Marko Mušič, arhitekt: "Vemo ogromno o podrobnostih, ne vemo pa smisla celote."

Naš gost | 02.01.2021, 18:00 Nataša Ličen

Celotna družba se vse manj zanima za arhitekturo. Posledica, ki jo vsi vidimo, je poplava konfekcijske, podpovprečne arhitekture, nesprejemljivi posegi v prostor. Kultura stavb, okolja, kulturne krajine, je v zadnjih desetletjih zelo propadla in propada še naprej.

S prostorom smo neločljivo povezani. Kakovost prostora podzavestno preide v našo notranjost, v naše čutenje in razmišljanje, zato ni nepomembno, v kakšnih okoljih živimo.

Tako je v oddaji "Naš gost" razmišljal arhitekt, akademik in prejemnik velike Prešernove nagrade za življenjsko delo v letu 2021, Marko Mušič.

"Skrbi me, da poseben delež, ki ga je ravno umetnost prostora prispevala v slovensko nacionalno identiteto, zgublja svojo težo. Po eni strani uničujemo dosežke anonimnega ljudskega genija, naše ljudsko stavbarstvo, kulturno krajino, naselbinsko kulturo, po drugi strani pa je poplava, kot sem dejal, konfekcijske podpovprečne arhitekture na prestižnih mestih, predvsem pa na področjih, ki bi morala ostati za vedno nezazidana."

Se še lahko pohvalimo, da smo narod z občutkom za lepo?
"Če pogledam sodobno slovensko arhitekturo, gre za izjemno kakovostno produkcijo, ustvarjalnost naših sedanjih arhitektk in arhitektov. Žalostno je, da je ta odlična produkcija zelo omejena in ne uspe zajeziti poplave ostalega sistema "pozidavanja" in ogromne količine stavb, sploh brez arhitekture. Tu bi morale institucije poskrbeti za jasen prodor. In, vsak od nas za neko višje stremljenje po kakovosti okolja, v katerem biva. Človek se nenazadnje rodi, živi in umre v svetu arhitekture, in to je pomembna zadeva. S prostorom smo neločljivo povezani, in kakovost prostora podzavestno preide v našo notranjost, čutenje in razmišljanje, zato ni nepomembno, v kakšnih okoljih živimo, delamo, se gibljemo, sproščamo."

Moja izkušnja je svojevrstna in čudovita istočasno.
"Izhajam iz obdobja slovite ljubljanske Šole za arhitekturo, ki jo je cenil tudi veliki Le Corbusier. V času mojega študija je bila na šoli plejada izjemnih osebnosti, Edvard Ravnikar (naša osrednja osebnost sodobne arhitekture druge polovice dvajsetega stoletja), Marjan Mušič, Boris Kobe, Niko Kralj in tako naprej. To je bila velika sreča za vse, ki smo tisti čas študirali v Ljubljani. Pozneje, ker sem uspel že med študijem s prvimi uspehi na natečajih, ko sem se začel pojavljati v drugih krajih takratne skupne domovine, sem bil presenečen, kako so drugod slavili ljubljansko šolo. Ko so izvedeli, od kod izviraš, si imel že prednost in neko posebno pozicijo, pozornost in podporo pri delu."

Duhovnost, simbolika, obrednost, celo sakralnost, so razsežnosti, ki arhitekturo dvigujejo nad horizont gradbeništva.

Odlike dobre arhitekture
"V arhitekturi, vse od njenega začetka, rojstva, ki je bilo daleč pred rojstvom ostalih umetnosti, kar je prav tako zelo zanimivo, je srečanje iracionalnega in racionalnega. Abstraktno, simbolično, poduhovljeno je treba v arhitekturi vnašati zelo subtilno, premišljeno in spretno, v na videz zelo neizprosno realnost. Na eni strani so realne zahteve, kot je uporabnost, funkcionalnost, konstrukcije, materialnost, gradiva in tako naprej, na drugi strani pa so duhovnost, obrednost, simbolika, celo sakralnost, razsežnosti, ki arhitektur dvigujejo nad horizont gradbeništva. Od nekdaj je to preizkus kakovosti arhitekta, koliko je sposoben preseči neusmiljene realne omejitve, naloge, se pravi obveznosti, ki jih je morala arhitektura od vsega začetka morala opraviti, ampak je vedno prevzemala tudi duhovna, simbolična sporočila, tudi umetnostna sporočila, poetiko in tako naprej, in kolikor teh sporočil arhitekt uspe vdahniti neizprosnemu pragmatizmu realnosti, toliko je ta arhitekt boljši. Seveda so še drugi kriterije, toda tu se začne. Če pogledate, večina stavb sploh ne presega osnovnih kriterijev racionalnosti. Med tem, ko je v neki dobri arhitekturi, je vse to, kar je racionalno, še boljše rešeno, ampak hiša ima svojega duha, ima svoje dostojanstvo."

Draveljska cerkev sodi med najlepše sakralne arhitekture na svetu
"Ob vseh nagradah, ki sem jih prejel, je zadovoljstvo ali celo navdušenje občestva, največja čast, ki jo arhitekt sploh lahko doživi ob nekem delu, ki ga je ustvaril. V dobri arhitekturi so plasti, ki učinkujejo na obiskovalca, v tem primeru na vernika, zakrite, nikoli niso v prvem planu, niso kot plakati, so tiha pričevanja v prostoru, ki na vsakega delujejo na svoj način, mu netijo domišljijo in s tem osnovno občutje. To umetnost cenim skozi vso zgodovino arhitekture. Sakralna arhitektura je seveda med vsemi arhitekturami najboljša, med vsemi temi objekti je vendarle možno najti ločnico med tistimi, ki te nagovorijo, in morda niti ne veš v vsem zakaj, in med tistimi, ki te ne dosežejo, pa so vseeno vrhunske umetnine. Sicer pa je nastanek draveljske cerkve ena od tistih želja, ki jih nosi od davnine vsak arhitekt, da bi imel priložnost se lotiti najzahtevnejše, najbolj častne naloge sakralne umetnine."

Odprt, prelivajoči se prostor, s prvinami organičnega oblikovanja, je prostor cerkvene ladje draveljske cerkve, s polkrožnim amfiteatrom, ki se zlagoma spušča k prezbiteriju. Pomembno pa je, da se v osi pogled razpira na staro cerkev in lipov drevored, na tradicijo torej, ki novi cerkvi daje bazo, postament obstoja.

Izvir globokih premislekov
"Vsa ta razmišljanja, ki jih ni malo, že zaradi poklica, stroke, ki ji pripadam, se iz nje tudi razvijajo. Na nek način se smisel mojega obstoja oblikuje skozi moje delo, skozi to kar ustvarim, predvsem pa skozi to, kar imajo od tega drugi. To je premislek, ki je temelj za vsakega ustvarjalca. Za arhitekta jasno toliko bolj, ker je od njegovega dela, od njegovega ambienta, od njegovega okolja, odvisno ogromno ljudi, obiskovalcev, vernikov, če govorimo o sakralni arhitekturi. Zato je njegova odgovornost toliko večja, v vsakem trenutku."

Arhitekt je nujno polihistor v nekem renesančnem smislu te besede
"V renesansi je bilo znanje mnogo manjše, kot je dandanes. Polihistorji so verjetno velik del teh znanja res poznali, danes je to seveda popolnoma nemogoče. Vidimo tudi v znanosti, kako je partikularna, znanstvenik se ukvarja z nekim delčkom, morda niti ne ve, kaj vse se iz tistega delčka lahko potem v neki sintezi razvije, skratka, problem današnjega časa je, da so vsa vedenja razbita na majhne drobce, v njih pa nove raziskave napredujejo z neverjetno hitrostjo. Po svoje je to zanimivo, toda problem je, ker nimamo celovitih stališč in predstav. Vemo ogromno o podrobnostih, ne vemo pa smisla celote."

Z ljudmi je lahko razpolagati, jih obvladovati ravno zaradi nepoznavanja celovitih rešitev, celovitega smisla življenja vsakega početja.

Širina vedenja
"Arhitekt, ki ne pozna filozofije, ki ne pozna temeljnih duhovnih vedenj, ne bo ustvaril ničesar, kar je kaj vredno. Po drugi strani mora marsikaj vedeti tudi s področja tehnike, celo znanosti, ker je sicer pogovor, usklajevanje pri neki stavbi s sodobnimi rešitvami, nemogoč. Zahteva po določenem obsegu vedenja o mnogih stvareh je pri arhitekt še vedno aktualna."

Arhitekt Marko Mušič deluje že skoraj šest desetletij.

Marko Mušič je v mladostnem zagonu ustvaril nekaj svojih najbolj fascinantnih arhitekturnih del, iz katerih veje veter ekspresionizma, z vso svojo oblikotvorno dramo ujet v jadra mladega in prožnega betona. Njegove zgodnje umetnine, ki so najbolj "avtorske", so razpete med arhitekturo in skulpturo, med igrivim zgibanjem izvirnih poligonalnih geometrij ter med organsko sproščenostjo glinenih modelov, skozi katere je snoval svoje volumne. A te oblike nikoli ne izhajajo same iz sebe, temveč se vedno navezujejo na regionalno arhitekturno izročilo, ki ga na sodoben, abstrakten način preoblikuje oz. reinterpretira, beremo v obrazložitvi nagrade, ki jo je napisala komisija za arhitekturo in oblikovanje.
V 80. letih je svoje težišče prenesel v Slovenijo, kjer je ustvaril svojo prvo sakralno arhitekturo, cerkev Kristusovega učlovečenja v Dravljah. To so bila tudi leta, v katerih je postmodernizem radikalno prelomil z modernizmom. Mušičev jezik je od tega obdobja dalje obarvan z besednjakom in elementi klasične arhitekture, spet preoblikovane s sodobnimi materiali na oseben, avtorski način. Memorialna arhitektura mu je kot umetniku med arhitekti še posebej blizu. Kot rdeči niti ji je sledil v 90. letih, na sodoben način pa se je navezal tudi na baročno izročilo.

Marko Mušič, izjemen risar in samosvoj arhitekturni potohodec ter humanist, prepoznaven v posebni, včasih kontroverzni drži, ki vztraja "proti toku časa" in arhitekturnim trendom, še vedno lovi duha "arhitekture za vse čase", kot se je izrazil njegov oče, ter nagovor "večnostne arhitekture", kot ga neslišno nagovarja nepreseženi mojster slovenske arhitekture, Jože Plečnik.