Demenca se priplazi potiho, neopazno

Sociala | 21.09.2021, 08:54 Matjaž Merljak

Prijaznost je čustvo, ki ga osebe z demenco ohranijo do zadnjega. To nam je povedala etnologinja in publicistka Alenka Veber, ki se je po treh desetletjih iz Ljubljane preselila nazaj v domače Babno Polje in tam že slaba štiri leta živi z mamo, ki ima demenco. Tega seveda ni pričakovala, čeprav je že prej prebirala knjige o demenci.

V tem času se je marsikaj spremenilo. Veliko izkušenj ji je prinesla epidemija, saj je bila skoraj dan in noč ob mami. Lahko vidi, kako se ji zmanjšujejo čustvene in delovne sposobnosti. Alenka je spoznala, da nima več smisla mami dopovedati, kaj sme in česa ne sme ... Poskrbeti mora za varnost, da ne pride do požara ...

Potrebno je biti s svomi najbližjimi, prijatelji in drugimi prijazen, ljubezniv, potrpežljiv.

Najtežji del soočanja z demenco je, da je nad nekaterimi vsakodnevnmi rutinami dvignila roke oz. vrgla puško v koruzo.

Ker je demenca v Sloveniji še vedno zapostaljena, želi pomagati drugimi tudi s tem, da piše knjigo o svoji realnosti. Veliko ima že posnetega gradiva: glas, govor mame, opravila, ki jih mama zmore ... Tudi humorne utrinke:

Minula noč je bila mirna ali pa jaz nisem slišala maminih korakov. V mojo sobo je mama vstopila malo pred šesto uro. Že dolgo se ne pregovarjam več, koliko je ura in vstanem. Mama svoj dan začne s postiljanjem moje postelje.
A štiri okrasne blazine in pregrinjalo ostanejo na stolu. V kotu velbane veže za zmrzovalno skrinjo stoji sirkova metla in zelena plastična smetišnica. Dvorišče sem pograbila sama. Velike plastenke, napolnjene z vodo, čakajo na svojih mestih. Le pollitrske zjutraj nisva našli.
Pol ure potem, ko sem mami to jutro že drugič dala jesti, pride v mojo sobo, da morava jesti.
Mastno ponev hitro odnesem v prostor izven hiše. Pomila jo bom na skrivaj.

 

Mamin govor je težko razumljiv. Med hojo po hiši, dvorišču in vrtu ter do pokopališča nenehno govori. Pogovarja se z rožami in plastenkami z vodo. Z njo prekomerno zaliva rože po vsej hiši. V dopoldanskem in kdaj tudi v popoldanskem času gre z belo plastično posodo na pokopališče, ki leži le lučaj stran od naše hiše. Na pokopališču skrbi za štiri grobove. Na vseh štirih so vaze, v njih plastične rože, ki jih mama vsak dan zaliva. Vodo prinese s seboj.

Alenka Veber, ki v Babnem Polju vodi Zavod Rihtarjeva domačija, še dodaja, da ima vsaka oblika bolezni svoj obraz ter priznala, da jo je strah, kaj jo še čaka in kdaj bo tisti trenutek, ko bo morala mamo predati v institucionalno oskrbo.