Ekologija in ekonomija

Komentar tedna | 11.06.2021, 14:35 Božjo Rustja

Pred nedavnim sem prebral mnenje publicista, da stranka levica veliko obeta. Zlasti obetata njen ekološki in ekonomski program.

Glede na to, da ta stranka uporablja simbole, ki jih je uporabljal socialistični sistem pri nas in po svetu, si oglejmo, po kom se zgleduje Levica in vzemimo pod drobnogled kako je ta sistem ravnal prav na teh dveh področjih. Najprej ekologija. V zatonu socialističnega sistema sem se udeleževal srečanj, ki jih je prirejala Mednarodna zveza katoliškega tiska (UCIP).

Takrat se je odpirala že Vzhodna Evropa in tako sem se srečal s predstavniki z Madžarske in Poljske. Udeleženec srečanj s Poljske, mislim, da mu je bilo ime Mirek, je bil ves vesel, da je lahko zapustil svoje okolje, kajti zrak v okrožju, kjer je živel, je bil neznosen. Vzrok? Težka industrija in termoelektrarne. Vse seveda brez kakršnikoli čistilnih naprav. »Celo zimo imam probleme z dihali in stalno sem zato pri zdravnikih. Pa ne samo jaz,« se je pritoževal. Skrb za okolje je bila socializmu deveta briga.

Ko sem po padcu komunizma obiskal Albanijo, so me gostitelji peljali mimo kemične tovarne. Že pogled nanjo je bil strašen. Še vedno je delovala, a vse je bilo že na pogled od daleč dotrajano in nezaščiteno. Gostitelji so mi povedali, da je to ekološka bomba, ki jo je zapustil diktator Enver Hoxa, ki je svojo državo razglasil za prvo ateistično državo na svetu. Če bi šlo karkoli narobe, bi šli v zrak ne samo delavci, ampak tudi soseščina in škodljive snovi bi naredile ogromno škodo v širšem okolju.

Tretji primer socialistične skrbi za okolje je postal pravi simbol. Gre za jedrsko elektrarno v Černobilu. Letos smo praznovali 35- letnico te nesreče. Ne samo, da so sovjetske oblasti neodgovorno upravljale z jedrsko elektrarno, ampak so prikrivale nesrečo ter poslale delavce gasiti požar brez vsakršne zaščite. Veliko ljudi je zaradi tega umrlo. Černobil in njegova okolica je postal območje strahov, ki ga sedaj obiskujejo turisti. Ne vem, koliko obiskovalcev se zamisli nad usodo žrtev nesreče. Dovolj je prebrati pretresljivo knjigo Nobelove nagrajenke Svetlane Aleksijevič Černobiska molitev, da bralec zasluti strašno razsežnost te nesreče.

Lahko bi naštevali še druge primere, tudi kakšnega nam bližje. A modremu zadostuje, pravi latinski rek. Skratka, če se stranka Levica zgleduje po socialistični skrbi za okolje, se nam slabo piše. Zato je najmanj smešno trditi, da bo ona skrbela za čisto in zdravo okolje, potem ko se navdihuje pri tistih avtoritarnih sistemih, ki jim je bila skrb za okolje deveta briga.

Kaj pa ekonomija? Komunisti so prišli na oblast – običajno z revolucijo - prav z obljubami, da bodo odpravili revščino in zgradili trdno gospodarstvo. Njihov idejni vodja Karel Marx je sploh poudarjal
prvenstvo ekonomije. Toda kaj ni že v Sovjetski zvezi umrlo več milijonov ljudi zaradi lakote? Spomnimo se samo holodomora v Ukrajini.

Kakšna ekonomija je to, če ti zaradi lakote umrejo milijoni ljudi? Vem, da je šlo pri tem gladomoru za politično odločitev, da se Ukrajincem vzame žito, a vendar gre za zločinsko gospodarsko politiko. Drugi primer pa vzemimo bližje. Tudi pri nas so revolucionarji že med vojno obljubljali pravi raj na zemlji: ne bo davkov, enakost med ljudmi itd ... In kaj so naredili? Ko so prišli na oblast, so do takratnim lastnikom nacionalizirali tovarne in zasegli premoženje. Tudi vile. V nekdanje kapitalistične vile so se naselili socialistični veljaki. To je res nov družbeni red! Ene bogataše so zamenjali drugi. Naj tu anekdotično dodam, da so bili novi bogataši, ki so se naselili v vile ali gradove, veliko bolj zahtevni za delavce. Sestri, ki sta delali v gradu Strmol, sta vedeli povedati, da je bilo delo veliko bolj prijetno, dokler so v gradu stanovali in gospodovali kapitalisti kot pozneje, ko so se vanj naselili komunisti. Revolucionarji, ki so se bojevali za pravice delavskega razreda, so z osebjem, beri delavci, ravnali veliko bolj grobo, kot kapitalisti, ki so delavce izkoriščali.

Vem, da kapitalizem ni idealen družbeni sistem. Kapitalizem zagovarja napredek za vsako ceno, tudi za ceno ekološke škode. Še bolj, ko v iskanju dobička zanemarja družinsko življenje. Starejši imajo tako nizke pokojnine, da se z njimi ne morejo dostojno preživljati. V Sloveniji so stvari še bolj zapletene, saj so se v kapitaliste velikokrat prelevili rdeči direktorji, ki so iz upravljavcev tovarn postali njihovi lastniki. Stranka Levica ni prijateljica zasebne lastnine. Tako da na bi neki način rad videl politike Levice, ki bi odvzemali premoženje svojim nekdanjim somišljenikom, ki so si v času »prvotne akumulacije« pridobili veliko premoženje. Velikokrat tudi na nepravičen način.