Marika Mihelčič: Ne gledam na končni cilj. Opazujem pot. Vsak otrok mi je prirasel k srcu, še danes vem za datume njihovih rojstnih dni.

Naš gost | 06.03.2021, 18:00 Nataša Ličen

Marika Mihelčič je najprej predana mama in žena, ženska z veliko začetnico, ki je mnogim olajšala življenjsko pot, upokojena profesorica defektologije, surdopedagoginja. Delala je na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani, tudi v vodstvenih vlogah. Iskala je tudi prilagoditve in nove metode, ki bi prinesle še boljše rezultate v osnovni potrebi človeka po sporazumevanju z drugimi in okoljem. Besede, glasovi, so spoštovano in dragoceno orodje njenega življenjskega poslanstva. Glas in pisava sta naša osebna izkaznica, izdajata, kdo smo, pravi go. Marika.

Povabili smo jo v oddajo Naš gost, zaradi bližine Dneva žena in zaradi praznika starševstva, ki ga obeležujemo v marcu.

To je poklic, v katerem je treba dati od sebe najboljše, da bo otrok, ki mu pomagamo, tudi lahko naredil najboljše. Da bo razvil v sebi svoje potenciale, sprejel česar nima. Dati mu je treba optimizem, da se ne poistoveti s težavo, ki jo premaguje.

"Ženske nismo ravno v dobrem položaju, potrjevati se moramo na toliko področjih. Korona je znova pokazala, s šolo in delom doma, kaj vse so zdržale mame, učiteljice in ob tem skrbele za vse ostalo. Možje imajo vedno tehten razlog, da ne morejo biti ves čas zraven. Ne vem, kaj je to v ženskah, čutimo, da se moramo potrjevati. Ali zato, ker pridemo na svet s predznakom, da smo šibki del spola, nežnejši spol ali za to ker nas čakajo večje obremenitve, večja odgovornost materinstva. Vedno nihamo, ali smo dobre mame, žene, dobre pri opravljanju svojega dela v službi, kdor koli nas potrebuje, smo na razpolago. Vedno nihamo med delom in materinstvom. Bojimo se postaviti zase. Ko pa to storimo, ugotovimo da smo sprejete, slišane. Včasih same po nepotrebnem naredimo korak nazaj."

Na vprašanje, s katerim izrazom bi zaobjela svoje poslanstvo, je odgovorila:
"Rehabilitacijski terapevt, to nas postavi v položaj, ko otroku pomagamo, ga podpiramo in mu svetujemo. Kar mi je bilo najpomembneje, ko sem spoznavala populacije ljudi s posebnimi potrebami, je to, kako doseči, da se bodo čutili enakovredni? Gluh nikoli ne bo tako govoril in slišal, slep ne videl, kako naj jim vseeno pomagam graditi samozavest, da je v njih nekaj kar pa ostali nimajo? Važen je čut do otroka, iskrenost, lahko se ne vem kako pretvarjamo, ampak otrok ima poseben kanal, ki ga obvaruje hudih razočaranj pred ljudmi. Ko sem šla na drugo stopnjo študija v Zagreb so nas testirali, ali imamo osebnostne lastnosti, zaradi katerih bomo pri tem poklicu uspešni."

Lahko si dober pri svojem poklicu, imaš znanje in vest, ampak ko je terapije konec, vzameš torbico in greš domov v drug svet, kjer otroci slišijo. Čutim globoko spoštovanje do staršev otrok, s katerimi sem delala, ker jim nikakor nisem mogla odvzeti bremena.

Karkoli se mi dogaja, jaz sem v redu.
"Hotela sem, da vedo, da sem iskrena. vedno je težko svetovati, saj za odločitvijo vsak stoji sam. Svetovala sem jim to, kar bi si želela, da bi nek terapevt meni svetoval, za mojega otroka. Opazovala sem pot, kako se otrok razvija, kaj mu pomaga, kaj ga ovira. Dva otroka nista enaka. V vsakega sem se poglobila. Toliko dejavnikov je lahko vplivalo na njegovo prognozo, včasih svetlejšo, drugič manj, to sem skušala uravnavati, blažiti, spodbujati, pomagati po strokovni plati. Važna je tudi vzgoja, pomagamo mu, da začne gledati nase pozitivno, da ve, da je zaželen, da se opazijo njegovi uspehi. Včasih jih je bilo treba bolj spodbujati, drugič tudi nekoliko zaustavljati. Važno je sporočilo, da otrok ve, karkoli je, je v redu. On je v redu."

Breme rednih obravnav, zdravnikov, prihajanj na Zavod, prilagajanja ur, včasih se tudi ne počuti dobro, je lahko za otroke zelo stresno. Otroci za razvoj potrebujejo mir. Igro.

To je osnovni zakon, vse resne stvari do petih let, morajo iti skozi igro.

"Želela sem dati otrokom vse to, kar sem sama prejela v otroštvu, sprejetost, varnost, veselje, potrditve. Najhujše za otroka je, da mu damo vedeti, da ni za nič koristen, to je najhujše. Vedno sem iskala, da če (še)ne govori, ne piše, bo pa kaj drugega naredil zelo dobro. otroci so lahko močni, verjeti je treba vanje. Odgovornost je velika, vedno si bil v dilemi, včasih spati nisem mogla, ko sem razmišljala, kje iskati, da bo otrok dobil potrditev. Potem sem se začela zanašati na svoj človeški čut. Iskren je treba biti, zakaj hočeš, da bo otroku dobro? Ne zaradi sebe, tu ni potrjevanja, dajem in upam, da se ne motim. Zaradi otroka."

Kot se širi corona tako se lahko širijo dobra dela. Dobrodelnost ni prijeten občutek, je dolžnost, je rekla ob nekem srečanju ena od mamic.

Je dama besed, avtorica številnih pravljic
"Ni nadomestne komunikacije od te na štiri oči, neposredno človek pred človekom. Saj jaz tudi pišem na računalnik, sem pa tudi članica društva Rad pišem z roko. K pisanju z roko spodbudam tudi otroke po šolah, pomemben del možganov razvijamo s tem. Če ne bomo pisali, se nam bodo možgani manjšali. Uporabljamo sredstva, s katerimi se umikamo, se lahko malo skrijemo. To so lažni prikazi da smo sredi dogajanja, v bistvu smo pa vse bolj sami. Če bomo ozavestili prave vrednote komunikacije in kaj sporoča glas, ki nas izdaja, povezan je s srcem, bomo spoznali dragocenost maternega jezika. Govor razvija čustva, osebnost, hudo mi ej za tiste, ki živijo v tujini in pozabijo na svoje korenine. Brez čustvene trdnosti nimamo temeljev. Ne kvarimo svojega glasu, negujmo ga. Osnova je glas, je naša osebna izkaznica. Glas in pisava izdajata, kdo smo."

Pravljice aktivirajo vse čute. Bolj smo odprti za znanje, za spoznavanja. Vedno sem želela, da otroci moje pravljice nadaljujejo s svojo.

Pravljice?
"Doma mi je bilo lepo, vsak petek smo se srečevali z družinami pri starših v rojstni hiši. Po študiju sem dobila priložnost za delovni obisk Kanade. Klic doma je bil močnejši, hvaležna sem, da sem ostala. Gozdovi Pohorja rojevajo pravljice. Vedno sem pisala. S tem sem si pričarala svoj svet domišljije. Saj velja, če želimo da so otroci modri, jim berimo. Z domišljijo se začnejo ideje. Ko z vnuki hodimo po gozdu, si vse slikamo v pravljicah. Kaj ni fino, da se lahko umaknemo v svoj svet, ki nas umiri in malo pocrklja? Zakaj prav pravljice? Pravljice me ulovijo, običajno moje pravljice rešujejo kakšen problem. S knjigo obiskujemo svet.

Rada na večer ugasnem luč, se pogovarjamo, ali pa smo le tiho in poslušamo. Umetno ustavljam. Takrat slišimo kdo smo, kaj lahko damo drugim. V tišini.

"Dedki in babice vedno lažje pristopimo do otroka, starši so v skrbeh, da ne bodo naredili česa narobe, jim morda premalo nudili. Pritiski so lahko veliki. Bistvo je ne odrejanje, ampak vodenje otroka. S priznanjem, da ne znamo vsega. Vsi se učimo. Treba je spodbujati, ne pa postavljati vedno nove in nove visoke cilje, kot pri teku čez ovire. Otrok odraste, ko vidi, da vsi delamo napake, nismo nezmotljivi in popolni. Vsak ima v sebi notranjo vest, ki nas pre-vpraša, ali smo vložili v nalogo vse, kar smo takrat zmogli, smo se dovolj naučili, znamo poslušati, bomo lahko popravili, smo zamudili? Mi vemo, je v redu ali ne. Ni res, da brez napora ne dosežemo ničesar, da je treba trpeti. Ni res. Delati moramo z veseljem. Kar radi delamo, nam bo uspevalo."