Spominjamo se, 7. julij - Anton Vovk
Spominjamo se Tone Gorjup
7. julija 1135 se je v opatiji v Stični začelo redno meniško življenje. Že nekaj let prej je tja prišlo nekaj menihov, ki so pripravili bivališče za prvo skupnost. Na današnji dan leta 1135 so se jim pridružili še bratje iz Reina pri Gradcu in opatija je zaživela. Septembra naslednje leto je oglejski patriarh Peregrin izdal ustanovno listino samostana in cistercijanom izročil v oskrbo župnijo Šentvid.
Leta 1949 je povojna oblast ustanovila žensko kazensko-delovno taborišče Ferdreng pri Kočevju. V njem je bilo med drugim zaprtih nad štirideset redovnic.
7. julija 1963 je umrl ljubljanski nadškof Anton Vovk. Kar dvanajst let je vodil župnijo v Tržiču. Leta 1940 so ga poklicali v Ljubljano za stolnega kanonika. Leta 1946 je bil imenovan za pomožnega škofa, po Rožmanovi smrti za ordinarija v Ljubljani, dve leti pred smrtjo pa za prvega ljubljanskega nadškofa. Ni bil učenjak, pač pa velik praktičen pastoralni delavec. Za škofijo, duhovnike in vernike se je boril z velikim pogumom. Po vojni so ga zasliševali, zastraševali in poniževali. Vrhunec trpljenja je bil sramotni zažig v Novem mestu, ko so ga polili z bencinom in zažgali. Posledice so ga spremljale vse življenje. Nadškofov tajnik Franci Vrhunc je pred leti povedal, da se je nadškofovo zdravje že pol leta pred smrtjo nevarno poslabšalo: „Jaz sem se držal načela, ki ga je povedal nadškof Ujčič: Ubogaj zdravnika! Zakaj mu je Bog dal pamet? In sem gospoda nadškofa Vovka spravil v bolnico na interni oddelek. Zelo mi je zameril rekoč: smo tik pred božičem, pa me spravljaš v bolnico. V bolnici je ostal precej časa, da so mu nekoliko pomagali. Ampak, ko je prišel domov, je praktično ostal v bolniški postelji oziroma v fotelju."
7. julija 2009 so v Vatikanu predstavili okrožnico papeža Benedikta XVI. Ljubezen v Resnici. V njej je poudaril, da brez etike ni mogoče zagotoviti trajnega razvoja.
