Nov finančni instrument za učinkovitejšo skupno zunanjo politiko

Komentar tedna | 06.08.2021, 14:30 Dr. Laris Gaiser

Ameriški predsednik Joe Biden je po odhodu Donalda Trumpa spremenil način komuniciranja, nikakor pa ne glavnih smernic zunanje politike Združeni držav Amerike. A to je kot kaže bilo dovolj, da se je sodelovanje med ZDA in evropskimi državami vrnilo v normalne okvire oziroma da zdaj Evropska unija mirneje sledi prošnjam, ki prihajajo iz Bele hiše.

ZDA želijo poenotiti Evropo pri omejitvi kitajske ekspanzije, kontroli ruskih zahtev do stare celine in blažitvi težav, ki prihajajo iz Podsaharske Afrike. Države članice Unije bolj ali manj zavestno izvršujejo oziroma izkoriščajo okvir sodelovanja tudi za uresničevanja lastnega interesa.

Ker je Evropska unija vse od konca druge svetovne vojne dalje v ameriških očeh le funkcionalni projekt za boljše delovanje njihovega imperija, v Washingtonu oblikovanje novega finančnega instrumenta pozdravljajo. Z njim želi Bruselj podpreti učinkovitejše delovanje lastne zunanje politike oziroma nove projekte na širšem varnostnem področju. V času portugalskega predsedovanja je dejansko prišlo do manjše, a pomembne revolucije pri avtonomnosti delovanja Unije na mednarodnem parketu. Članice so namreč izoblikovale politični sporazum o instrumentu za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje – Evropa v svetu (NDICI-Neighbourhood, Development and International Cooperation Instrument), finančni steber za posredovanje po svetu in sodelovanje Unije s tretjimi državami, ki je vreden 80 milijard evrov. Ta novi instrument združuje večino finančnih instrumentov, ki so do danes zagotavljali mednarodno delovanje EU.

Zunanje delovanje EU tako prvič postaja skoraj v celoti financirano s strani evropskega proračuna in ni več odvisno od pogajanj in stalnih kompromisov s posameznimi državami. Instrument Evropa v Svetu je sestavljen iz geografskega in tematskega stebra. Geografski steber 19 milijard evrov namenja bližnjemu sosedstvu, skoraj 30 milijard evrov Podsaharski Afriki, 8,5 milijard Aziji in Pacifiku ter nekaj več kot tri milijarde Srednji in Južni Ameriki ter Karibom. Za tematske programe kot so podpora človekovih pravic in demokracije, miru in stabilnosti ter za druge globalne izzive je rezerviranih 6,4 milijard evrov. Za nepredvidene potrebe, ki bi zahtevale hiter odziv, so države članice potrdile 3,18 milijard evrov. Ostalih 10 milijard ostaja nerazdeljenih in so na voljo na podlagi morebitnih potreb.

Medtem ko tako Nemčija kot Francija pojasnjujeta, da je omenjen instrument garancija učinkovitejšega, bolj neodvisnega mednarodnega delovanja ter temelj bodoče polnejše suverenosti Evropske unije, si v Washingtonu naše korake razlagajo precej bolj realpolitično. Iz njihovega zornega kota mi le oblikujemo bolj fleksibilno možnost za prevzemanje našega deleža odgovornosti pri stabiliziranju sveta in obrambi tudi izven meja ameriškega cesarstva, katerega smo eden od glavnih stebrov. ZDA se zavedajo, da ne morejo posredovati v vsaki krizi. Kriz pa bo, dokler ne pridemo do novega svetovnega reda, vsak dan več. EU s skupnim instrumentom zagotavlja večjo možnost posredovanja in hitrejšo transatlantsko koordinacijo ob nastanku posamezne krize. Ob gledanju zemljevida opazimo, da je Evropa vse od Baltika do Črnega morja, preko Bližnjega Vzhoda in Afriškega roga pa do Gvinejskega zaliva obkoljena s kriznimi žarišči, ki pod vprašaj postavljajo njeno stabilnost in prihodnost.

Washington z Evropo upravlja tako kot so Rimljani s svojimi zunanjimi provincami in pridruženimi narodi v času večjih pritiskov na zunanjo mejo, na Limes. Dokler EU ne bo kazala, in očitno še dolgo ne bo, znakov oblikovanja skupne vlade – torej resničnejše suverenosti – ZDA lahko spijo mirne sanje. V nasprotnem primeru pa bodo – kot vedno – naredile vse, da se znotraj Unije povečajo trenja, ki bi preprečila nastanek skupne države, a še vedno ohranila funkcionalnost trga in promocijo skupnih vrednot po svetu.

Imperij ZDA bo trajal še desetletja, Evropa pa mora znotraj danega okvira poskušati zase pridobiti čim večji manevrski prostor tudi zato, ker če bi se svet - kot ga poznamo danes – porušil, je skoraj nemogoče, da bi Evropska unija, kot jo zgrajena danes, preživela.