Toni Mrvič, odličen terapevt družinskih in partnerskih odnosov | (foto: Rok Mihevc)
Toni Mrvič: Pohvale, pohvale in še enkrat pohvale.
Za življenje Nataša Ličen
Kot je treba poskrbeti za svoje telo, tako je treba negovati tudi partnerske odnose in poskrbeti za svoja čustva. Zgodovina je naredila svoje, je v osrednjem sobotnem dopoldanskem pogovoru razložil Toni Mrvič, priznani terapevt in soavtor odmevnih knjig o moških in ženskah, in dodal, če pogledamo samo svoje stare starše, ki so bili del vojne in vojna je travma za vsakogar, se njihove izkušnje prenašajo tudi na nas, na potomce.
Pohvale, pa naj bodo to pohvale parterju, otrokom, morajo biti vsakodnevnica odnosov. S pohvalami dajemo potrditev.
"Naši starši, stari starši niso imeli možnosti, da bi se takoj po vojni ukvarjali s čustvi, treba je bilo preživeti. Tudi v desetletjih po vojni vemo, kakšen čas je bil, za mnoge zelo trpeč in preizkušen. To se potem vleče iz roda v rod." Tonija Mrviča smo gostili v oddaji Za življenje.
Novi časi zahtevajo nove pristope, ki se jih moramo naučiti, ker nam jih naši starši niso mogli dati. V zgodovini ni bilo nikoli idealnih časov.
»Danes smo šli zelo na »konfortno« življenje, mislili smo, da nam bo materialno prineslo zadovoljstvo. Denar lahko prinese ugodje, kar ni nič narobe. Vsi gremo radi na dopust in si kaj privoščimo, toda zadovoljstvo prinašajo dobri odnosi. Zato sva z Markom Juhantom tudi napisala knjigo Iskreno o moških, ker danes o moških potrebah ne govorimo dovolj. Deloma so še vedno tradicionalne, a se spreminjajo. Resnici na ljubo, to je treba vedeti, odnos matere do sina je povsem drugačen kot odnos očeta do hčere. Eno je pristop do moškega in drugo pristop do ženske.«
Nihče nima popolnih staršev. Popolnega Očeta imamo v nebesih, dveh popolnih pa ne potrebujemo, zato je povsem v redu, da smo dovolj dobri starši.
»Slovenci imamo dediščino močne »Cankarjeve mame«, kar je bilo v zgodovini funkcionalno. Moški je bil odsoten in ta odsoten moški manjka v slovenski zavesti in potem je seveda ženska prevzela poleg svoje vloge mame še pol očetove. Oče je bil strašljiv. Govorile so, bom očetu povedala, torej, očeta se je treba bati. S tem se tudi vez med mamo in otroki drugače vzpostavi, kot če je oče aktiven in dejavno posega v odnos. Mama takrat ve, da lahko opravi le svoje, mamino delo in da je to dovolj, še to komaj zmore, saj popolnega starša ni. Odsoten moški je torej naredil ta lik močne mame, kar seveda ni najboljše za otroka.«
Oče od sina zahteva nekoliko več kot od hčere in obratno, mama od hčere zahteva več kot od sina.
Za kakšen svet vzgajamo otroke? Vemo na kakšne izzive v prihodnje jih pripravljamo? Ne vemo. Ker se svet tako hitro spreminja. To kar je pomembno, je starši damo otroku, je samozavest, mu pustimo, da se razvija. Naši otroci bodo živeli v povsem drugačnem svetu kakršen je danes. S pohvalami jih hranimo in lažje se bodo znašli. Pohvale, pa naj bodo to pohvale parterju, otrokom, morajo biti vsakodnevnica odnosov. S pohvalami dajemo potrditev. Če znamo pohvaliti drug drugega si dajemo notranjo moč varnosti, potrditve, tudi v vlogah, ki jih imamo in se veliko lažje znajdemo v zunanjem svetu. To ne pomeni, da ne smemo kritizirati. Toda, če imamo zalogo pohval, bomo veliko lažje kdaj tudi pokritizirali kakšno stvar in človeka opomnili. Pohvale so dobesedno okrepčila v odnosih. Pohvale, pohvale in še enkrat pohvale.«
