"Evropa ni branik slovenske demokracije"

Evropska Unija | 09.03.2021, 10:35 Rok Mihevc

Nesporazumi med Evropsko unijo in slovensko vlado je bila osrednja tema tokratne oddaje »Spoznanje več, predsodek manj«, v kateri je Jože Bartolj gostil dr. Aleša Maverja. Za podnaslov razmišljanja bi lahko izbrali tudi »evropsko nerazumevanje naše medijske krajine« ali »neposrečeni tviti predsednika vlade, ki na obrate ne spravlja samo slovenske politične krajine, ampak očitno tudi evropsko«.

Globok vernik, da rešitev vedno pride z zahoda

Nesporazumi med Evropsko unijo in slovensko vlado Mavru dajejo občutek, da je v nadrealističnem filmu, kot bi rekel poslanec Robert Polnar. »Pripadam namreč generaciji in okolju, ki je bila v zadnjih 30 letih navajena gledati proti zahodu kot proti območju, od koder bo prišla rešitev. Brez težav lahko priznam, da sem bil globok vernik tega načela, da prihaja rešitev z zahoda.« Ob tem je opozoril na dokument, ki so ga leta 1997 podpisali slovenski razumniki, ko Slovenija ni bila v prvem krogu širitve sprejeta v zvezo Nato. »To je bila ura evropske resnice za Slovenijo.«

Prisluhnite celotni oddaji "Spoznanje več, predsodek manj"

Evropa, ki bi morala biti branik naše demokracije, se postavlja na stran monopolov

Zdaj se po njegovih besedah soočamo s paradoksom, ko je v Sloveniji po dolgem času prišlo do menjave oblasti, ko enkrat na oblasti ni abonirana vladajoča opcija, ki je v različnih izvedbah obvladovala slovenski prostor večino časa po 2. svetovni vojni. »In zahodna Evropa, od katere smo pričakovali, da bo branik naše demokracije, torej tudi menjave oblasti, se postavlja na stran ohranjanja teh monopolov«. Zato je Maver zmeden in se težko znajde v tem čudnem položaju, ko z zahoda prihaja celo pohvala za ohranjanje teh monopolov. »Velikokrat sem rekel, da je ena od glavnih prednosti članstva v Evropski uniji v tem, da nas ta evropski okvir varuje pred nami samimi oz. pred tem, da bi bili ti monopoli še hujši in bi nas še bolj stiskali. Sprašujem se, zakaj je prišlo do tega. Smo se spremenili mi, se je spremenil zahod Evrope, se je spremenila Evropska unija?«

Slovenija res postaja še en evropski pacient?

Mavra pri vsem tem najbolj prizadene to, kako se trditve, da naj bi menjava oblasti v Sloveniji pomenila korak k diktaturi, počasi pojavljajo tudi v naši neposredni soseščini. »Dokler je to prihajalo iz Bruslja, Luksemburga, Nizozemske, ki nikoli niso sloveli kot posebno dobri poznavalci razmer v srednji in vzhodni Evropi, je bilo še razumljivo, da pa se te trditve pojavljajo v Avstriji in Nemčiji, ki povzemata to veliko zgodbo o tem, da postaja Slovenija nekakšen »evropski pacient skupaj z Madžarsko in Poljsko«, pa zame kot velikega vernika v rešitev z zahoda predstavlja to čisto novi položaj.«

»Od junaka do bedaka«

Položaj je treba razumeti tudi v širšem kontekstu dojemanja krščanskih demokratskih vrednot, oz. kako se je soglasje, kaj je sprejemljivo in kaj ni, med intelektualno elito prestavilo izrazito proti levi, pravi Maver. »Takrat se je videlo, da predstavlja že sama omemba madžarskega predsednika vlade Viktorja Orbana znak za alarm. Dovolj je, da nekdo reče, da je slovenski predsednik Janez Janša Orbanov prijatelj in bodo že začeli zvoniti alarmi v zahodni Evropi.« Malo bolj grobo je spomnil, kako je tudi Orban počasi polzel v okviru »od junaka do bedaka«. »Kajti ni tako daleč čas, ko so ga tudi zahodno evropske stranke še vabile kot gosta, predvsem v času migrantsko-begunske krize. Takrat so ga še slavili kot velikega junaka, ki je našel odgovor na te izzive.«

Bilo bi prepoceni, če bi samo v dveh Janševih tvitih videli razlog za nesporazum med Slovenijo in Brusljem

Kar se tiče tvitanja Janše, bi si Maver želel kak tvit manj tudi v notranje političnih sporih, saj se posledično potem ne pogovarjamo o slovenskih koreninah družbenega in političnega neravnovesja, ampak samo o zadnjem Janševem tvitu. »Pridemo do začaranega kroga, kjer lahko ta privilegiran politični pol – po domače temu rečemo levica – vedno argumentira, da ne brani svojega pola, ampak reagira na Janševe tvite in zagovarja »neko normalnost«.« Z zahodno evropskega vidika pa je stvar problematična tudi, ker tvitanje spominja na delovanje nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, »ki je v tej uglajeni javnosti postavljen pred sramotilni steber«. Je pa po Maverjevem mnenju tu bolj ključno vprašanje, kaj je bolj vsebinsko, »ali neka pocukrana politika, ki sprejema medle odločitve ali taka tviterska politika akcije? Bilo bi spet prepoceni, če bi samo v dveh Janševih tvitih videli razlog za nesporazum med Slovenijo in Brusljem«.

O krizi konservativne in krčansko demokratske politike

Čudi ga, kako Janša v očeh zahodno evropskih politikov velja za diktatorja v nastajanju, kar je za nas, če poznamo našo medijsko krajino, popolnoma absurdna predstava. Maver meni, da gre pri tem tudi za hudo krizo konservativne in krščanske demokratske politike v zahodnem delu Evrope. »Ta kriza se je očitno začela tako, da njenih začetkov niti opazili nismo. Z odhodom starejše generacije krščansko demokratskih politikov, kot je Nemec Helmut Kohl, je začela ta politika izgubljati svoj samostojni vsebinski profit. Kar preprečuje, da bi videli globino te krize je to, da te stranke še vedno ohranjajo sorazmerno visoko raven podpore, a za ceno odpovedi lastnemu vsebinskemu profilu. Na vseh temeljnih vprašanjih so zahodno evropski konservativci prevzeli vsebine liberalnih politik oz. socialno liberalne politike. Najbolj tipični primeri so vprašanja odnosa do definicije družine, spola, vprašanje splava, pri katerem kolebajo že krščansko demokratske stranke, ter vprašanje okoljske politike in priseljevanja.« Ob tem se je tudi v Evropski ljudski stranki odprl prepad med zahodnimi in vzhodnimi članicami, ker na vzhodu ta premik v smer socialnega liberalizma marsikje ni tako sprejemljiv, je v oddaji povedal Maver in povzel, da se je Janša tako ujel v neugodni splet mednarodnih okoliščin.

Izginja spomin na hladno vojno in komunizem velja kot pravljična alternativa

S tem evropskim premikom konservativne politike na levo se je zgodilo še nekaj, je poudaril naš gost. »Ublažil se je odnos do nekdanjega vzhodno evropskega komunizma. Imam občutek, da je pri starejših konservativnih in tudi socialdemokratskih politikih na zahodu obstajal spomin na hladno vojno razdelitve, ki je bila jasna tudi norveškim, danskim, finskim in švedskim oblastem. Jasno je bilo, da komunizem ni nekaj, kar bi si bilo želeti, čeprav je obstajala velika razlika med uradno politiko in delom zahodnim intelektualcem, ki so dobivali mehka kolena ob misli na komunistične eksperimente. Pri njih je obstajal pogled češ, mi imamo to neko dolgočasno parlamentarno demokracijo in vedno je komunizem veljal kot pravljična alternativa. Pri novejši generaciji politikov pa je ta spomin na hladno vojno izginil in je na splošno odnos do komunizma precej mehkejši kot prej. Iz tega izhaja globoko nerazumevanje in čudenje, kako je mogoče, da v 30 letih v Sloveniji še vedno občutimo posledice komunizma, kar kaže na hudo neznanje.«

TEME, KI JIM ŠE LAHKO PRISLUHNETE V ODDAJI:

• O mednarodnem dnevu žena. »Kot belopolti evropski moški srednjih let si skoraj ne upam zavzeti kakšnega mnenja o položaju žensk.« (1:05)
• Temeljna problema pri madžarskemu premierju Viktorju Orbanu. »Naslajanje na sumljive avtoritarne režime ter dolgoletna oblast in privilegiranje ozkega kroga ljudi.« (24:30)
• Kako naprej po izstopu Fidesza iz Evropske ljudske stranke? Je možno, da bi se v Evropi pojavilo novo jedro držav, ki ne bi bile vezane samo na EPP? (28:00)
• Pogled na predsedovanje Evropski uniji. Bomo tudi v drugo tako vzneseni? (34:12)
• Koroške občinske volitve – uspeh ali ne? (37:24)
• Papežev obisk v Iraku, ki odmeva tako v medijih po svetu kot v Iraku, kjer so si za obisk prizadevali že za časa sv. Janeza Pavla II. Po tolikih letih se je to vendarle zgodilo. »Sprva sem bil skeptičen do obiska.« (47:12)