Učiteljica Dragica Šteh: "Mladina bi veliko raje izbrala resnično izkušnjo kot pa digitalni svet." | (foto: Gašper Stopar / osebni arhiv)
Ta čas je naklonjen družini, če je družina naklonjena sama sebi.
Oddaje Tadej Sadar
„Saj bo minilo, ljudje, ni dvoma, da bo. A bo treba stopiti na tla in pregnati temo. Bo treba počasi naprej, do pravih spoznanj.“ Iz pesmi z naslovom RUTINA.
V oddaji Sol in luč smo gostili Dragico Šteh, profesorico matematike na Osnovni šoli Stična, pesnico in ambasadorko Občine Ivančna Gorica na področju kulture in književnosti. Govorili smo o koroni, o mladih, o družini in smislu življenja.
V tem času, odkar smo večinoma vsi skupaj doma, doživljam družino kot poligon skupne rasti. Vsakega od družinskih članov spoznavam na drugačen način, ker je enostavno več časa, manj prostora in ker se ne moremo nikamor skriti ali umikati. Čas je naklonjen družini, če je družina naklonjena sama sebi.
Globoko sem prepričana, da današnjo generacijo otrok podcenjujemo.
Ljubezen je najmočnejša vez, ne samo med nami, ki smo tu, ampak tudi s tistimi, ki jih ni več med nami. Konec koncev nikogar od nas ne bi bilo če ne bi bilo neke ljubezni med starši, ki so nam dali življenje.
V sedanjem času je veliko puhlih popevk, ki sicer govorijo o čustvih, redke pa znajo pravo ljubezen izraziti. Na eni strani nam je skoraj nerodno, na drugi strani je vse „poceni", tista prava, resnična ljubezen, se pa res zelo malokrat izraža v besedah. Osebno to prepoznam pri svojih bližnjih tako, da na primer enemu od otrok največ pomeni to, da sedim zraven in se z njim pogovarjam, drugemu res nekaj pomeni, če se z njim igram družabno igro. To je zdaj čas in čar spoznavanja.
V tem času doživljam družino kot „poligon skupne rasti."
Uravnoteženost je res dobra stvar. Sama bi to opisala takole: „Ko razum izgublja sapo in ga grabi panika zaradi strahu pred neuspehom, takrat lahko na pomoč priskoči srce in ustvari, tako kot pri meni kakšno pesniško rimo, ki predstavlja kratek pobeg iz realnosti, ali pa ovinek v katerem pa se nato pokaže znamenje kako naprej.
Globoko sem prepričana, da današnjo generacijo otrok podcenjujemo. Bolj kot kdajkoli imam občutek, da so živi in željni živosti in da tudi njim ta „instant doba, v katero so pravzaprav rojeni in postavljeni, sploh ne pomeni tako grozno veliko, kot bi jim radi pripisali. Nenazadnje smo tudi starši veliko na telefonih in se zgledujejo po nas. Moja izkušnja je, da bi veliko raje izbrali resnično izkušnjo kot pa digitalni svet.
Leto potopljenih načrtov,
leto, ko so zmagali križci,
ne krožci,
leto, ko je activity postal življenjski slog
in poteze na šahovnici odsev resničnosti.
Leto dolgih večerov
in juter, ki smejo biti počasna.
Leto drugačnega sporazumevanja,
dotikov s pogledom,
ki premaguje daljave,
presega razum
in osvaja neznane frekvence
človeškega čutenja.
Leto, ovito v tančico pogrešanja
in podpisano z mešanico bojazni, dvomov, skromnosti, iznajdljivosti in hvaležnosti.
Še malo in stenj tega norega,
nepredvidljivega leta bo dogorel za zmeraj.
Bo v zadnjem plamenu
dovolj svetlobe,
da si rečeva
oprosti
in hvala za vse ...
Dragica Šteh
