Ko zaobljuba »v bolezni in zdravju« tudi meso postane …

Oddaje | 07.04.2021, 14:20 Rok Mihevc Marjana Debevec

»V bolezni in zdravju,« si par obljubi na poročni dan. Pa se zaveda, kaj izgovarja? Polnost tega stavka izkušata Sara in Bojan Doljak iz Logatca, ki smo ju gostili v Družinski katehezi in sta pričevala o soočanju s Sarino boleznijo – sklerozo multipleks. Poskušali smo vsaj malo vstopiti v njuno skrivnost življenja, ki je ni zamajalo, ampak še bolj okrepilo tudi Sarino poslabšanje bolezni z odvzemom sposobnosti govora in hoje. V oddaji je komunicirala preko komunikatorja, misli in srce pa so njeni.

"Življenje je prevelik dar, da ga ne bi imenovala z veliko začetnico"

Diagnozo so Sari potrdili na veliki četrtek pred 10 leti. Takrat je Sara še vsaj tri leta živela v zanikanju bolezni, saj je bila navdušena športnica. Prav v športnih copatih se ji je začel svet majati, ko je tekla vedno počasneje, se spotikala ... »Besnilo je počasti popustilo. Nekaj je prinesel razum, nekaj nemoč in nezmožnost, vse pa škatlica z napisom Izkušnje. Življenje je prevelik dar, da ga ne bi imenovala z veliko začetnico. Ker je Življenje vedno Maraton, tek na dolge proge.«

Breme je treba objeti, da ga lažje nosiš, ne ga vleči za seboj, ker bo več škode.

Kako nezmožnost govora doživi predavateljica in odvetnica?

Kasneje je bolezen napredovala in odvzela ji je tudi možnost govora. Kot predavateljica in odvetnica jo je to v trenutku iztrgalo iz rutine vsakdanjega življenja in jo soočilo z razmerami, ki so njeno dotedanje razumevanje življenja in smrti postavile na glavo. Bila je prepričana, da tako ne bo zmogla živeti. »A med to izkušnjo sem razumela stvari in doživela notranji mir, kot ga nisem še nikoli prej. Glavo sem imela prazno brez misli, nobenega vprašanja, ničesar. V tednu dni v intenzivni negi sem vse opustila, povsem sem se izročila. Odpor do bolezni in bolečine se je sprostil in izničil.« Pol leta po izgubi glasu se je vrnila v predavalnice fakultete, odvetniško pisarno in sodne dvorane. Se ja pa morala prilagoditi vsem izzivom npr. stranki pošlje SMS, da se ne more oglasiti na telefon in naj pišejo na elektronski naslov, poštarju zaploska ali potrobi na skuterju, ...

Osmisliti trpljenje brez vere ne bi zmogla. Mir, ki se je naselil v meni, je vreden več kot vsa bogastva tega Sveta in vsi nazivi, ki sem jih v poklicni karieri dosegla.

Na površje pride bistveno

Kako ta rezanja, ki jih Sari prinaša bolezen, doživlja njen mož Bojan? »Rezanja so nujna. Tudi spomladi obrezujemo drevje z namenom, da bo obrodilo dober sad. Ta rezanja v najino življenje vidim skozi ta pogled. Treba je zmanjšati, da ni vsega preveč. Pride na površje tisto, kar je bistveno, kar naju dejansko dviguje in ne otežuje. Imava porazdeljeni vlogi. Sara predstavlja lokomotivo, jaz igram vlogo zaviralca, da ne bi šlo vse skupaj prehitro.« Želita si, da bi tudi otroka, ki sta že najstnika, iz njunega templja vzela zdrave in dobre opeke za gradnjo svojih odnosov. Od vsega začetka pa ju vzgajata tudi za solidarnost v bolezni, je dejala Sara. »Vzgoja, ki bi ju hotela zaščititi pred občutljivostjo za mojo in na splošno človekovo bolezen, bi povzročila otopelost srca. Šibkost in trpljenje naših najljubših in najsvetejših čustev je zagotovo za najina otroka šola življenja, da razumeta medsebojno bližino.«

Kdo je "ljubimec" Sarine duše?

Po izkušnji izgube govora in hranjenja se je Sara osebnostno spremenila, poglobila se je tudi njena osebna vera. »Ko govorim o ljubimcu moje duše, govorim o Bogu. V tej luči so vsa priznanja in materialnost, ki sem jih dosegla in jih imam v posesti, povsem nepomembna pred obličjem bolezni. Edino, kar šteje, so medčloveški odnosi. Hiše in avtomobilov, ki sem jih pridobila v življenju, ne morem vzeti s seboj v bolniško posteljo. Kar lahko imam v trenutkih, ko ležim v postelji, so spomini ljubezni.«

Bojan mi nikoli ni rekel, da se je poročil z zdravo Saro. Oba živiva v zaupanju, ki izvira iz vere, stalnega in živega odnosa med nama. Ker v odnosu ne poznava jamranja, tudi ne potrebujeva stanja križa, da bi naju drugi pomilovali in sočustvovali z nama. Veliko šteje, da imam ob sebi moža, ki me ljubi.

Vse počaka, edino odnos ne ...

Večji del skrbi za dom in otroke je na Bojanu, ki pa razlikuje pomen med »imeti skrb« in »biti skrben«. »Velikokrat nimam priložnosti pomagati. Ko pa jo imam, se tudi zgodi, da kdaj pa kdaj ne zmorem. In to moraš tudi sprejeti. Vse stvari lahko počakajo, edino kar ne more, je odnos.«

Največja skušnjava je, da se primerjaš z drugimi, kam ne moreš iti, česa ne moreš storiti ... To je lahko plesen, ki človeka pahne v malodušje. Kljub omejitvam imava vse. Tragika človeka je ta, da iščemo srečo tam, kjer je ni in kjer ne traja.

Pri prebiranju Sarinih zapisov na njenem Facebook profilu dobimo vtis, da živi bolj resnično življenje od mnogih bolj zdravih in polno aktivnih ljudi. Kje je njen temelj in kako gradi odnos, kako osmišlja vse to trpljenje, kje mož Bojan išče oporo, ko pridejo trenutki negotovosti, kako obziren je do Sare ob vsaki priložnosti, kaj jima sporoča mavrica pri prelomu svetlobe v njuni dnevni sobi, kaj je v odnos prineslo poslabšanje bolezni, pa prisluhnite v posnetku oddaje »Družinska kateheza«.

V njej nam povesta tudi, kako se praktično soočata z vsemi omejitvami, kaj vse sta morala prehoditi v teh letih strmega vzpona, kaj jima je bilo najtežje, za kaj vse sta hvaležna in na kakšen način pravzaprav komunicirata. In ker Sara ne dovoli, da bi ji strah ali negotovost preprečila, da bi delala tisto, kar želi, se je tudi vrnila v odveniško pisarno in sodne dvorane.

Prisluhnite njunemu pričevanju!