»Vsak dan znova odkrivam nov spekter duhovništva«

Cerkev na Slovenskem | 04.08.2021, 11:31 Rok Mihevc

V Katoliški cerkvi obhajamo god sv. Janeza Marije Vianneya, poznanega tudi kot arškega župnika. Je zavetnik in vzornik dušnih pastirjev. V župniji je najprej poskrbel za verski pouk otrok in odraslih ter se boril zoper štiri tedanje poglavitne razvade: nedeljsko delo, popivanje, preklinjanje in ples. Kmalu so se začela tudi množična romanja k njemu, da bi opravili sveto spoved.

O duhovniškem delu, kakšna so spoznanja po "ohladitvi" od nove maše in kakšne so prednosti duhovniškega poklica, smo se pogovarjali z duhovnikom Blažem Frankom, ki trenutno še študira v Rimu, prihaja pa iz Šentjerneja.

Danes v Katoliški cerkvi obhajamo god sv. Janeza Marije Vianneya, poznanega tudi kot arškega župnika, zavetnika in vzornika dušnih pastirjev. Kako ta svetnik nagovarja vas?

Janez Marija Vianney je res poseben svetnik, ker je znamenje tega, da se da marsikaj narediti, tudi kot duhovnik in je znamenje tega, da je predvsem Bog tisti, ki dela preko duhovnika. Prišel je v čisto razkristjanjeno faro, v takih časih, ki so bili zelo vihrani v Franciji. Ko danes razmišljamo o tem, da so najslabši možni časi, bi težko temu verjel, ker tudi njemu je bilo težko, ko je prišel v župnijo. Ampak je s svojim trdim delom, zvestim, pobožnim življenjem in zaupanjem v Boga naredil velike čudeže. Je velik zgled, da ni nič nemogoče in lahko kot duhovnik tudi danes marsikaj narediš. Pri njemu vidim, da naše poslanstvo ni le to, da napolniš cerkev, ampak predvsem to, da tisti, ki pridejo tja, da začutijo, da lahko nekaj naredijo na svojem življenju. Da je Bog tisti, ki lahko vsakemu izmed nas pomaga k boljšemu in lepšemu življenju. In tu je Janez Vianej zgled tudi za vse nas duhovnike.

Toliko bolj cenim tiste stike s tistimi ljudmi, ki pristopijo do mene kot duhovnika. Tega prej recimo nisem bil vajen, da nekdo kar pride in ti zaupa najgloblje globine srca.

Lansko leto ste peli novo mašo. Verjetno se je vsa pozornost okoli tega že umaknila... Kakšna so vaša enoletna spoznanja?

Ja, kar dobro je, ko se stvari malo umirijo. Ker okoli nove maše se vse dogaja, polno ljudi pride, vsi so aktivni, ko pa se vse enkrat konča, je kar dobro, da vidiš, kakšno je realno stanje. Roko na srce, veliko lepše mi je zdaj, ko so stvari umirjene in sem tudi letošnje novomašnike od daleč spremljal. Je lepa stvar, ko začneš ceniti povsem vsakdanje stike z ljudmi, ki jih imaš. Toliko bolj cenim tiste stike s tistimi ljudmi, ki pristopijo do mene kot duhovnika. Tega prej recimo nisem bil vajen, da nekdo kar pride in ti zaupa najgloblje globine srca. Lahko ceniš to, da ljudje pristopajo, ker v nas vidijo predvsem Boga, ker služimo Bogu samemu. Zaradi tega lahko rečem, da vsak dan znova odkrivam nov spekter v duhovništvu, lahko rečem, da mi je lepo po enem letu. Je pa res, da v tem posebnem korona letu prav za vsakega, ki začenja novo službo, kot je naša generacija, ni bilo povsem enostavno. Je drugače, a tudi to nas postavlja pred velike izzive in veliko zaupanje, da bo gotovo Gospod tisti, ki bo še marsikaj naredil.

Ste sicer še študent, študirate v Rimu. Kako pomemben je za duhovnika študij, kako ga izpopolnjuje?

Pri sebi vidim, da če mi je Bog dal talente za študij, da jih moram izkoristiti in unovčiti. Lahko sem hvaležen škofu, da je v meni prepoznal te talente, ki jih je Gospod položil vame in da mi je tudi zaupal to nalogo, da ne grem takoj za kaplana, ampak me je poslal naprej še na podiplomski študij. Se trudim, da bi lahko tudi s pomočjo tega študija lahko bolje služil tako ljudem, Cerkvi, družbi in da bi lahko del tega dal nazaj. Se mi zdi, da je za duhovnika zelo pomembno, da ves čas ostaja v miselni aktivnosti, da skušamo odkrivati nekaj novega, ker globine teologije so enormne. Če želimo danes nekaj ljudem dati, moramo najprej sami nekaj dobiti in prejeti. Kar me še bolj bogati, je pa predvsem izkušnja univerzalnosti in vesoljnosti Cerkve, da smo res po celem svetu. Imam sošolce praktično iz vseh celin, prihajajo iz vseh različnih kultur. Ravno to je tisto kar bogati. Vidimo, da ni samo Cerkev v Sloveniji in da naši problemi niso sami naši, ampak da se marsikej ukvarjajo z večjimi izzivi. Te izkušnje, ki si jih podeljujemo, me še bolj bogatijo kot sam študij.

Vidim, kako lahko ena mala kateheza pade kot kaplja vode na suho zemljo in vzbrsti.

Ob zavetniku duhovnikov seveda ne moreva mimo vprašanja pomankanja duhovnih poklicev. Pa nam povejte nekaj o prednostih in radostih vašega poslanstva, mogoče tudi s tem koga nagovorite ...

Če kdo, potem bo nagovoril Bog. Marsikdo vidi samo slabo, da je pomanjkanje duhovnikov. To so tegobe, ki nas vse v podzavesti spremljajo. Kljub temu pa vidim izjemen potencial, koliko možnosti za delo je, koliko ljudi je, ki danes iščejo, ki skušajo najti nekaj več, kaj se dogaja v njihovi duši, pa mogoče tega ne poznajo pod imenom Bog. Mi jim lahko damo marsikaj. Vidim, kako lahko ena mala kateheza pade kot kaplja vode na suho zemljo in vzbrsti. Vidim, koliko je možnosti dela za duhovnika in če bi nas bilo še nekaj več mladih in pomagali starješim, ki so na robu moči, koliko dobrega bi lahko še naredili. Samo duhovništvo ne bo nikoli postalo samo po sebi dolgočasno. Odpreti se moramo in ponujati Boga in ga prinašati ljudem. In če se zopet navežem na Janeza Vianneya, ki je rekel, če bi se duhvonik zavedal, kako lepo je duhovništvo, bi najverjetneje kar umrl. In to, da lahko v svojih rokah vsak dan držimo Boga samega in ga prinašamo ljudem, je tista stvar, ki te pretrese in vsak dan znova nagovarja, če se le pustimo tudi sami nagovoriti.