Dr. Janez Vodičar: »Starejši so rasli v potrebi po živem stiku, mlajše generacije to nadomeščajo s pametnimi telefoni.«

Svetovalnica | 11.03.2021, 21:54 Mirjam Judež

Kakšno vlogo igrata kakovostna vzgoja in izobraževanje pri spopadanju z različnimi krizami, tudi z razmerami, ki nas čakajo po koncu epidemije? Z nami je bil dekan Teološke Fakultete dr. Janez Vodičar. Z njim se je pogovarjal Blaž Lesnik.

Vloga vzgoje in izobraževanja v tem času

»Dobre tri tedne nazaj sem šel po dolgem času spet v razred. Stojiš pred tablo, pred tabo 30 maturantov. To je bilo zame veliko olajšanje: končno smo ljudje skupaj. Če je vzgoja v temelju nekaj, s čemer odraščamo, postajamo to, kar smo, potem upam, da smo se v tem letu naučili, da vzgoja ni samo tisto, kar lahko v šoli izmerimo z rezultati, maturo, … Vzgoja pomeni tudi učiti se biti, živeti skupaj. To leto nam je prineslo tudi veliko dobrega. Ne bomo samo tarnali. Hvala Bogu, če smo se naučili, da potrebujemo drug drugega, stik. Če pogledamo vsakega od nas, sploh starejše, ki težje premagajo neko oviro, se težje odločijo za neko izobraževanje. V teh razmerah enostavno sedejo za računalnik in izberejo izobraževanje po svoji meri.«

Vsak človek potrebuje skupnost, druženje

»Spomnim se leta 1990, 91, ko smo v Želimljah začeli razmišljati, da bo treba nekaj spremeniti, ker semenišče ne odgovarja duhu časa. Vedno bolj je bilo prazno, možnosti so se pokazale in hvala Bogu je kmalu nastal internat, dijaški dom Janeza Boska. Hitro se je pokazalo, da je to bistveno za mlade, da imajo mladi veliko raje to življenje popoldne, v neki skupnosti, dejavnostih kot tisto dopoldne v šoli. Prisotno mora biti oboje, ampak temeljno je to dobro počutje. V Želimljah je zrasel nov dijaški dom, ker je premalo prostora. Ljudje, ki iščejo svojo življenjsko prihodnost, čutijo, da je to skupno bivanje, deljenje zdravega užitka življenja v temeljnem vzgojnem procesu nujno. Ko bo konec omejitev, ko bodo padli ti strahovi pred virusom, ne smemo pozabiti, po čem hrepenimo. Da grem namesto pred TV k sosedu na kavo, poklepetat na vrt, da se družim v polnem smislu besede. Razumeti je treva tudi skrb škofov. Lepo je biti v dnevni sobi pri sv. maši, hvala Bogu, da imamo to možnost, a biti v občestvu v Cerkvi skupaj, po maši, molitvi pa še malo poklepetati, je pa tisto temeljno, kar vsak človek potrebuje.«

Mladi naj svoje probleme rešujejo sami

»Gledam mlade, ki so že prej rasli z mobilnimi napravami, »cveteli« na družbenih omrežjih, se mi zdi, da smo jih preveč potisnili v ta okvir omejenosti ekrana in to celo na mobilnem telefonu. Bojim se, da to ne bo tako hitro pozabljeno. Če se spomnim, ko smo sami odraščali, je bilo težko iti nekam, kjer ti ne odgovarja. Vesel sem, da domska vzgoja v Želimljah živi naprej. V domu je prijetno, ampak ne vedno, ti pa se tam učiš preživeti. Mladi se znajo zelo brusiti, če so na nek način prisiljeni biti skupaj. Da mi ne rešujemo njihovih problemov, ampak jih rešujejo sami, stopijo v odnos, v katerem bodo včasih pokazali tudi zobe, mi pa smo tam za svetovanje, pomoč. Če se starši prehitro vmešajo, vzamejo priložnost učenja, kako shajati z nekom, s katerim se ne strinjaš. Če gledamo širše, v naši družbi ne znamo shajati z različnimi mnenji.«

Mladost v Afriki spremlja vse več pametnih telefonov

»V Afriki sem predaval filozofijo, čez cesto pa je srednja šola in tam sem videl, kaj pomeni afriškemu človeku, da je povezan, da je skupaj. Lahko si jih še tako preganjal, naj gredo študirati, ampak ko so prišli skupaj, ni nič pomagalo. Klepet, uživanje en drugega, srečevanje, … jim je zelo pomembno. Tudi tam opažam, da so mladi vse bolj okuženi ne z virusom, pač pa s pametnimi telefoni. Sami to druženje najprej vidijo v svojem sorodstvu. V Tanzaniji hodijo v srednjo šolo 300, 400 km stran, samo dvakrat letno pridejo domov. Živijo daleč od svoje družine, so pa zelo navezani nanjo, zato to nadomeščajo s pametnimi telefoni, kjer gledajo čudovite slike o naši Evropi. Prodali smo jim sanje. Starejši so rasli v potrebi po odnosih, po živem stiku, zdaj pa mlajše generacije vse bolj to nadomeščajo s pametnimi telefoni.«

Mnogi mladi se ne znajo normalno obnašati v gozdu

»Danes vemo iz medicine in nevrologije, da gibanje v naravi najbolj pospešuje razvoj možganov in po drugi strani v starosti ohranja možgane. Boj proti demenci ni samo gibanje, ampak gibanje v naravi. Gibanje v fitnesu ni isto kot gibanje zunaj, zato je zelo pomembno, da če dobimo vnuke, da jih ne zapremo notri, ampak gremo z njimi ven. Pustimo jih, naj bodo malo blatni in umazani, danes se da umazana oblačila hitro oprati in umiti.«

Salezijanska vzgoja poskuša dati veselje v življenje.

Človek potrebuje vizijo in cilj, ki je za kristjana postavljen v večnost

»K nam pridejo študentje, ker se zavedajo, da je človek več kot samo kruh, voda in zabava, ampak potrebuje neko vizijo. Katera vzgoja, šola bi lahko delala, če nima pred sabo nekega cilja? V humanističnih študijih kot je teologija postavljamo cilj še daleč preko človeških zmožnosti. Imamo to srečo, da lahko govorimo o cilju, ki ga bomo dosegli tam nekje v večnosti. Drugi humanistični študiji postavljajo cilj malo bližje. V družbah, ki izgubijo presežnost, gre civilizacija k svojemu koncu, nima več volje, zagona. Pomembno je, da si nenehno odpiramo obzorja, tudi starejši, da se ne ustavimo: branje, poslušanje radia, molitev, ki me odpira. Po eni strani je molitev popolna izguba časa, je pa največji prispevek k zazrtju v svojo lastno prihodnost.«

Starši so pozabili, da so otrokovi prvi vzgojitelji

»Sv. Janez Bosko se je znašel v krizi tistega časa, ko je kmečka družba počasi zamirala, porajala se je industrijska, mestna civilizacija. Kaj je videl, ko so kmečki fantje, otroci prihajali v Torino? Videl je, da je treba nekaj narediti, ne v smislu, da bomo dobro izkoristili nek čas, da si bomo uredili kapital, življenje, … ampak da je treba narediti nekaj za drugega, za prihodnost. Janez Bosko preprosto pravi: »Če hočete nekaj dobrega, skrbite za vzgojo.« V tej krizi se je pokazalo, da so starši pozabili, da so prvi vzgojitelji. Pred epidemijo so otroci odraščali zunaj vašega doma in v času, ko ste bili več skupaj, ste morali videti, kako ta otrok potrebuje vašo pozornost. Upam, da zdaj bolj cenite delo tistih, ki vzgajajo, učijo vaše otroke. Verjamem, če bomo iskali pri učiteljih dobro, bomo tudi to našli.«

Dijaki imajo take in drugačne poglede, hvala Bogu, da so različni! Med sabo se dopolnjujejo, eden drugemu odpirajo nove poglede, to pa je bistveno v dobi odraščanja.

 Če ni vzgoje, ostanemo na mestu

»Otrok, ki se zmrduje nad hrano, če si kot vzgojitelj vztrajen, da bo vsaj pospravil za sabo, da bo drugič pazil, koliko si vzame na krožnik, … Imam pred očmi, da je otrok to sposoben narediti in da bo to zanj dobro. Jaz kot vzgojitelj imam neko upanje. Ta otrok, ki bo sposoben premagati svojo kaprico, svoj okus, bo sposoben ob tej drobni stvari verjeti vase, da lahko iz sebe nekaj naredi. In da se je vredno potruditi.«

Preventivni vzgojni sistem

»Gre za sistem, v katerem prehitevamo nevarnosti. Če imate doma TV, starši otrokom, da se umirijo, prižgete risanko in imate mir. Kdaj pa kdaj je to dobro, a morate se zavedati, da jih boste na to navadili, otrok dobi neke vzorce vedenja. Če ravnam preventivno, bom poskrbel, da se najprej druži s sosedi, ga vzamem sabo v naravo, čeprav bom moral zaradi tega hoditi počasneje. A otrok bo pridobil veščine, da se bo pozneje lahko sam gibal v naravi. Če imamo vrt, bo otrok razkopal, delal škodo, preventivno je, da je ob vas, čeprav imate zato več dela, skrbi, ampak ta otrok bo pozneje ne samo znal delati z zemljo, videl pa bo tudi, da se da čas preživeti tudi kako drugače kot pred ekranom in mobilnim telefonom.«

Don Bosko je že takrat znal z mladimi: poslal jih je na igrišče, jim dal glasbene, gledališke skupine, da jih je zaposlil. Njegove bvesede so: »Vesel človek ne greši!« Pa ne, da je mlad človek vesel zaradi umetnih, kemičnih substanc, ampak vesel zaradi življenja.