjanje, kaj pomeni biti v sedanjem trenutku tista ljubezen do tistega, s katerim si. Bogu sem hvaležna za tega otroka. Ne bom rekla, da ni težko, ker je, je pa velik blagoslov in dar za vse nas.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Srečanja

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Nekdanji minister Ingo Pasch (photo: Rok Mihevc) Nekdanji minister Ingo Pasch (photo: Rok Mihevc)

Umrl minister v prvi vladi Ingo Paš

V 81. letu starosti je umrl Ingo Paš, minister v prvi vladi v samostojni Sloveniji, so sporočili iz družinskega kroga. Bil je odvetnik, sodni tolmač, ustanovitelj in dolgoletni predsednik Zbornice ...

Papež v Grčiji (photo: Divisione Produzione Fotografica) Papež v Grčiji (photo: Divisione Produzione Fotografica)

Odmikanje od demokracije v Evropi

Papež Frančišek svoje 35. mednarodno potovanje nadaljuje v Grčiji. V Atenah, zibelki demokracije, je izrazil zaskrbljenost zaradi odmikanja od demokracije v Evropi. Evropske voditelje je pozval, ...