Janez Juhant | (foto: Rok Mihevc)
Upanje?
Komentar tedna dr. Janez Juhant
»Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas«, je zapisno v pismu Rimljanom (8,18). Misel sva si kolegom v času študija ponavljala skoraj ob vsakem srečanju in do danes me spremlja v presoji osebnega in družbenega življenja.
V postnem času in korona-krizi izstopa toliko bolj, saj kljub trpljenju in smrti Kristusa in številnih, ki hodijo skozi kalvarije življenja, upanje zori za nebo. Spremlja me ob premišljevanju usode Lamberta Ehrlicha in številnih, vrženih v brezna in jame zasutih ust. V tem upanju sem nizal postaje križevega pota Slovenska kalvarija in vztrajam v razčiščevanju zamolčane in potvorjene, z revolucijo povzročene narodove tragedije, ki obremenjuje tudi našo sedanjost. Zvijačno in celo s podobnimi nasilnimi metodami jo še danes vzdržujejo brezvestneži, neobčutljivi za trpljenje in bolečine drugih in za popravo krivic, ki so jih storili njihovi predniki. Pogum in vztrajnost sta bila odlika pokojnega akademika dr. Trontlja, ko je leta 2009 ponujal SAZU sprejem Izjavo za ustvarjanje »verodostojnega znanstveno neoporečnega pogleda za delovanje pravne države in na kršitve človekovih pravic, za katere je bila odgovorna oblast v desetletjih po drugi svetovni vojni.« Ob slovesu (9. 12 2013) je njegov naslednik v SAZU lahko le ugotovil, da so »si na akademiji zadnji dve leti prizadevali sprejeti izjavo o povojnih kršitvah človekovih pravic... Najhujša spozaba so bili povojni poboji, predmet izjave pa je bilo tudi nadaljevanje neetičnih ravnanj oblasti skozi naslednja desetletja« in da (večina) akademikov ni »zmogla zbrati dovolj soglasja, da bi pripravljeno besedilo lahko objavili v imenu akademije«. Trontljeva etična odločnost in empatičnost je zmogla predlog, ki ustreza etičnim standardom in zahtevam pravne države.
Le celovita zgodovinska resnica lahko vodi tudi k realni presoji sedanjega političnega trenutka.
Zdaj SAZU preseneča z izjavo, ki gre v to smer, a ji še manjka »verodostojni znanstveno neoporečni pogled«, čeprav so jo podpisali akademiki. Pogrešamo ugotovitev resnice o sistematični komunistični organizaciji in izvedbi revolucije med vojno. Posledice so bile nečloveška stiska, poboji nasprotnikov, uničevanje premoženja, teror in povojni pomori. Zaradi tega tragedija naroda in zato »imamo Slovenci o drugi svetovni vojni na slovenskih tleh in dogodkih neposredno po njej dva pogleda, ki so ju zakoličili zmagovalci...« ne pa obe strani - poražencev javno o tem nihče ni vprašal za mnenje, zasuli so jim usta, kot je zapisal pesnik. Pa ne le mrtvim, pač pa tudi živim do danes celo v pravnih dokumentih država ni omogočila enakopravne besede. Zato imamo »kot narod razklan zgodovinski spomin na eno ključnih obdobij slovenske preteklosti z vsemi negativnimi posledicami za sedanjost in prihodnost.« Slovenija kot država zato do danes ni uspela preseči te »črno-bele pripovedi o osvobodilnem boju na eni in o izdajalcih na drugi strani«. Tudi predsednik republike je poudaril, da »je bilo v 30 letih storjenih veliko simbolnih in stvarnih dejanj, nikoli pa političnim inštitucijam in inštitucijam nacionalnega pomena, kakršna je SAZU, ni uspelo sprejeti dokumenta, ki bi ubesedil slovensko spravo.« A žal tudi tej Izjavi SAZU manjka Trontljeva znanstvena zgodovinsko politična analitičnost, očitno pri njej niso sodelovali za to ključni zgodovinarji.
Dogajanje med vojno je bilo res kompleksno, »z značilnostmi, ki jih pri drugih narodih v takšni obliki ali vsaj v takšnem obsegu ni srečati. V njej so se na naših tleh prepletali okupacija, osvobodilni boj, revolucija, protirevolucija, kolaboracija in državljanska vojna«. SAZU zato utemeljeno ugotavlja, da je: »s preteklostjo neobremenjeno družbeno sožitje mogoče doseči le s prizadevanjem za resnico o medvojnih in povojnih dogodkih, z njihovim ocenjevanjem na podlagi občeveljavnih etičnih načel ter s pietetnimi in spominskimi dejanji, ki bodo namenjena vsem padlim, pobitim in umorjenim. Kolikor je mogoče, moramo popraviti krivice, prenehati medsebojna obtoževanja, izključevanja in inštrumentaliziranje zgodovine, pri vsem tem pa spoštovati drugače misleče.« Ravno v imenu zgodovinske resnice je treba od pavšalnega okrivljenja obeh strani preiti k zgodovinski analizi izvora medvojnega in tudi povojnega dogajanja, ne le poboja domobrancev pač tragedije celotnega naroda med in po vojni, skratka, izločitev (velikega) dela naroda iz enakopravnega družbenega življenja. Le celovita zgodovinska resnica lahko vodi tudi k realni presoji sedanjega političnega trenutka. Še danes se nadaljuje medvojno in povojno razdvajanje naroda ter blatenje drugače mislečih s strani tistih, ki imajo realno politično moč v medijih, sodstvu in drugih pomembnih družbenih vzvodih in preprečuje ne le priznanje zgodovinsko ugotovljivih in ugotovljenih konkretnih dejstev, motivov in okoliščin, pač pa še bolj realni družbeno-politični dialog danes, kar obremenjuje še posebej v teh zahtevnih časih naše sožitje. Žrtve so še vedno zasute, ne sme se jih dostojno pokopavati, ne dela se na pridobivanju DNK itd. V politiki, sodstvu, medijih in šolstvu ni razčiščevanja te narodove usode in najhujše tragedije prednikov, ostajajo pa travmatske posledice v posameznikih in kolektivnem spominu.
A vseeno verjamem, da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati slavo, ki se bo razodela nam vsem, ne le nekaterim. To želim sebi in Vam.
V društvu Združeni ob Lipi sprave vseskozi opozarjamo, da se mora Državni zbor opredeliti o tem, sprejeti izjavo o narodni spravi in potrditi tudi Resolucijo Evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2009 o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope. Žal akademiki v Izjavi niso povabili pristojnih organov, naj delujejo skladno s temi evropskimi merili. Tako bi spodbudili k dialoški politični in medijski kulturi ter uveljavljanju pravne države in zagotavljanju spoštovanja enakopravnosti vseh, človekovega dostojanstva in človekovih pravic, posebej tistim, ki jih jim je revolucija odvzela.
Mogoče sem naiven, a verjamem, da se bo to enkrat zgodilo. Seveda težko v takem svetu, saj v zadnjih časih doživljamo, da celo EU povsod ne deluje več na temeljih vrednot svojih ustanoviteljev. A vseeno verjamem, da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati slavo, ki se bo razodela nam vsem, ne le nekaterim. To želim sebi in Vam, zato si prizadevajmo in se pogumno zavzemajmo za uresničitev pravičnih razmer med nami. Kristus in številni mučenci so v tej veri šli v smrt. So ljudje, »in njim je pripadal Rilke, ki vzamejo trpljenje nase, se podredijo usodi in se ne upirajo temu, da je pred njihovimi očmi krona, ki so jo drugi časi hranili za pesnike, v današnjem času postala trnova krona. Te pesnike občudujem, ljubim jih in želim biti njihov brat.«
