VIDEO: Vstali nam že pripravlja žerjavico

Radijski misijon 2021 | 25.03.2021, 15:52 Jure Sešek Rok Mihevc

Osrednji nagovor 5. dne Radijskega misijona je zaupan s. Anji Kastelic. Njena beseda je zazrta v neposredno pripravo na največji krščanski praznik. »Vstali nas nenehno čaka na obali in kliče v novo način občestva, Cerkve, bratstva, ki se lahko zgodi samo na obali sprave. Nenehno.«

Pot spreobrnjenja je namreč točno ta: od pepelnice, torej od prahu, ki nas spomni, kje konča človek, ko hoče sam, do velikonočne vigilije, ko gledamo velikonočni ogenj – podoba Vstalega Kristusa in podoba vstalega človeka, ki je prepojen z Duhom. Človeka, ki je postal Božje človeški, kar pomeni, da lahko svojo človeškost živi na način Boga, torej kot daritev in v občestvu.

 

Tukaj srečamo žerjavico, ki jim jo pripravi Vstali. Ni še ogenj, ker so bila srca učencev še zmedena, v srcih je le tlelo upanje, potrebne so bile še binkošti, da je ta plamen Duha dokončno vzplamtel, jasen in močan v zavedanju, da smo sinovi. Če pa smo sinovi, imamo Očeta in če imamo Očeta, smo resnično med seboj bratje – vsi bratje (nam kliče papež Frančišek).«

Bog nas ne sprašuje po veliko ali malo, ampak po vsem.

Prek razmišljanja o poti sprebrnjenja, prepoznavanju geste ljubezn, bližine, nežnosti in bratstva, nas bo pot nagovora peljala do spoznanja, da »Bog tudi nas ne sprašuje po veliko ali malo, ampak po vsem. Tam nam lahko tudi vse podari in samo v moči te njegove Ljubezni, ki ne pozna konca, lahko ljubimo na očetovski in materinski način.«

Nekaj poudarkov bi lahko strnili tudi v misli: Petrove solze so bile nujne za milost odgovora Ljubezni ... Po vsakem odgovoru, sledi klic k poslanstvu ... Ko pokliče Ljubezen, je vedno potrebna svobodna privolitev.

V sklepu osrednjega nagovora se je s. Anja Kastelic zazrla tudi v praznik Gospodovega oznanjenja, materinski dan: »Čudovita podoba tega, kar se dogaja v vsaki resnični velikonočni ljubezni, v vsaki življenjski odločitvi in specifični poklicanosti. Drug, ki ti je zaupan, te v nekem trenutku opaše in odvede, kamor sam ne bi šel nikoli. Za moža bo žena tista, ki ga bo opasala in peljala, kamor sam ne bi šel in tudi ne znal. Za ženo bo mož, ki jo bo opasal in odpeljal, kamor sama ne bi upala. Za starša bo otrok tisti, ki vaju prosi, da si pustita raztegniti roke, postati ranljiva in pustiti, da vaju njegova potreba opaše in odvede, spremeni plane, spremeni smer... Prava ljubezen nas vedno dela majhne. Zato potrebujemo drug drugega, da se naučimo prave, konkretne ljubezni, ker je tisti najbližji ta, ki nam pripravlja veliko noč. Našo daritev življenja."