Zmaga nad virusom le s skupnimi močmi!

Svetovalnica | 08.01.2021, 08:14 Mirjam Judež

Drugi val epidemije nas drži v primežu. V tokratni oddaji smo se soočili z osebnim doživljanjem krize. Stiske zaradi epidemije so različne: nekateri močno občutijo omejevalne ukrepe, druge je izčrpala bolezen, tretje občutek nemoči. Vsi že težko čakamo, da se ta »nočna mora« konča. Napeto je tudi zaradi različnih pogledov na razmere, v katerih bomo morali še nekaj časa zdržati. Z nami je bila psihologinja, geštalt psihoterapevtka Julija Pelc. Pogovor je vodil Blaž Lesnik.

Stiske zaradi ukrepov in omejitev, zaradi katerih se je spremenil naš način življenja

»Stiske so različne, omejitve pa očitno nujno potrebne. Če bi odrasli odgovorno pristopili in prisluhnili smernicam, ki jih daje stroka in upoštevali pravila, bi bila ta strogost verjetno manj potrebna. Na različne načine lahko najprej v prvi vrsti vplivamo na zajezitev virusa sami, da upoštevamo pravila, da ne iščemo mimohodov, ne povečujemo stikov v tem obdobju, ko to ni priporočljivo. Če se bomo na ta način odzivali, bo treba tudi na drugi strani manj tako strogih omejitev.«

Prisluhnite pogovoru.

Današnji način življenja: vajeni smo svobode izbire, da nam je hitro vse na dosegu roke

»Na splošno je videti, da se nismo vajeni prilagoditi na situacijo s tako veliko spremembo, se odpovedati užitku, hitri zadovoljitvi nečesa, kar potrebujemo, kar sami zase ocenjujemo, da je pomembno v tem trenutku. Tu moramo zavzeti drugo pozicijo. Sposobnost prilagoditve na dano situacijo je nekaj, kar je tesno povezano tudi z osebnostno zrelostjo posameznika. Lažje je, ko vidimo smisel v tem, kar počnemo, »ljudske« in ne dovolj strokovne razlage pa sovplivajo, da ljudje ohranjajo tvegano vedenje. Upoštevati usmeritve v dani situaciji, »potrpeti« (bolj kot dati težo trpljenju v tem) pa je nujno, da bomo pričakovano tudi bolj učinkovito izpeljali.«

V fokusu nisem jaz, ampak jaz v odnosu do drugih

»Kako preseči to sebičnost, minimaliziranje situacije, v kateri smo se znašli? Pogledati moramo z druge perspektive. Nisem v fokusu jaz sama, ampak jaz v odnosu do drugih ljudi v družbi in v skupnosti. Meni je pomembno, da prav nikogar ne okužim. Nimam 100 % vpliva na to, če niti ne vem zase, ali prenašam virus ali ne. Zmaga nad virusom, ki je neviden in se tako hitro širi, bo možna le s skupnimi močmi, začenši pri meni osebno, pri vsakem posamezniku in navzgor vse do odločevalcev, z roko v roki s stroko. Današnji čas prinese veliko dostopnost do informacij, do različnih raziskav in ljudje so raziskovalni, radovedni. Včasih me prav fascinira, do česa vse se dokopljejo. Skozi pogovor z zdravniško stroko opažam, da smo ljudje postali vseznali psihologi, zdravniki, po sili razmer tudi učitelji, zmanjka pa nam pri diferencialnem znanju in presojanju teh povezav. Morda so na drugi strani zelo prepričljivi argumenti, ki podirajo sedanja razmišljanja in ukrepe, morebiti težko najdemo logično povezavo med ukrepi, ki veljajo en teden in drugi ne. In vendar živimo v tem prostoru, v tem okolju, v državi, ki sprejema določeno strategijo. Pomembno je, da se temu prilagodimo, občutek, da nam je kratena svoboda, pa seveda lahko ostaja.«

Pomembno je, da tudi ljudi na drugi strani slišimo. Ni dovolj samo, da jim dopustimo svobodo, pomembno je ustvarjati dialog, slišati nasprotno stran in prihajati nasproti z močjo argumentov.

Katere stiske prevladujejo v tem času?

»Preko 60 % tistih, ki kličejo na Telefon za psihološko podporo, se srečuje s stiskami, ki so neposredno povezane s koronavirusom (so sami zboleli, preboleli, se morebiti bojijo, da okužijo koga od svojih sorodnikov iz ranljive skupine (starejših ali drugače bolnih)). Večina kličejo ženske, moški dvakrat manj pogosto. Moški morebiti bolj zadržujejo svojo stisko pri sebi, lahko je povezano tudi z več predsodki do iskanja pomoči ali pa to rešujejo na drugačen način, manj preko pogovora. Kažejo se stiske na čustveno vedenjskem področju. Ta spekter je tako širok, kot ga najdemo v vsakdanjem življenju. Od tesnobe, stopnjevanje v močnejše strahove, vse do paničnega napada, anksioznosti, nespečnosti, moten hranjenja, doživljanje nestrpnosti v odnosih v družini, poslabšanje različnih bolezni, povečanje depresije in posledic izpostavljenosti stalnemu stresu ... Pojavijo se lahko vprašanja, kje je sploh še smisel, posebej, če je to povezano s stisko zaradi izgube službe, smrti ljubljene osebe, finančno nemočjo. To vse prinese brezup in ko smo v brezupu in ni videti izhoda, lahko sprejemamo tudi odločitve, ki niso zaželene, prihaja tudi do poskusov samomora. Pogovor s svetovalcem tisti trenutek, tisto srečanje v tistem času, ki ga namenita drug drugemu, prinese lahko pomemben pomik v več upanja. Pogovor je pomemben, na nek način lahko osebo reši … Na to telefonsko linijo pokličejo tudi osebe, ki se čutijo osamljene (pa ni nujno, da živijo same). Odstotek teh, opažamo, je večji kot v prvem valu.«

Številka za svetovanje v času epidemije: 080 51 00

Misliti na druge, ne sebe postavljati v ospredje, hkrati pa ne pozabiti nase

»Nase tudi ne smemo pozabiti. Skrb zase je pomembna in iz skrbi zase vodi pot tudi do drugega.Govoriva o vzajemnem odnosu do sočloveka. Če bi vsi upoštevali, da so pomembni temeljna kultura, skrb za telo, za duševnost in duha, potem bo v tem okviru tudi mesto za sočloveka.«

Prisluhnite pogovoru.

Stiske staršev doma šolajočih otrok

»To je svojevrsten stres, usklajevanje obeh nalog zahteva svoj čas, veliko prilagajanja, tudi tehničnih znanj in poznavanja učne vsebine za odrasle. Otroci potrebujejo več prisotnosti staršev. Nekateri otroci so bolj, drugi manj samostojni, pa ne gre le za vprašanje samostojnosti. Obremenitve, usklajevanje vseh šolskih obvez, službenih obvez, so lahko včasih tako velike tudi v kontekstu različnih posebnih potreb, ki jih imajo otroci in dijaki, da to lahko načne tudi vprašanje strpnosti. Starši pregorevajo, prag strpnosti se zniža, pojavljajo se lahko tudi družinski konflikti, predvsem pa se opaža, da je po tem času trajanja epidemije prisotna tudi pandemična utrujenost, znotraj česa prihaja do čustvenih posledic in do upada motivacije za delo, tudi pri odraslih. Šola ni le pridobivanje faktografskega znanja. Od nas odraslih je odvisno, ali bomo sedanjo situacijo izkoristili, da postane tudi šola za življenje – o pomenu odnosov, skrbi za sočloveka, pomoči, sočutnosti, podpori, učenju veščin reševanja problemov, krepitvi potrpežljivosti, prilagodljivosti, in moči zdržati napor, biti sposoben počakati, da pridemo do uresničitve želja, …«

Ni vse črno, med otroci so še vedno veselje, smeh, sproščenost

»Vsi otroci in šolajoči niso v tako težki situaciji. Med njimi je tudi veselje, smeh, sproščenost, … Na eni strani je dodatna obremenitev, na drugi strani pa starši govorijo: »Imamo več časa, ki ga prej nismo imeli. Epidemija nas uči tudi vrlin, ki smo jim mogoče dali v preteklosti malo manj časa.««

Kriza ima svoje gibanje, kot proces žalovanja

»Razsežnosti, kot jih ima pandemija, so kompleksnejše in bodo dolgotrajnejše, kar pa ne odvzame moči, ki jo človek ima. Nenadne spremembe, krizni dogodki ali obdobja krize prinesejo lahko tudi presenečenja, tam se pa odzovemo ljudje skladno z našim temperamentom in osebnostnimi značilnostmi: nekateri stopimo v boj in najdemo poti za izhod iz situacije, nekateri obstojijo, drugi se umaknejo, pogosto je ena od faz tudi zanikanje, češ, da se nič takega ne dogaja, virusa ni … Na tej poti ne gre brez neprijetnih občutkov, tudi trpljenja. Šele, ko opustimo zanikanje in prelaganje krivde na druge, stojimo na podlagi, od katere stopamo naprej v sprejemanje spremembe, iskanje strategij za pot iz nje in ko smo že dlje na tej poti, zmoremo tudi pogledati nazaj in se iz izkušnje učiti. Upam, da bomo kot posamezniki in kot družba čim prej pogledali na del prehojene poti in naredili prostor tudi za tiste, ki ne upajo, ki so izgubili upanje ali ki včasih »bentijo« kot otroci.«

Pomembno je, da najdemo svoj notranji prostor, notranjo pomiritev in da se odločimo tudi za zaupanje. Zaupali pa bomo lažje, kadar bodo ljudje do nas v svojih izjavah in ravnanjih skladni. Da tako, kot govorijo, tudi delajo.

---

Matej Vinko, dr. med., spec. javnega zdravja, NIJZ:

»Soočamo se z epidemijo nalezljive bolezni, ki se zelo učinkovito prenaša med prebivalstvom. Ker je virus nov, ni imel nihče razvite odpornosti, poleg tega pa tudi način širjenja virusa tak, da omogoča hitro širjenje (virus se prenaša predvsem s kužnimi kapljicami, ki nastajajo med govorjenjem, kašljanjem, kihanjem...). Kužne so lahko tudi osebe, ki (še) niso razvile simptomov bolezni. Družbena omrežja so zelo prepletena, kar pomeni, da smo posamezniki posredno povezani v velike skupine, znotraj katerih so vedno tudi posamezniki, ki so ranljivi za najtežji potek bolezni. Zato je učinkoviti način varovanja ranljivih ta, da se širjenje virusa med prebivalstvom popolnoma zameji - da se torej takoj prepozna okužene (testiranje), da se ti okuženi začasno osamijo ter njihovi tesni stiki umaknejo v karanteno. Danes pa imamo še možnost cepljenja, ki pa je sicer ključno, a ne edino potrebno orodje za zamejitev širjenja virusa med prebivalstvom. Pomembno je, da vsak posameznik poskrbi za upoštevanje temeljnih higienskih ukrepov za preprečevanje širjenja okužbe. Kot že velikokrat poudarjeno, to pomeni upoštevanje priporočene medosebne razdalje, higiene rok in kašlja, nošenje maske, prekinitev stikov z ostalimi ljudmi in testiranje, če zbolimo s simptomi, značilnimi za covid-19 ter sodelovanje v epidemiološki preiskavi (navedba stikov v času kužnosti), upoštevanje izolacije ali karantene in cepljenje, ko je na voljo. Izpostaviti je treba, da s cepljenjem ne varujemo le svojega zdravja, ampak tudi zdravje drugih. Žal pa v fazi, ko je virus splošno prisoten oziroma zelo razširjen med prebivalstvom, ukrepi na ravni posameznika ne zadostujejo za omejitev širjenja, zaščito najbolj ranljivih in zmanjšanje pritiska na zdravstveni sistem. V trenutni fazi epidemije so za navedene namene že nekaj časa potrebni splošni ukrepi za omejitev širjenja okužbe na ravni prebivalstva. Ti lahko posegajo v naše navade in celo pravice, a se to upravičuje ravno z višjim ciljem zaščite zdravja (lastnega in tujega). Stanje, ko se virus širi v skupnosti (torej nimamo nadzora nad širjenjem okužbe), vpliva tudi na številne družbene sisteme (izobraževanje, šport, zdravstvo, gospodarstvo), ki predstavljajo dodatna tveganja za zdravje (psihosocialni razvoj, splošna telesna pripravljenost, obravnava kroničnih bolnikov in prepoznava novo obolelih, finančna varnost). Strogi ukrepi so torej zato, ker le ti omogočajo učinkovito zamejitev širjenja virusa med prebivalstvom. Praktično povsod po svetu (z izjemami v nekaterih državah Jugovzhodne Azije in Novi Zelandiji) pa imamo težavo pri doseganju želenega učinka (tj. učinkovite zamejitve širjenja). To pripelje do tega, da ukrepi trajajo dolgo, kar še dodatno slabi zaupanje prebivalstva v smotrnost ukrepov. Prav tako ti učinki niso vedno vidni na ravni posameznika, temveč se odražajo na ravni prebivalstva. Pravzaprav večina preventivnih (covid-19) ukrepov pri posamezniku ne prinaša veliko (očitne/individualne) koristi - so pa na ravni prebivalstva zelo učinkoviti (temu se reče tudi prevencijski paradoks).«

Prisluhnite pogovoru.