Ali slišiš vpitje kamnov?

Naš pogled 30. 03. 2021, 14:13 Andrej Jerman

Ob cvetni nedelji smo se spominjali Jezusovega prihoda v Jeruzalem, ki ga ljudstvo skupaj z njegovimi učenci spremlja s petjem hvalnic. Nekatere farizeje to zmoti in Jezusu naročijo, naj jih vendarle ustavi. On pa jim odvrne, rekoč: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.« (Lk 19, 40)

Omenjeni odlomek iz Lukovega evangelija je večplasten. Ena od razlag tega zadnjega stavka je, da smo ljudje dolžni slaviti Gospoda. V biti stvarstva je, da želi slaviti svojega Stvarnika. Če pa se temu izneverimo mi, ki smo ustvarjeni po Njegovi podobi, bodo naše mesto zavzeli kamni, Bogu v slavo in nam v sramoto.

Peti in igrati v slavo Najvišjega je torej skoraj norma, ki se v Svetem pismu pojavi ob različnih priložnostih. Tako bomo npr. brali tudi na veliki četrtek, kako so Jezus in učenci po zadnji večerji skupaj zapeli hvalnico ter se odpravili proti Oljski gori.

Če je torej poudarek tega odlomka pesem in prepevanje hvalnic, pa me vedno znova v Svetem pismu zadane drža farizejev. Drža tistega, ki predpostavlja lastno razsvetljenost … drža, kjer je institucija in njena zunanja podoba bolj važna kot posameznik. Drža, kjer je reševanje krivice podrejeno ohranjanju navidezne stabilnosti in miru. Vam zveni znano?

Kako je mogoče, da – čeprav pri vsaki mašni daritvi poslušamo svetopisemske odlomke o farizejih, o samarijanih, o Jezusu, ki umiva noge učencem – kako je mogoče, da tako pogosto ne vidimo ogledala, ki se odseva iz teh zgodb in prilik?

Zakaj neki torej slavimo svetnike in prebiramo zgodbe izjemnih posameznikov iz cerkvene zgodovine, ko pa se vendar zdi, da njih zgodb in pričevanj v resnici ne razumemo. Da njihove totalne predanosti Kristusu v sočloveku enostavno nismo sposobni videti. Celo nasprotno, v duhu prej omenjenega farizejstva sem prepričan, da smo velikokrat del iste prastare množice varuhov tradicije in institucije, ki jih skrbi lupina, izgled, in ne prepozna svetnikov svoje dobe med seboj. No, prepoznamo nekatere, jih mogoče tudi podpiramo, v kolikor seveda počno stvari, ki ne ogožajo našega navideznega blagostanja in našega duhovnega mrtvega teka. Manj priljubljeni pa so seveda tisti, ki opozarjajo na bolezen, ki je okužila našo sredo: tisti, ki s prstom kažejo na črve, ki so načeli steno naše skupne hiše. Toda ali niso prav oni tisti, ki sprejemajo vlogo vpijočih kamnov. Kamnov pa katerih se hodi, kamnov, ki jih odstranimo z ljubke zelenice naše "pocukrane" srede. Zavrženih kamnov, ki bodo nekoč prav mogoče postali vogelni kamni. Kot nam npr. pričuje življenska zgodba sv. Janeza od Križa.

Za blagostanje nas seveda skrbi. Manj pa nas praviloma skrbita blagostanje bližnjega in lastna svetost. In tako vztrajno pozabljamo, da je Kristus na izročilo stare zaveze in postavil novo zapoved – Ljubezen do Boga, ter ljubezen do bližnjega, ki naj bo ravno tako velika kot ljubezen do samega sebe. In, kot nas v 1. pismu Korinčanom opominja apostol Pavel, brez ljubezni smo prazni. Brez ljubezni nobeno delo oz. nobena še tako hvale vredna in izredna življenjska drža ni vredna nič.

V dneh, ki so pred nami, se bomo spomnili Kristusovih zadnjih trenutkov z učenci, ko jim je ob obhajanju zadnje večerje in pogovoru o tem kdo med njimi je večji, naročil: „Med vami pa naj ne bo takó, ampak največji med vami naj bo kakor najmlajši in voditelj kakor strežnik.“ (Lk 22, 26)

In ko bomo ob tišini praznega groba premišljevali, kaj nam sporoča dotrpeli Zveličar, se spomnimo tistih, ki trpijo, pa jih farizejsko spregledamo in mogoče celo sodimo. Poskusimo razumeti tiste kamne, ki namesto nas kriče o v nebo vpijoči krivici. In iz srca prosimo za Cerkev na slovenskem – da bi postali skupnost, kjer resnično največje skrbi za najmanjše in najbolj ranjene. Da bi tako iskrena hvalnica in veselje velikonočnega jutra lahko zares odmevala po naših župnijah, samostanih, v naših domovih ter v tvojem in mojem srcu.