Koliko nas je v solzah spremljalo uspeh Primoža Rogliča. Moderni šport je bojno polje polno stresa, pa tudi...

Oddaje | 27.07.2021, 17:20 Tadej Sadar

… pa tudi vzvod za razvoj samozavesti in samopodobe, sredstvo za vadbo odpornosti na stres, za zmanjšanje anksioznosti in depresivnosti, za razvoj delovnih navad in samodiscipline ter vztrajnosti in pripadnosti skupini.«

Za nami je – za nas – izredno zanimiva kolesarska dirka Tour de France, pred nami pa Olimpijske igre in zato smo se v oddaji Sol in luč odločili za predstavitev knjige z naslovom Družina in športnik, ki je sicer strokovno delo Mateja in Maksa Tušaka in Maksimiljane Marinšek, prinaša pa zelo zanimive misli, podkrepljene z raziskavami, o vplivu športa na naše celostno zdravje, še bolj pa o vplivu družine na vrhunske športnike.

V kakšni družini zrastejo športniki, ki na olimpijskih igrah zdržijo vse pritiske, pišejo trije športni psihologi, ki predvsem poudarjajo klasične vrednote. Brez dvoma je v takšni družini rasel tudi zmagovalec današnjega kronometra, Primož Roglič.

V tiste, ki smo spremljali neverjeten vzpon Primoža Rogliča in nestrpno pričakovali njegovo zmago na lanskem Touru, se je neizbrisno vtisnil tisti zadnji kronometer, kjer smo »z mešanimi občutki« spremljali veličasten zaključek za slovensko kolesarstvo in oseben poraz Primoža, ki je pravzaprav med najbolj zaslužnimi za preboj, ki ga je prikolesaril z vratolomnim spustom, ko je na Touru (leta 2017) prikolesaril sanjsko prvo etapno zmago za Slovenijo na največji dirki.
Kot da mu je sreča obrnila hrbet, smo tudi letos spremljali pravo malo tragedijo, ko je – več kot očitno pripravljenemu za vnovičen napad na prvo mesto – zaradi posledic padca, moral odstopiti. In so prišle olimpijske igre in novo veliko pričakovanje. Toda vse naše najboljše želje niso mogle odpihniti temnih oblakov, ki so se vnovič zbrali nad Primožem, ki v cestni dirki ni mogel biti konkurenčen najboljšim in ne pomagati moštvenim kolegom. Za dvig kolektivne samozavesti je poskrbel drugi naš kolesarski as, Tadej.
Vse našteto je nakopičilo v nas veliko čustvenega naboja in mnogo nas je danes, v to sem prepričan, zelo intenzivno spremljalo Primoževo kolesarjenje in eno uro trepetalo pred kakšnim novim »oblakom« in »strelo« od nikoder, ki bi mu speljala uspeh. Ni je bilo! Priznam, nekoliko solznih oči sem sam pri sebi rekel: »Primož, če si kdo zasluži medaljo, si to ti!« Na koncu je bila kar zlata, verjamem, da je dober obliž na vse rane, celo tiste, ki so ostale od zadnjega Toura. Čestitke vsej reprezentanci, s selektorjem Andrejem Hauptmanom na čelu.

"Družba se vedno bolj zaveda pomena družine pri moralno etičnem razvoju mladih, seveda tudi športnikov. Morala in etika postajata v sodobnem družbenem sistemu edini ključ, ki bo morda pomagal odpreti vrata v lepši svet. Moderni šport je bojno polje polno stresa in težnje po dosežkih. Je poligon za preizkušanje lastne agresivnosti, vzvod za razvoj samozavesti in samopodobe, pa tudi sredstvo za vadbo odpornosti na stres, za zmanjšanje anksioznosti in depresivnosti, za razvoj delovnih navad in samodiscipline ter vztrajnosti in pripadnosti skupini."

V družini se otrok nauči sprejemati in ponotranjiti vrednote, oblikovati odnose in sprejemati čustva.

"Družina kot primarna otrokova skupina je prva, ki neposredno in posredno vzgaja otroka. S tem mu daje družbeno priznane vzorce vedenja, duhovne vrednote in oblikuje njegov odnos do ljudi. Zavedati se moramo, da sta vzgojna in čustvena funkcija v tesni povezavi. Ljubezen je vzgojni faktor, ki ga ne more nadomestiti nobena institucija.

V sodobnem svetu vedno bolj poudarjamo pojem in pomen družine. V družini se otrok nauči osnovnih vedenj, pravil in norm. Tu se nauči sprejemati in ponotranjiti vrednote, oblikovati odnose in izkazovati ter sprejemati čustva. Skozi družino si postavlja prve motive, izraža svoje želje in v družini doživlja prve zmage in poraze ter razočaranja."

"Jasna in trdna hierarhična organiziranost je temeljni pogoj za uspešno delovanje vsakršne skupine in temeljni pogoj za zdravje. Družinska organizacija ni možna, če ni hierarhična. Bolezenski simptomi družine so pogosto posledica neustrezne rešitve hierarhičnih problemov."

Človek, ki se nizko samovrednoti, pričakuje od drugih, da ga bodo prevarali, potlačili in zaničevali.

"Funkcionalna družina je vir posameznikove individualnosti, moči in emocionalne opore. Družinskim članom daje možnost razvoja zaupanja vase in v druge ljudi. Družina predstavlja okolje, v katerem se posameznik nauči navezovati pomembne čustvene odnose z drugimi ter razvijati bližino z njimi. Družina nastopa kot naravna primarna skupina. Nenadomestljiva je za človekovo socializacijo, njegovo čustvenost in za vrednostni sistem.

Človek, ki se nizko samovrednoti, pričakuje od drugih, da ga bodo prevarali, potlačili in zaničevali. Tako ravnanje privede posameznika, da začne živeti kot žrtev. Skrije se za zid nezaupanja. Tako se loči od ostalih ljudi in postane brezvoljen, ravnodušen ter težko jasno vidi, sliši in misli, zato je nagnjen k tlačenju in podcenjevanju drugih. Brani se tako, da zanika svoje početje.
Športniki iz motenih družin se počutijo negotove, so brez občutka o lastni vrednosti, saj odraščajo v družini, kjer je komunikacija zastrta, kjer so pravila toga, kjer je njihova drugačnost vedno predmet kritike. Za samospoštovanje je najbolj uničujoče, kadar starši otroke sramotijo, ponižujejo in kaznujejo zaradi neprimernega vedenja.

Šport je vse pomembnejši dejavnik, s katerim vplivamo na naše zdravje in splošno počutje. Z vse večjo usmerjenostjo v materialne dobrine, ljudje izgubljamo občutek zase. Vsakodnevno pehanje za boljšim, lepšim, večjim povzroča v človeku dodatni stres, ki negativno vpliva na naš organizem. S tem pozabljamo nase, dokler nas telo na tak ali drugačen način ne opozori ali celo izda. Za kakovosten in skladen razvoj je pomembna predvsem redna rekreativna vadba.

Šport je gotovo pomemben dejavnik vzgoje, katere temelji so postavljeni v družini, in kot tak je pomemben oblikovalec oziroma sooblikovalec življenjskega stila družine. Ob primernem vključevanju vseh članov družine, je pomemben dejavnik homogenizacije in družinske integracije, spodbuja in vzdržuje fizično in duhovno ravnotežje posameznika ter s tem, ko vpliva na njegovo biološko, psihično in socialno sfero, obenem vpliva tudi na kakovost življenja kot takega. Šport nima apriornega predznaka dober - slab, ampak je tak, kakršni so tisti, ki ga uporabljajo ali zlorabljajo. Pri tem pa imajo starši prvenstveno odgovornost.

Narejenih je bilo že mnogo raziskav, ki se ukvarjajo z različnimi vprašanji »športa mladih«. Mladi se v športu naučijo pravilno vključevati tekmovalnost v vsakdanje življenje. Kritiki so mnenja, da je »šport mladih« preveč tekmovalno usmerjen in povzroča preveč stresa, namesto da bi podpiral uresničevanje otrokovih osebnih potreb. Trdijo, da šport otrokove interese razvija preveč specialno in jih na ta način osiromaši za širino. Vse to je delno res, a ob pravilnem vodenju odraslih, lahko »šport mladih« prinese veliko sodelovanja, pozitivnih odnosov z vrstniki, trenerji in drugimi. Otroci se naučijo vztrajnosti in skupinskega dela. Tekmovalni šport pa jih naučili tudi konstruktivnega prenašanja porazov, ki so sestavni del življenja."

Športnikova samopodoba predstavlja osnovo posameznikove zavesti in komunikacije za celotno področje osebnosti. Predstavlja "podobo o sebi" oziroma "pojmovanje samega sebe".

"Vsak človek ima o sebi izoblikovano neko mnenje. Včasih je dobro, včasih celo predobro, največkrat pa je precej slabše, kot bi si to v resnici zaslužil. Človekova samopodoba ni samo odsev samega sebe v zrcalu, pač pa kar »zavest o sebi«. Ta zavest se pod vplivom različnih izkušenj stalno spreminja. Če smo v življenju uspešni, če se uspešno spoprijemamo s težavami in če smo kos zahtevam, poleg vsega pa v življenju še uživamo, potem je naša slika o sebi popolna in nam daje voljo do življenja.
Kadar pa nam gre vse narobe, takrat naša samopodoba postaja iz dneva v dan bolj temna, dokler se končno ne razblini v nekaj nedoločenega in začne blokirati naše vedenje in aktivnost. Mnogo ljudi misli, da je samozavest že to, če verjameš, da boš zmagal. To pogosto vodi v preveliko samozavest.
Prava samozavest je, ko športnik realno oceni možnosti za uspeh. Samozavest je akumulacija izkušenj, ki daje realna pričakovanja o nalogi. Je pokazatelj osebnosti. Samozavest ni to, kar upamo, da se bo zgodilo, ampak to, kar lahko realno pričakujemo.
Zdravo samozavestni se ne bojijo poraza, ker se zavedajo, da so porazi sestavni del življenja, kar pa za premalo samozavestne ne velja. Ti se bojijo in so ujetniki svojih lastnih negativnih misli. Vidijo se kot poraženci in to tudi postanejo. Ko razmišljajo o nastopu, mislijo, da jim ne bo uspelo in to se potem v resnici zgodi."