"Vzgojni zavod ni kaznilnica."

Svetovalnica | 28.09.2021, 14:18 Mirjam Judež

Govorili smo o težavah mladostnikov in vlogi centrov za socialno delo. V našem studiu je bila pomočnica direktorice Centra za socialno delo Ljubljana Bežigrad Simona Mikec, ki že več kot dve desetletji ponuja roko mladostnikom. Pravi, da prihajajo vse mlajši, a z mnogimi stike obdržijo še mnogo let. »Spomnim se, ko me je (že odrasel) mladostnik ustavil na cesti in ko sva se pogovarjala, mi je rekel: »Nikoli ne bom pozabil, Simona, ko si mi rekla: »Ti to zmoreš in ti boš to naredil.« Bil je en stavek, za katerega se ne spomnim, v kakšnem kontekstu je bil izrečen, njemu pa je bil dobra spodbuda.« Pogovor je vodila Tanja Dominko.

Epidemija je mladostnikom potresla sol na številne nezaceljene rane

»Na epidemijo nismo bili pripravljeni: ne šole, ne otroci, tudi starši ne. Na začetku smo se srečali z velikim šokom, kako se sploh soočati z novo realnostjo. Na nas so se obračali starši v stiski. Prisiljeni so bili delati od doma, otroci so bili doma, šola je potekala na daljavo. Mnogi so se soočali tudi s finančno negotovostjo; ljudje so izgubljali službe, niso vedeli, kako bodo preživeli. V nadaljevanju pa je šolanje na daljavo, socialna distanca, izolacija … pustila zelo velike posledice na mladih, pri katerih smo opažali veliko občutkov tesnobe, zapiranje vase, težave pri šolskem delu, več je bilo poskusov samomora, več mladostnikov, ki so delali prekrške, kršili odloke, več otopelosti, pokazala se je tudi kriza odvisnosti od telefonov, računalnikov … Te rane so zarezale kar globoko v družbeni, osebni, družinski kontekst našega življenja. Najverjetneje bomo potrebovali kar nekaj časa, da se bodo najbolj prizadete družine spravile iz teh situacij.«

Na Center za socialno delo (CSD) se obrnejo starši ali institucije, ko so druge možnosti že izčrpane

»Šola napiše poročilo, da nek otrok kaže znake stiske, je zelo moteč v razredu ali se kažejo kakšni znaki zanemarjenosti, ogroženosti. Takrat se vključijo Centri za socialno delo. Ko dobimo neko tako pobudo s strani okolja, vse te informacije preverimo, raziščemo, ali družino že kaj poznamo, je prejemnica denarno-socialnih pomoči, so se starši že kdaj obračali na nas … Preverimo, kakšne so opisane težave, kateri so rizični dejavniki, razvidni iz prijave, starše in mladostnika povabimo na pogovor. Pomembno nam je, da skušamo skupaj z družino in mladostnikom poiskati neke načine reševanja težav. Kaj je tisto, kar bi pri določenem mladostniku v določeni družini delovalo? Kako bi te cilje dosegli?«

Pogovor je naše edino sredstvo dela. Nimamo testov, ne postavljamo diagnoz, se le pogovarjamo.

Pogosto mladostnik ne želi sodelovati

»Nismo ravno institucija, na katero bi mladostniki sami potrkali na vrata (se pa tudi to zgodi). Najprej ga skušamo motivirati, najti načine, da stopimo v stik z njim, mu povemo, da mu želimo pomagati, skupaj z njim poiskati neke rešitve. Pomembno je, kakšno je sodelovanje staršev. Če so ti pripravljeni na sodelovanje, so stvari lažje. Če pa celotna družina čuti nek pritisk z naše strani in zavrača sodelovanje, je dosti težje, kar pa ne pomeni, da mi svojega dela ne opravimo. Takrat še več sodelujemo z drugimi institucijami, ki poročajo o razmerah v družini, kaj bi delovalo, na kakšen način priti do družine. Vse z namenom, da nam ne bi bilo potrebno vstopiti v družino z ukrepom. Ukrep je skrajni del, kjer mi posežemo v starševsko skrb, da jo bodisi omejimo bodisi otroka iz družine vzamemo, ga namestimo kam drugam. To res v skrajnih primerih, ko ugotovimo, da je otrok tako ogrožen, da mu v družini ne morejo več pomagati.«

Pomanjkanje ljubezni v družini je verjetno eden od razlogov, da se začnejo težave

»Zadovoljevanje potrebe po ljubezni je zadovoljevanje osnovne razvojne potrebe, ki jo ima otrok od rojstva naprej. Ko govorimo o čustvenih, vedenjskih motnjah pri otrocih in mladostnikih, govorimo o nekem nefunkcioniranju v zadovoljevanju njegovih potreb v interakciji z okoljem. Ravno tam nastajajo te čustvene in vedenjske motnje. Poleg ljubezni, ki je osnova, sta tu še spoštovanje in varnost (fizična in psihološka), ki je zelo pomembna.«

Občutek varnosti starši ustvarjamo skozi vzgojo: z jasnimi pravili kažemo konsistentnost in čustveno toplino.

Starši ga »lomimo« s permisivno in nedosledno vzgojo

»Težava je nedosledna ali razpršena vzgoja: enkrat so starši zelo strogi, drugič zelo popustljivi. Enkrat postavljajo zelo toga pravila, potem popustijo in pozabijo vse, kar so rekli. V teh kontekstih se zelo pogosto razvijajo težavni otroci, ki kršijo pravila, ki jim ni popolnoma nič mar in so zelo moteči za okolico. Ko delamo z mladostnikom in predvsem starši, je potrebno postaviti zelo jasne meje, jih učiti doslednosti. Na drugi strani pa se zelo pogosto srečujemo s popustljivimi starši (posledica permisivne vzgoje). Starši ne znajo postaviti pravil, otroku vse dovolijo. V takih sistemih se pogosto razvijajo impulzivni, jezni otroci. Starši ne razumejo, češ: saj mu vse dovolim, saj mu nič nočem, otrok pa zaradi majhne stvari postane agresiven, znori. Pomembno je, da ko strokovni delavci prepoznamo vzorec, da mi nastopimo avtoritativno in staršem pokažemo, kaj je nasproti popustljivosti: mi se držimo reda, ne popuščamo, smo resni in redni.«

Če ne gre drugače, je namestitev v vzgojnem zavodu lahko ena od rešitev

»Ko do nas pride informacija, da se z otrokom nekaj dogaja, preverimo informacije na več nivojih, ne samo na podlagi nekega poročila, izjave (včasih se oglasi nek mladostnik, ki naplete neko zgodbo, ki jo je dobro preveriti pri starših, v šoli, v okolju). Potem se začnemo pogovarjati. V okviru naših postopkov skušamo ustvariti delovni odnos s starši in mladostnikom in potem iščemo izhode iz te situacije. Včasih se tudi zgodi, da družina ne zmore. Da družina, mladostnik ne premorejo toliko kapacitet, da bi zmogli v kratkem času narediti potrebne spremembe. To konkretno pomeni, da je mladostnik v šoli neuspešen kljub vsej pomoči, ki jo ima, ne zmore, njegovo vedenje se ne spreminja, ne daje hitrih rezultatov. Takrat iščemo tudi druge rešitve, ocenjujemo ogroženost otroka v tej situaciji. Če je ogroženost otroka tako velika, se skupaj s starši pogovarjamo tudi o namestitvi otroka izven družine. Ko so njegove čustvene, vedenjske, psihosocialne težave tako velike, da ogroža sebe ali druge v svoji okolici, je namestitev v vzgojni zavod lahko tudi ena od rešitev.«

Vzgojni zavod ni kaznilnica

»Včasih nam je že zelo hitro jasno, da ne bo šlo in bo moral otrok v zavod. Raje svojo energije preusmerimo v to, da družino in mladostnika motiviramo v namestitev izven družine, si gremo zavod ogledati, se pogovarjamo o tem, damo mladim možnost, da izrazijo svoje pomisleke. Občasno tudi kakšno leto, dve krepimo varovalne dejavnike v družini, da bi jim uspelo, da ne bi bilo potrebno otroka dati v zavod, pa ne gre. Družine pogosto doživljajo namestitev otroka v vzgojni zavod kot kazen: to je dokaz, da starši niso dobro opravili svoje naloge. Starši si tega ne želijo, bojijo se. Toda včasih družina ob strokovni pomoči ob tem, da je mladostnik na varnem, dobi pomembno sporočilo, da se dá. Vzgojni zavodi niso kaznilnice. Imamo različne oblike: mladinski domovi, stanovanjske skupine, vzgojni zavodi, kjer individualno delajo z mladostnikom, pripravijo program, ki je usmerjen vanj in uspešnost mladostnikov je velika.«

Najprej je potrebna ocena rizičnih dejavnikov

»Ko delamo z mladostnikom, ocenjujemo rizične dejavnike (tiste, ki vplivajo na to, da je oškodovanost in ogroženost otroka velika). Takrat pogledamo rizične dejavnike na strani otroka (kakšen je karakter, kako se odziva na stisko, kako jo rešuje, kako se obnaša v vrstniški skupini, kakšne so njegove učne, šolske kapacitete). Potem imamo rizične dejavnike na strani staršev: kakšen je bil vzgojni model v družini, kako se starši odzivajo, kakšne so spodbude v družini. V okviru tega preverjamo, če so starši zaposleni, kako rešujejo svojo stanovanjsko, finančno, materialno problematiko. To je pomembno, a je zgolj eden od dejavnikov. Ocenjujejo pa še rizično okolje na strani okolja. To so vrstniške skupine, vključenost v prostočasne dejavnosti, vpetost v lokalno okolje. Vse to tehtamo.«

Ločitev je pomemben rizičen dejavnik

»Predvsem to, kako je proces ločitve stekel, kako sta starša zmogla razmejiti starševski in partnerski odnos, kako potekajo stiki. Vse to je lahko rizični ali varovalni dejavnik (če je bilo prej prisotno nasilje, veliko kreganja, nevzdržne razmere, ko je družina še živela skupaj), vse to preverimo, pregledamo. Na drugi strani pa imamo varovalne dejavnike, ki krepijo družino in mladostnika.«

Namestitev v vzgojnem zavodu največ tri leta

»Če se razmere v družini spremenijo, če starši naredijo napredek, se mladostniki vrnejo iz vzgojnega zavoda nazaj v družino. Zakon predvideva, da je namestitev v vzgojnem zavodu možna največ tri leta. Kjer so razmere v družini še vedno težke, pa zakon dopušča možnost podaljšanja. Tri leta naj bi bila tista doba, ko naj bi se družina stabilizirala in začela funkcionirati drugače. Ponavadi vrnitve otrok v družino vežemo na konec šolskega leta. Bodisi otrok zaključi v osnovno šolo v zavodu in potem, če so ustvarjeni pogoji, jih vrnemo domov in iščemo pomoč znotraj družine.«

Veseli smo uspešnih zgodb, ki nam pomagajo opravljati svoje delo dan za dnem. Ko starši ugotovijo, da jim ne želimo slabega, da želimo pomagati, ko sprejmejo našo pomoč, se dogajajo spremembe na bolje.