Nataša Ličen
Jakob Čuk
Marjana Debevec
Da bi ohranili naše notranje ravnovesje, se ohranjali v formi, v kateri bomo lahko rasli, se moramo vzpodbujati, negovati tisto, kar je v nas dobro. (foto: Emma Simpson / Unsplash)
Da bi ohranili naše notranje ravnovesje, se ohranjali v formi, v kateri bomo lahko rasli, se moramo vzpodbujati, negovati tisto, kar je v nas dobro. | (foto: Emma Simpson / Unsplash)

Dr. Tjaša M. Kos: Novo leto je lahko priložnost za uresničitev naše želje po napredku

04.01.2021, 14:34 Mirjam Judež

Z nami je bila dr. Tjaša M. Kos, univ. dipl. psihologinja, s katero smo se pogovarjali o novoletnih zaobljubah, ki jih je najbolje uresničevati z majhnimi koraki. Novo leto je tu, za spremembo na bolje pa ni nikoli prepozno! Pogovor je vodila Nataša Ličen.

Novoletne zaobljube niso »modna muha« zadnjega desetletja

»Želja po osebnostni rasti je nekaj, kar je v nas in nas spremlja. Že v antiki in še prej so imeli ritual t. i. novoletnih zaobljub. Bog Janus (bog novih začetkov) ima dva obraza. Eden je obrnjen nazaj, drugi naprej. Že starodavna ljudstva so si na prehodu iz starega leta v novo vzela čas za evalvacijo, refleksijo in čas tudi za načrtovanje, za upanje. To so zelo bistvene prvine človeškega razmišljanja. V današnjem času se je koncept novoletnih zaobljub malo skomercializiral, izrodil, zato marsikdo zamahne z roko in reče, da se tega ne gre. Pa to ni prav. Želja po napredku, po človeški rasti, osebnostnem razvoju je za človeka pomembna. Novo leto je ena taka prelomnica. Raziskave so pokazale, da veliko odločitev za spremembo, ki so bile sprejete ob novem letu, dejansko zaživi. Lahko gledamo na novo leto res kot na priložnost za to, da uresničimo naše želje po napredku. Res pa je tudi to, da ni dobro, da si postavljamo pretirane cilje, pomembno je, da ostajamo stvarni, se osredotočamo na nekaj sprememb, ostajamo povezani s tistim, kar je za nas bistveno.«

Tudi, če kak dan kaj ne uspe, se zato ne kritizirajmo, ampak si recimo: »Jutri bo šlo bolje!«
Tudi, če kak dan kaj ne uspe, se zato ne kritizirajmo, ampak si recimo: »Jutri bo šlo bolje!« © rawpixel.com

Začnemo z majhnimi koraki

»Pogosto imamo veliko idej, kaj bi bilo dobro narediti. Najtežje se je znajti med množico nekih predstav, idej, kaj bi bilo dobro izboljšati. Dober kompas so naše vrednote. Takrat imam dobre možnosti, da se bo želena sprememba res uresničila. Ko enkrat najdem področja, ki so mi pomembna, ki jih želim spremeniti, začnem z majhnimi koraki. V psihologiji prepoznavamo, da ljudje nismo sposobni nekih velikih, drastičnih sprememb, ki bi bile dolgoročno vzdržne. Mnogo bolje uresničujemo postopne, majhne spremembe, čemur rečemo pristop majhnih korakov. Katera sprememba v želeni smeri je dovolj majhna, da jo zmorem že danes?«

Osebnostna rast nas usposablja za premagovanje kriz, ki jih prinaša življenje

»Osebnostna rast je nekaj, kar je tipično človeškega in nas loči od živali. Zaradi osebnostne rasti, zaradi te ideje, da želim biti boljši kot sem bil, da rastem, se razvijam, lahko gradim pozitivno samopodobo. Še bolj pomembno pa je, da me ta osebnostna rast usposablja za premagovanje nadaljnjih izzivov. Če imam občutek, da osebnostno rastem, se spreminjam, prilagajam, se izboljšujem, s tem tudi gojim osebnostno prožnost, čvrstost, to pa je pomembna lastnost, ki nam pomaga pri premagovanju kriz, ki jih bo življenje prinašalo. V tej izkušnji po koroni vemo, da krize bodo; bolj kot kdajkoli prej nam je to jasno. Ni neke zunanje stvari, s katero bi se lahko zavarovali in obvarovali pred krizami. To, kar nas ščiti, so naše interne kapacitete, naše kompetence, ta povezanost z našimi osebnimi notranjimi viri. Osebnostna čvrstost, prilagodljivost, osebnostni razvoj so gotovo stvari, ki so najtesneje povezane s tem, da bomo izzive v prihodnosti bolje obvladovali.«

Začeli smo spodbudno, optimistično in tudi nadaljujmo tako: z vero, zaupanjem v dobro. Prepričana sem, da je dobro tisto, kar na koncu zmaga. V nas in v družbi!

Začeti pri sebi: tisto, kar lahko spreminjam, sem jaz

»Iz osebnih izkušenj in raziskav vedno znova vidimo, da tisto, kar lahko takoj začnemo spreminjati, smo mi sami. Ko mi sami začnemo delati neko spremembo, se bo začel spreminjati tudi sistem. Ko vidim, da zmorem nekatere stvari delati drugače, me to osrečuje, mi daje občutek veselja, kompetentnosti, samozavesti. Ko začnem delati spremembe, se lahko tega začnem tudi veseliti. Ko začneš teči, je najprej težko, najprej hodiš, se ti ne da, potem pa postopoma pretečeš malo, naslednji dan več, vedno več. Vedno bolj in bolj postajaš zadovoljen. Ta sprememba sčasoma postane na en način samoojačujoča, to pomeni, da začneš dobivati veselje iz te same spremembe, ko vidiš, da ti uspeva, da se stvari okrog tebe začnejo spreminjati, ko začneš dobivati pozitivne odzive svoje okolice. Na ta način verjamem, da se oblikuje tudi sprememba po osebnostni rasti. Ljudje nosimo v sebi željo, da bi bili boljši. To željo lahko zbudimo s tem, da preprosto stopimo na to pot. Velikokrat v naši sodobni družbi slišimo: »Meni mora biti fajn, da bom začel delati eno stvar, začeti si moram želeti, da bom začel delati.« To je žal ena utvara. Velikokrat bomo začeli v nečem uživati šele, ko to delam, ko sem v to vložil določen trud. Namesto, da začnem delati stvari, ker so mi fajn, začnimo delati stvari zato, ker vem, da so dobre. Ko jih začnem delati, me začnejo stvari veseliti, to veselje rodi željo po nadaljnjih spremembah, nadaljnjih korakih.«

Dr. Tjaša M. Kos
Dr. Tjaša M. Kos © Nataša Ličen

Novoletne zaobljube ja, toda največ tri

V psihologiji imamo nekaj, čemur pravimo »območje bližnjega razvoja«. Otroku daš eno stvar na poličko, toda polička naj bo toliko visoka, da se mora potruditi, da jo doseže. Včasih imamo visoke cilje, s tem ni nič narobe. Če imamo take cilje, jih je dobro razbiti na manjše korake. Kadar govorimo o novoletnih zaobljubah, je dobro, da si jih vendarle ne zastavljamo preveč. Mnogo bolj učinkoviti bomo, ko se bomo osredotočili na eno, dve, največ tri spremembe, sicer se nam pozornost preveč razprši in ne bomo učinkoviti, kar je škoda. Spremembe ob novoletnem času so vsekakor dobra stvar, ima pa smisel, da delamo stvari, ki so povezane z našimi vrednotami. Zelo pomembno je, da vztrajamo. Da pa bomo lahko vztrajali pri teh majhnih korakih, se nagrajujemo, veselimo svojih uspehov. Tudi, če kak dan kaj ne uspe, se zato ne kritizirajmo, ampak si recimo: »Jutri bo šlo bolje!« Dobro si je zapisati cilje in usmeritve na vizitko, si jo dati v denarnico, da jih večkrat preberemo. Ali pa jih obesimo na hladilnik, na ogledalo. Zelo dobra strategija je, da se lahko o svojih ciljih in napredku s kom pogovorim. Če imam neko zaupno osebo, prijateljico, naj bo to pozitivna oseba, nekdo, ki se bo znal z mano veseliti mojih uspehov in ne nekoga, ki me bo kritiziral za stvari, ki mi ne bodo šle.«

Bodimo do sebe prijazni in prizanesljivi

»Ljudje smo v svojem bistvu neverjetno enostavni. Urejeno imamo nagnjenje k temu, da bomo šli tja, kjer je nekaj prijetnega. Avtomatično nas bodo privlačile situacije, ki v nas zbujajo pozitivne občutke in na podoben način se bomo avtomatično podzavestno izogibali tistim, ki v nas generirajo negativne občutke. Če se ob novoletnih zaobljubah velikokrat kritiziram, ko mi ne gre, s tem v sebi ustvarjam nehote neugodno klimo okrog tega, kar želim doseči, tako, da se bom začela slej ko prej podzavestno temu področju izogibati. Pretirana samokritika je dolgoročno nekonstruktivna. Mnogo več bomo naredili, če se bomo znali pohvaliti, se veseliti uspeha, če bomo okrog tega, kamor želimo, oblikovali pozitivne občutke. Trenutno je več kot dovolj tesnobnih dražljajev, ki nas obdajajo na vsakem koraku. Da bi ohranili naše notranje ravnovesje, se ohranjali v formi, v kateri bomo lahko rasli, se moramo vzpodbujati, negovati tisto, kar je v nas dobro. Dobro je tisto, kar vedno zmaga!«

Ko začneš teči, je najprej težko, najprej hodiš, se ti ne da, potem pa postopoma pretečeš malo, naslednji dan več, vedno več. Vedno bolj in bolj postajaš zadovoljen.
Ko začneš teči, je najprej težko, najprej hodiš, se ti ne da, potem pa postopoma pretečeš malo, naslednji dan več, vedno več. Vedno bolj in bolj postajaš zadovoljen. © Kristian Egelund / Unsplash

Prazniki so pomemben del leta

»Za nami so prazniki in to je čas, ko se zazremo vase, se veselimo vsega dobrega, kar nam je dano in zaživimo bolj povezani. Vsakdanjik nas pogosto nadaljuje, vsak od nas je vpet v neke svoje projekte, praznik pa je čas, ko družina pride skupaj in se lahko povežemo na globljem nivoju.«

Naša življenjska stalnica so spremembe

»Pogosto pridemo iz družine z nekimi predstavami, tradicionalnimi vzorci, kako naj bi prazniki izgledali. Ko prideta skupaj zakonca iz dveh različnih družin, oblikujemo lastne navade in vedno smo postavljeni pred izziv: razpeti med tradicionalnimi predstavami in med tem, kar naša nova družina postavlja pred nas. Meni se zdi pomembno, da spoštujemo tradicijo, po drugi strani pa smo odprti za spremembe, ki jih prinaša naš čas, naša družina, odraščajoči otroci. Prav je, da smo odprti za življenje, da se spreminjamo in da naše praznične rituale prilagajamo živemu življenju, ki se dogaja okrog in v nas.«

Pojav velikih stisk, ko se naša idealizirana pričakovanja ne skladajo z resničnostjo

»Če zelo strogo, rigidno vztrajamo pri tem, da bi prazniki morali biti točno takšni, kot se jih spomnimo od naše mame, lahko res doživljamo zelo veliko stisk. Pogost razlog, zakaj se december in prazniki v stroki označujejo za najbolj psihološko zahtevni in čustveno naporni, je prav zaradi pretiranih pričakovanj, zaradi vztrajanja pri nekih predstavah.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Svetovalnica

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Župnik Mitja Markovič (photo: posnetek zaslona) Župnik Mitja Markovič (photo: posnetek zaslona)

VIDEO: Odhajajoči župnik Mitja za lokalno televizijo

Tudi župnik Mitja Markovič s koncem meseca zaključuje svoje 16-letno obdobje na čelu župnije Krško - Videm ob Savi. S televizijskim portretom je njegovo delo in dobrinos kraju osvetlila tudi ...

O avtorju