Štefan Falež, mož, ki je Slovencem odpiral vrata v Vatikanu in italijanski politiki

03. 12. 2020, 18:54 Tone Gorjup

V povezavi z dogodki, ki zaznamuje 30 let naše poti v samostojnost, smo letos večkrat omenjali svetega Janeza Pavla II. in nadškofa Alojzija Šuštarja. To si zasluži tudi njun sodelavec in prijatelj Štefan Falež. Življenjske poti vseh treh so se začele leta 1920 v Wadowicah na Poljskem, na Grmadi pri Trebnjem in v Slivnici pri Mariboru. Tokrat se ustavimo pri Faležu.

Štefan Falež, pravnik in doktor političnih ved, se je rodil 3. decembra pred sto leti. Bil je med rojaki, ki niso sprejeli povojnega enoumja. Ostal je zavezan slovenstvu, krščanstvu in domovini, čeprav na tujem. Sodeloval je pri pripravi apostolskih potovanj papeža Pavla VI. in bil del njegovega spremstva. To vlogo je ohranil tudi pri Janezu Pavlu II. in ga do leta 1985 spremljal na 24. potovanjih izven Italije. Pozneje ga je spremljal kot papežev „dvornik" in kot osebni prijatelj.

Prispevek ob smrti Štefana Faleža

V času slovenske pomladi se je v domovini povezal s tistimi, ki so utirali pot v samostojnost. Svoje upe je delil tudi s poljskim papežem. Ko je bilo potrebno, je predstavnikom Slovenije odpiral vrata do pomembnih ljudi v Vatikanu in italijanski politiki. Zato je postal prvi pooblaščeni predstavnik Slovenije pri Svetem sedežu in nato veleposlanik. Tudi po njegovi zaslugi je Vatikan 13. maja 1992 priznal Slovenijo in k temu spodbudil države Evropske skupnosti. Štefan Falež je sodeloval je pri pripravi in izvedbi obeh obiskov papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Zavedal se je, kako pomembno je to za malo državo, pa tudi krajevno Cerkev, ki je v desetletjih po vojni marsikaj pretrpela.

Z mednarodnega vidika je obisk svetega očeta v Sloveniji uspeh države kot take; da je sveti oče sprejel povabilo, ki je v osnovi povabilo škofov in škofovske konference in je bilo večkrat ponovljeno tudi s strani državnih oblasti. Ko je ugotovil, da Slovenija pri utrjevanju vezi s Svetim sedežem ni iskrena, se je raje odpovedal veleposlaniškemu mestu. Domovini pa je ostal zvest do svoje poti v večnost na praznik Brezmadežne 2009.