Anarho-libertaren totalitarizem na pohodu

Komentar tedna | 15.01.2021, 14:48 dr. Ivan Štuhec

Ne vemo ali bodo nekoč na radio Slovenija poročali v oddaji »na današnji dan«, da je 15. januarja 2021 bila vložena nezaupnica vladni koaliciji SDS, NSi in SMC pod vodstvom Janeza Janše, ki je propadla ali uspela. Komentar je nastajal v dneh pred napovedanim datumom vložitve nezaupnice.

Stranke, ki so po zadnjih volitvah sestavile vlado pod vodstvom Marjana Šarc so od dne svoje kapitulacije pred desetimi meseci, delale na tem, da zrušijo svojo naslednico, ki so ji pravzaprav same omogočile, da je sploh nastala. Nekateri se spomnimo, drugi verjetno ne več, da je predvolilna kampanja pred zadnjimi državnozborskimi volitvami temeljila na eni sami stvari: kdo gre in kdo ne gre v koalicijo z Janezom Janšo. To je bil edini skupni imenovalec strank, ki so za kratek čas pristale v levi koaliciji pod vodstvom komika, gasilca in bralca beril, Šarca. Politična izkušnja je pokazala, da to ni noben politični program, kvečjemu gostilniško komični program za gasilsko veselico. Gasilci so drugače resna in koristna organizacija, a ko je veselica, ne izvršujejo svoje gasilske vloge, razen kolikor gasijo žejo. Po pravilu gasilci priletijo na pomoč, ko je požar ali druga nesreča. Šarec pa je pred požarom epidemije pobegnil. To bi pravzaprav moral biti razlog, da bi ga iz gasilskih vrst izključili. Kakorkoli, v življenju je naredil usodno napako, mar bi ostal zabavljač, ne pa da je rinil v politiko. Imel bo velike težave, ko v politiki ne bo več pomenil nič, tako kot ne pomeni več čisto nič, v principu veliko bolj teoretično usposobljen za politiko, pravnik Miro Cerar.

Šarcu sicer še za enkrat kaže, da bi stranka prišla v parlament, a pri tem se ne upošteva, da se išče novi obraz, trenutno med Čeferini, ki bi v primeru odločitve za svojo stranko, ponovno potegnil nase vse te volilne migrante, ki se očitno ne naveličajo letati od LDS preko Zaresa do Jankoviča, Bratuškove, Cerarja in Šarca. Ti volilni migrantise prepoznajo v antijanšizmu in v ljubljanskih biciklistih, ter v dobršnem delu medijev, ki to podpirajo.

Da je te vrste politika skrajno kratkovidna in neumna sta spoznala v Šarčevi španoviji Počivalšek in Pivčeva. Tisti trenutek, ko so to ugotovili mediji, med njimi na žalost nacionalna RTV s svojo neslavno Tarčo, so usmeri vse topove v njiju, da ju zrušijo. Pivčevo je odneslo 400 EUR, predsednika računskega sodišča Vesela pa ne odnese četrt milijona, ker ga ščitijo mediji in Čeferini.

Ko je 13. marca 2020 nastopila koalicija, ki se ni več ukvarjala z Janšo, ampak z epidemijo, se je začelo rušenje vlade, ki dobiva svoj epilog z Erjavcem, kot potencialnim mandatarjem. Politikom, ki bo očitno poskrbel za to, da bo tudi Desus končal tako kot LDS, Zares in vse kar je sledilo, kot stranke za eno mandatno uporabo. Bolj kot Erjavec, se je v tej zgodbi  izkazal odstopljeni minister Gantar. On je bil ključen za to, da je Pivčeva morala iti in da se je Erjavec lahko vrnil. Gantarjeva vloga je bila v celoti najbolj umazana, ker je neprestano spreminjal svojo strategijo. Če bi se on postavil na podobno pozicijo kot Počivalšek, bi za njim stali poslanci in bi vsega tega cirkusa sploh ne bilo. A Gantar se je v celoti prilagajal medijskemu razpoloženju, ki je očitno orkestrirano delalo na rušenju vlade.

Kako to drži, se je v pogovoru s premierjem zareklo novinarki Staričevi, ki je najprej ugotovila, da je Janševa vlada manjšinska, kar seveda ne drži. Ko pa je Janša v izjemno vljudnem odgovoru tudi omenil, da se vlado ruši od prvega dne njenega nastopa, je Staričeva takoj skočila v bran opozicije, češ da ima legitimno pravico da to počne. Hkrati pa je hotela s tem reči, da ne rušijo medijivlade ampak opozicija. In tako se spreneveda nekdo, ki je vsakega politika, ki je prišel na Odmeve spraševala, če je pripravljen prevzeti mandatarstvo. Nekdo, ki ne more obvladati svoje mimike, pač naj laže komu drugemu ne pa volivcem.

Opozicija in večinski mediji tej vladi niso dali niti sto dni miru, kot je to običajno nepisano pravilo, zdaj pa se bodo izgovarjali na legitimno pravico opozicije. Seveda je to legitimno, samo naj že enkrat stvar speljejo, ne pa da neprestano iščejo nove mandatarje in preštevajo glasove poslancev, pred tem pa jih seveda obdelujejo in izsiljujejo. Pri tem izsiljevanju se čudim, da poslanci niso toliko pogumni, da bi stopili pred kamero in na tiskovni konferenci povedali, klical me je ta in ta, zahteval je to in to. Jaz bi si na njihovem mestu vse pogovore posnel. Tudi to je legitimno, da izsiljevanje posnameš, če se ne moreš drugače zaščititi.

V kolikor tokrat ne bo prišlo do ponovitve Pucka, krščanskega demokrata, ki je izdal sebe in svojo stranko, ter za vedno izginil iz politike, se bo KUL koalicija obrisala pod nosom. Konstruktivna nezaupnica lahko uspe samo pod pogojem, da bo prišlo do puckistične odločitve. Na to se računa s strani SMC-ejevih poslancev. S tem bo stranka dokončno propadla. V kolikor pa bo sledila Počivalšku in njegovi drži ima možnosti preživetja in prestopa v parlament na naslednjih volitvah. Izdajstvo se na dolgi rok nikoli ne obrestuje.

Desusovi poslanci, razen enega »zgubidančiča«, imajo točno to dilemo. Vejo, kako je bilo v Šarčevi koaliciji in vejo kako je v Janševi. Seveda imajo kakšne ideološke zavore, a jasno jim je, da se sedaj dela, prej pa se je samo delilo. To vejo in vidijo tudi levičarji. Za to je toliko bolj nenavadno, da si je SD nastavila nesposobno barbiko na čelo stranke, ki pooseblja slovensko novinarsko sceno, na mesto, da bi se pomikala proti levi sredini in iz sebe naredila dokončno slovensko socialdemokracijo, primerljivo z nemškoin avstrijsko. Slednje si normalni slovenski levičarji želijo, a očitno bodo še dolgo čakali na ta preobrat, ki ga je pri sebi naredil Borut Pahor, a žal tega ni naredil s stranko. Verjetno za to, ker ni mogel, ker mu Kučan in tovarišija tega ni dovolila.

Kako dolgo bo v politiki še Bratuškova s svojo stranko, je tudi samo vprašanje časa. Graditi na anticerkvenosti in na upokojencih, ima tako dolgo sapo kot antijanšizem. Poleg tega so anticerkveniMesčevi levičarji, vse bolj Fajonovi komunisti in tudi Šarčevi dvigajo roke, če gre za nasprotovanje česarkoli, kar je blizu ali preblizu Cerkvi. LMŠ-ejeva garnitura je sploh specializirana za dviganje rok brez svojih stališč. Naj Šarec naredi raziskavo med volilnim telesom, koliko njegovih poslancev ljudje poznajo, pa bo hitro pristal na realnih tleh, za katere meni, da jih sedanja koalicija nima in da živi v svojem svetu.

Sedanja koalicija se je v dveh ključnih problemih za to državo naslonila na dve ključni stroki: medicinsko in mlade ekonomiste. Njen program za ta mandat je jasen: premagati epidemijo in ohraniti gospodarstvo nad vodo ter ga po epidemiji zagnati na polno. KUL koalicija na tem terenu nima alternative, ki bi bila omembe vredna. To so iz tedna v teden dokazovali biciklisti brez vizije, razen anarhije. Leva koalicija z biciklističnim vetrom v jadra bi nas peljala v smeri anarholibertarnega totalitarizma. To bi pomenilo konkretno, ideološko diktaturo s pomočjo medijev in večine kulturnikov ter nevladnikov, libertarne zakone na področju evtanazije in transseksualizma, anarhijo pri vodenju in vladanju, kjer bi šlo samo za delitev milijard, ki jih je zagotovila sedanja vlada iz naslova epidemije, totalitarni socializem na področju gospodarstva, mednarodno vračanje v izolacijo in osamitev ter navezo z najbolj obskurnimi levičarskimi skupinami na globalni ravni, morda celo izstop iz Nata, obrambno katastrofo in izpostavljenost Slovenije balkanskim in drugim mafijskim združbam kibernetske okupacije.

Rešitev iz sedanje situacije nikakor ni znana. Manevrskih scenarijev je več. Morda je tudi Erjavec samo slamnati kandidat. Dovolj žalostno za katero koli stranko je, če ne more ponuditi mandatarja. Takšne stranke so za odpad. In če bi dobili neko tako koalicijo, kot je bila Šarčeva, bi še enkrat izgubljali čas in država bi drsela v prazno, kot je to bilo videno v prvem delu tega mandata. Šarčeva vlada ni pustila za seboj enega resnega projekta ali reforme. KUL koalicija bi bila še večja katastrofa.

Rešitev je potem samo v volitvah, naj se karte na novo premešajo in naj se pokaže, kdo bo v novi sestavi parlamenta in s kolikimi poslanci. Pri tem pa je potrebno vedeti, da bo globoka država hotela preprečiti ponovno relativno zmago SDS in Janeza Janšo, da bo mrzlično iskala rešitelja. A tokrat na medijskem polju, ki ima nekoliko več alternative, kot jo je bilo še pred leti, ne bo takšnega enoumja. In to dejstvo, dominantnim medijem in njihovim lastnikom ali stricem, gre najbolj na živce!