Majhnost ljudi in veličina človeka

Komentar tedna | 23.07.2021, 14:30 Roman Vučajnk

Čez dva tedna bo minilo leto dni, odkar je Bejrut prizadela strahotna eksplozija, ki je uničila pristanišče, mestno infrastrukturo spravila na kolena in tristo tisoč ljudem odvzela domove. Vse to na podlagi dolgoletne hude ekonomske, družbene in politične krize v Libanonu, ki je tako klecnil še globlje.

Poročila libanonske asociacije malteškega reda, ki v Libanonu upravlja z nekaj zdravstvenimi ustanovami, klinikami in programi za ostarele in zapostavljene, kažejo na takojšen odziv lokalnih humanitarnih skupin. V slovenski asociaciji smo poslušali o stotinah mladih prostovoljcev malteškega reda, ki so čistili bejrutske ulice in eno porušeno stanovanje za drugim vračali v stanje, primerno za osnovno bivanje. Delivci hrane in potrebščin so vzpostavili hitre dobavne poti, mobilne klinike pa omogočile vsaj minimalni dostop do zdravil in terapij tistim, ki se več niso mogli zatekati v zdravstvene domove, ti so namreč v eksploziji ostali brez elektrike in vode. Svet se je tudi hitro odzval in v Libanon so prihajali dodatni tovori humanitarne pomoči. Pristojni izvedenci so v doglednem času ugotovili, da je katastrofo povzročil človeški element, ki se je v zavesti oddaljenih skupnosti razvitega sveta nekako prilegal predstavi o že tako kriznem območju. Neprizadeti komentator je celo izjavil, da na Jutrovem ni nič novega, le huje je.

Prejšnji teden je praktično v naši soseščini prišlo do katastrofe, ki je po mnenju predsednika nemške malteške pomoči primerljiva z razdejanjem po drugi svetovni vojni. Na terenu je devetsto pripadnikov prostovoljcev malteškega reda, ki so se poleg reševalnih nalog lotili obnavljanja nujnih oskrbovalnih poti, zagotavljanja nastanitev, predvsem pa podporo ostalim reševalnim službam, policistom in gasilcem. Redovni kaplani in izurjeni prostovoljci nudijo tudi takojšnjo psihološko podporo pripadnikom reševalnih služb, saj se ti pri delu na prizadetem območju srečujejo s prej nevidenimi grozotami. Ogromno smrtnih žrtev, nepojmljiva materialna škoda in hude posledice, ki bodo še dolgo puščale sled na ljudeh in pokrajini. Še posebej presunljivo je spoznanje, kako neukrotljiva je pravzaprav narava in kako nemočna je pred njo še tako materialno stabilna in napredna družba, ki že desetletja uspeva v miru in blaginji.

Majhen človek je morda videti tak, ker je oddaljen od sočloveka. Zato pa je ob bližnjem velik.

V obeh primerih pa je pomembno zaznati odziv v skrbi za bližnjega. Sokrajani, sodržavljani, soljudje so se združili v človekoljubnosti in takoj pristopili k prizadetim. Seveda je tako izkazovanje skrbi za bližnjega najbolj uspešno in pravilno skozi organizirani pristop, ki upošteva okoliščine, varnost za vse in zna smotrno razporejati vire. Podobno velja tudi za naše kraje, ki jih ne pretresajo nesreče katastrofalnih razsežnosti, prav gotovo pa krepko čutijo posledice človeških odločitev in naravnega delovanja. Pred takimi posledicami ni imun noben del družbe in ni posameznika, ki bi se lahko ognil tveganju, da ga oplazi stiska ali ga celo stisne v primež. Prav tako noben še tako razvit sistem pomoči ali oskrbe ne more sistemsko nuditi vsega, kar človek v stiski potrebuje; največkrat umanjka priznavanje in spoštovanje človekovega dostojanstva, takoj za tem pa bližina sočloveka in iskrena človeška pozornost. To lahko nudi le sočlovek. Po-koronska stvarnost (ali pa med-koronska, kakor se vzame) se poleg eksistenčne stiske kaže tudi v osiromašenih medsebojnih odnosih in slabših samopodobah, kjer je nasilje že pri mlajših odgovor na prvo žogo, pri starejših pa izstopa v zasebnem in javnem življenju. Opazovalca preveva vtis, da se človečnost v ljudeh manjša.

Sodobni človek si bo naredil ogromno uslugo, ko si bo priznal, da je kljub svoji tehnološki čudotvornosti, ki podpira že izvenplanetarno ambicijo, kaj šele skrb za širjenje mej lastnega udobja, še zelo dovzeten za stiske vseh vrst.

V takih razmerah je zgled profesionalnih in prostovoljnih skrbnikov bližnjih toliko bolj vreden in pomemben. Dobrohotnost (v pomenu hoteti dobro) se z dobrodelnostjo (v pomenu delati dobro) spaja v luč, ki razsvetljuje okolje skupnega bivanja in družbo vodi pri izbiri dobrih poti za življenje v skupnem dobrem. Manj ljudi je v stiski, več skupnega dobrega si družba lahko obeta. Pa je lahko to sredi ruševin, na blatnih ulicah, na popotresnem trgu ali vsakdanu, ki ga ogroža draginja, grize socialna izoliranost ali duši duhovna izpraznjenost. V Srednji Evropi ali na Bližnjem vzhodu.

Sodobni človek si bo naredil ogromno uslugo, ko si bo priznal, da je kljub svoji tehnološki čudotvornosti, ki podpira že izvenplanetarno ambicijo, kaj šele skrb za širjenje mej lastnega udobja, še zelo dovzeten za stiske vseh vrst. Zaradi tega položaja pa je zmožen stiske zaznavati pri drugem in jih razumeti, nato pa ima na izbiro odločitev, če bo glede tega kaj naredil. Letnice, geografske okoliščine ali materialne danosti niso ne ovira ne olajševalne okoliščine. Bližnjega je treba uzreti, prepoznati za sočloveka in ga spoštovati.

Majhen človek je morda videti tak, ker je oddaljen od sočloveka. Zato pa je ob bližnjem velik. Še toliko večji, ker je ugotovil, da v bližnjem vidi sebe in ga je to prestrašilo, pa se kljub temu ni umaknil.