O moči, ki jo premore poezija naše samostojnosti

Naš pogled | 06.07.2021, 14:33 Nataša Ličen

Kako ste? Upam, da zadovoljno in pomirjeni. V počitniškem obdobju se spodobi vnašati v svoje trenutke kot med ostale več sproščenosti in več vere ter zaupanja v dobro. Gre za odločitev. Vsako jutro znova jo sprejemamo. Razumem tudi nasprotno, morda se upehani le prepuščate. Upam, da slednjih ni veliko. Kajti zaslužimo si, ob vseh izzivih (družbenih, zdravstvenih, političnih in povsem vsakdanjih za obstoj), ki se z nepopustljivim ritmom, kot valovi, neprestano zaganjajo ob nas, nekaj odmora. Morda ne samo odmor, ampak kar začasni izstop iz prepišnega v oaze mirnejšega.

Velika vprašanja in tudi priložnosti so pred nami, prepričana sem, da se bomo znali odzvati, kot najbolje vemo in znamo, če ne bomo pozabili na Duha, na tisto več, kar nas prežema. Če bomo pozabili vsaj občasno na »Jaz« in njegovo nenasitno lakoto potrditve ter dali večkrat prednost besedi »Mi« in vsemu, kar jo obkroža in jo določa.

Naporno dogajanje, ki smo mu priče in ki posameznike dobesedno iztirja, sili v varen pristan, kjer lahko zadihamo, se okrepimo in ujamemo nekaj zagonskega vetra, ob katerem bomo zmogli s polnimi jadri naprej v viharne dni realnosti.
Vsaj za nekaj dni me je obšlo takšno olajšanje ob praznovanju tridesetletnice države, ob slovesni prireditvi, ob vseh dogodkih in spominskih slovesnostih, ko smo obujali spomine na številne drzne in velikopotezne korake srčnih ljudi slovenske duše, v narodni matici ter zunaj nje, ki so pomagali spisati v zgodovini edinstveno, ne samo zgodbo, ampak slavospev, poezijo samostojnosti.
Veselje, hvaležnost in globoka zahvala ter poklon bolj ali manj poznanim osamosvojiteljem ter vsem, ki v srcu dobro mislijo in ljubijo to deželo, so me prežemali in se budili v meni v preteklih dneh. Osvežujoče, po vročici političnih zmed in občasno že prerazgretih mesecih merjenja moči. Kar se dogaja v naši družbi, je za marsikoga preveč. Utrujajoče, prav nič dobrega se ne izcimi ob vsakršnem pretiravanju. To vemo, ker smo izkusili, pa se vseeno vedno znova ujamemo na te limanice. Le kakšne skušnjave ali skušnjavec »zvabljajo« nekatere, da živijo v utvari, če bom glasen in surov, bom uspel? Le kaj vodi človeka v večno nezadovoljstvo, v iskanje slabega kljub kupu spodbudnega? Nevarno privlačno je takšno ravnanje in še preden se dobro zavemo, podobno kritično delujemo tudi sami. Ne potrebujemo ostrih nastopov ter silovitih nasprotovanj, posebej ne v času, ko nam z vsakega kota preti še korona in njeni novi sevi.
Negotovost, ki jo spremlja, je že sama po sebi velik zalogaj za sodobnega človeka, ker ga tudi sistem, del katerega je, želi takšnega, ranljivega, vodljivega, nesamozavestnega, podhranjenega močnih in zdravih vrednot. Nismo odporni pred nepoznanim in nepredvidljivim. To je cokla naše civilizacije.

Sem ne sam v Sebi in zase, ampak osrečujoče Sem samo v kakovostnem in sprotnem odnosu z Ostalimi. Kaj pa nas uči Sveta Trojica drugega, kot prav to? Odnosa. Človeka hrani odnos. Čim smo izločeni, odrinjeni, ne vključeni, smo ne-srečni.

Vedno je lahko bolje, kot je, pa vendar živimo v socialno dokaj varni družbi. Generacije smo bili tako vzgajani, da bo že kdo poskrbel za nas. Življenje pa ni takšno, sami moramo v čim boljših odnosih in povezavah z drugimi najti utirjenost, notranjo gotovost in vrednote, ki nas ne puščajo za kratek čas v višina adrenalina in nezdravega navdušenja, potem pa strmoglavimo v prepad nesmisla in obupavanja. Takšnega vrtoglavega miselnega toka je veliko v naši družbi.
Sem uporabnik sodobnih tehnologij, uporabnik, ne pa predani pripadnik. Od kod naša šibkost v soočanju s spremembami in negotovostjo jutrišnjega dne (kar je nenazadnje, da je paradoks še večji, edina predvidljivost, jutri bo gotovo kaj drugače kot danes)? Odgovor najdemo med drugim v rezultatu raziskave, ki jo omenja Madfred Spitzer v knjigi »Epidemija pametnih telefonov«, ki jo je izdala celovška Mohorjeva založba, o izpodrivanju besede »Mi«. Nadomestila jo je beseda »Jaz«. Dogajajo se velike psihološke spremembe, ki vodijo v že vidne nevrološke posledice. Pretirano poudarjanje o pomembnosti posameznika, njegove dragocenosti, edinstvenosti in zbiranja odobravanj preko številnih modelov klikanja in sledenja, je kot izplen prineslo vse več osamljenosti. Ti si poseben! Seveda sem, pa vi tudi, vsak od nas, a le ko svojo posebnost delim, jo oplemenitim v darovanju drugim. Kajti Sem ne sam v Sebi in zase, ampak osrečujoče Sem samo v kakovostnem in sprotnem odnosu z Ostalimi. Kaj pa nas uči Sveta Trojica drugega, kot prav to? Odnosa. Človeka hrani odnos. Čim smo izločeni, odrinjeni, ne vključeni, smo ne-srečni. Navkljub tisočim ali več odobravajočim klikom in sledljivcem. Skratka, beseda »Jaz« je za skoraj polovico v zadnjih štiridesetih letih poskočila v uporabi in izpodrinila ter globoko proti dnu potisnila uporabo besede »Mi«. To je le eden izmed številnih dokazov o spremenjeni psihološki naravnanosti in dobesedno spremenjenem delovanju možganov sodobnih generacij.

Ne izneverimo se Bogu in ne življenju, to je ključno.

Če se vrnem na izhodišče, samostojnost smo zagotovo dosegli zato, ker smo dali prednost besedi »Mi« in smo hvala Bogu našli moč ter v kritičnih trenutkih nekoliko vstran potisnili besedo »Jaz«. Je bil ta trenutek modrosti izmoljen, morda izsanjan in v hrepenenju udejanjen preko rodov prednikov? Na današnji dan se je rodil Jakob Aljaž, velika osebnost domoljubja in narodne zavesti, Globlje v pregledu zgodovine je zapisano ime misijonarja Knobleharja, prav tako domoljuba in velikega prijatelja vseh ljudi, ne glede na različnosti, ki je prinašal Duha v dežele in med skupnosti, kjer je nagon še prevladal neko višjo duhovno vrednost človeka. Naj omenim še letalca Rusjana, prav tako rojenega na današnji dan, velikana neslutenih sanj in vizij, za večnost pa sta se na današnji dan rodila jezikoslovec Čop, kritik in tvorec besed, saj besede so kri naroda, njegova preživetvena, poživljajoča moč, in škof Vovk, ki je ljubil narod in slovenskega človeka, ter za to plačal visoko ceno, v časih, ko je slovensko idejo skušal premagati veter drugačne naveze narodov.
Ob včerajšnjem prazniku sozavetnikov Evrope, svetih slovanskih bratov, smo danes, kot smo bili v času njunega delovanja, znova na razpotju in v nekakšnem vakuumu državne zavesti. Kdo smo? Kaj ohranjati in spoštovati, komu slediti, za katere vrednote se boriti, da ne bomo prihodnosti in upov svojih otrok zapravili in jih pahnili v prepad brez dna, brez smisla in radosti?

 ... Bog je blagoslovil naš narod, da je rastel in se množil, da je celil strašne rane, ki mu jih je sekal čas...

Velika vprašanja in tudi priložnosti so pred nami, prepričana sem, da se bomo znali odzvati, kot najbolje vemo in znamo, če ne bomo pozabili na Duha, na tisto več, kar nas prežema. Če bomo pozabili vsaj občasno na »Jaz« in njegovo nenasitno lakoto potrditve ter dali večkrat prednost besedi »Mi« in vsemu, kar jo obkroža in jo določa.
Manjkrat »Jaz« in večkrat »Mi« želim sebi in vam. Ker verjamem v odnos. Ne izneverimo se Bogu in ne življenju, to je ključno. Kot je dejal škof Vovk: »Velik je današnji napredek in je vedno večji. Različni stroji brnijo svojo pesem na zemlji, pod zemljo in tudi visoko v zraku. Toda v tem brnenju in vrvenju sveta pogosto pogrešamo sladke pesmi o pravem miru. Naši starši so spoštovali svetost zakona, zato je Bog blagoslovil naš narod, da je rastel in se množil, da je celil strašne rane, ki mu jih je sekal čas... Samo iz take resne službe Bogu in življenju se bomo ohranili tudi zanaprej.«