Tukaj sem, Gospod, ker si me klical

Cerkev na Slovenskem | 26.06.2021, 18:00 Matjaž Merljak

V Sloveniji bomo letos imeli sedem novomašnikov. Nekateri so se za to, da bodo šli za Gospodom, odločili prej, drugi kasneje. Eni so klic slišali jasno, drugi so potrebovali več razločevanja. Štirje so odšli v semenišče takoj po srednji šoli, trije so bili že zaposleni. Iz različnih družin prihajajo, od tega, da nimajo bratov in sester ali pa jih imajo kar pet.

Letošnji novomašniki so: Tilen Kocjančič iz Bertokov, Simon Lampreht iz Svečine, Jakob Piletič iz Kostanjevice na Krki, Peter Čemažar iz Ježice, Boštjan Dolinšek iz Stranj, kapucin br. Jurij Slamnik iz Breznice in minorit br. Klemen Slapšak iz Laškega. V pogovoru so nam povedali, kdo jih je spremljal na njihovi poti za Gospodom, kaj od pastoralnega dela na župniji jim je blizu, kako jih je pri tem zaznamovala pandemija covida-19, kateri svetnik jih nagovarja, pa tudi o izbiri novomašnega gesla in pripravi na novo mašo ...

Da obrodite sad in vaš sad ostane

Tilen Kocjančič (25) prihaja iz župnije Bertoki pri Kopru. Versko življenje v družini - ima še mlajša sestro in brata dvojčka - je bilo povprečno. Duhovni klic se je prebujal postopoma, a prišel je zelo zgodaj. Kot otrok je bil pri maši nemiren, spomni pa se neke maše - daroval jo je oče Franc Bole - je začutil lepoto liturgije in željo, da bi tudi sam to počel. Ustanovitelj Ognjišča mons. Bole, ki je bil vrsto let župnik v Bertokih, nato pa 30 let duhovni pomočnik v župniji, ga je povabil k ministriranju. Z njim je ostal povezan vse do njegovega odhoda v večnost. Tako bo za svoj novomašni križ imel Boletov novomašni križ. Veseli se dela na župniji in z ljudmi, še posebej z mladimi in družinami. Najpomembnejše delo duhovnika je podeljevanje zakramentov - sveta maša in sveta spoved.

Pridi, bodi moja luč

Simon Lampreht (29) prihaja iz župnije Svečína pri Zgornji Kungoti v mariborski nadškofiji. Obiskoval je srednjo prometno šolo v Mariboru, vedno ga je zanimal transport, logistika ... Ko je opravljal prakso in del poklica - po trgovskih centrih je razvažal kruh - je razmišljal, kako bi bilo, če bi ljudem prinašal božji kruh, kruh resnice. Srečal je sestro Štefko Klemen iz CDP, ki ga je spodbudila naj začne razmišljati o tem, kaj Gospod želi od njega v življenju. Po letu razločevanja ob božji besedi in molitvi, ob tem so mu ob strani stali domači in domači župnik, je odšel v bogoslovje in na študij teologije v Ljubljano. Na pastoralni praksi na župnijah so mu ponudili tudi največje zglede za življenje in delovanje na poti duhovništva. Najlepše mu je srečevati se z ljudmi in njihovimi potrebami. Z magistrsko nalogo se je osredotočil na karitativno delo z mladimi.

Veritatem facientes in caritate

Življenja Jakoba Pilétiča (24) iz Kostanjevice na Krki v novomeški škofiji je zaznamovalo življenje na otoku, obdanem s Krko. Je edinec in teh je v bogoslovju vse več. Že od otroštva je odkrival božjo voljo, da je ves samo Kristusov. Doživljal je tudi nasprotovanja in nerazumevanje okolice, prvič že po osnovni šoli, ko se je moral odločiti za gimnazije. Takrat se je prvič o Gospodovem klicu pogovarjal z duhovnikom. Razmišljal je tudi o zakonu in družinskem življenju, a Bog je bil vztrajen in sredi tretjega letnika je jasno spoznal, da ga Kristus hoče samo zase. Ob teologiji je študiral še latinski in grški jezik ter književnost na filozofski fakulteti. To mu je pomagalo pri poglabljanju v teologijo. Njegovo novomašno geslo je zato v latinščini, v prostem prevodu "Vršite resnico v ljubezni," iz pisma apostola Pavla Efežanom (4,15).

Gospod, h komu naj gremo

Peter Čemažar (25) je peti od šestih otrok v družini, ki je zelo povezana z župnijo Ježica. Pel je v otroškem zboru, nato je bil ministrant. V začetku četrtega letnika Škofijske klasične gimnazije, ko je razmišljal o družinskem življenju in študiju strojništva, se je pojavil tudi Gospodov klic. Bolj ko je razmišljal o njem, bolj je bil ob tem miren in srečen. O tem ni želel govoriti z drugimi, le z duhovnim spremljevalcem in dvema najboljšima prijateljema. Dober zgled so mu bili domači duhovniki. Veseli se dela na župniji, potrditev svojega poklica je čutil med pastoralno prakso na župnijah. Pripada drugi generaciji »koronskih novomašnikov« in ve, da mora biti duhovnik vedno blizu ljudem in ker stiki v živo niso bili možni, je treba ljudi poiskati na družbenih omrežjih ter biti na njih prisoten.

Nič brez njega

Boštjan Dolinšek (25) prihaja iz župnije Stranje, zadnja tri leta pa je študiral teologijo na Germaniku v Rimu in po posvečenju se bo vrnil v večno mesto na študij pastoralne teologije. Željo po duhovništvu goji od otroških let. Je najmlajši od treh otrok, poseben zgled mu je predstavljala stara mama, s katero so živeli. Odraščal je ob njenih besedah in zgledih. Njegova velika strast je petje, v domači župniji je delal tudi z mladimi pri mladinskih skupinah in pri oratoriju. To je bilo že v času, ko je obiskoval srednjo šolo v Vipavi. Velika prelomnica v njegovem življenju je bil pot v Rim in spoznal: če Gospod nekoga pokliče, mu bo tudi dal, kar rabi. Študij v tujini mu je dal tudi doživeti Cerkev v širšem smislu.

Moj Gospod in moj Bog

Minorit br. Klemen Slápšak (36) iz Laškega se je po srednji šoli zaposlil. Po treh letih razburkanega življenja, ko ni vedel ne kod ne kam, ni bil srečen, denar pa ni zadovoljil njegovih potreb, je nepričakovano na novoletnem romanju v Medjugorje spoznal minorite in leta 2008, ko je bil star 24 let, je stopil v samostan. Poklic je odkrival skozi molitev in ga še vedno odkriva, saj je teologija zgolj študij. Zakaj odločitev za minorite? Bili so ob pravem času na pravem mestu. Veliko mu pomeni življenje v skupnosti. Tudi tu ni vse rožnato, a redovne brate povezuje molitev, ki vsakega spodbuja, da začne notranje rasti. Novomašno geslo sporoča, kako krhek je človek, da mora zaupati in Boga postaviti na prvo mesto.

Jaz sem pot, resnica in življenje

Kapucin br. Jurij Slamnik (36) iz župnije Breznica je na duhovniško pot stopil šele proti koncu metalurške smeri na naravoslovno tehniški fakulteti in enem letu dela. Kot osnovnošolec je ministriral, po birmi se je malo odmaknil od življenje po veri, osebni odnos z Bogom pa je začel poglabljati ob koncu fakultete. Poznal je več redov, a po osebni izkušnji z njimi v Vipavskem Križu se je odločil, da se jim bo pridružil. Zadnjih sedem mesecev je preživel v Zagrebu, prej je živel v skupnosti v Škofji Loki in vesel je, ko mu ljudje rečejo, da si zanje vzame čas, da zna poslušati in ne obsoja.

Prvo mašniško posvečenje bo jutri, 27. junija, ob 16. uri v mariborski stolnici (Simon Lampreht). Tri posvečenja bodo v torek, 29. junija: ob 9. uri v ljubljanski stolnici (Peter Čemažar, Boštjan Dolinšek in br. Jurij Slamnik), ob 16. uri v novomeški stolnici (Jakob Piletič) in ob 17. uri v koprski stolnici (Tilen Kocjančič). Mašniško posvečenje na Ptujski Gori bo v četrtek, 1. julija, ob 18. uri (br. Klemen Slapšak). V našem programu bomo prenašali mašniško posvečenje, ki bo v ljubljanski stolnici v torek, 29. junija ob 9. uri.

Novomašna slavja bodo večinoma 4. julija, le v župnijah Bertoki in Breznica teden dni kasneje, 11. julija 2021.