Vrhunska alpinista Tina Di Batista in Tomaž Jakofčič

Doživetja narave | 19.11.2020, 12:48 Mirjam Judež

Tudi vrhunski alpinisti so te dni nekoliko več doma, zato jih nekako lažje dobimo v studio. Z nami sta bila večkratna dobitnica nagrade za alpinistko leta Tina Di Batista in njen življenjski spremljevalec Tomaž Jakofčič, gorski vodnik, ki je stal celo na strehi sveta. Vrhunska alpinista povezuje skupna življenjska vrv, na katero sta »privezani« tudi hčerki Ula in Mija. Kako sta se spoznala? Tina ve povedati, da Tomaž z osnovnošolskim zobozdravnikom ni bil v najboljših odnosih, Tomaž pa takrat še ni vedel, da Tina obstaja. Pojasnilo boste našli v posnetku. Uraden odgovor, kje sta se spoznala, pa je: »V plezališču.« Kako usklajujeta družinsko življenje in kako poteka življenje gorskega vodnika? Ste vedeli, da je Tina letos plezala s premierjem in njegovo ženo, dve leti nazaj pa z miljarderjem Richardom Bransonom? Zdaj veste! Podrobnosti pa v pogovoru oz. članku. S Tino in Tomažem se je pogovarjal Blaž Lesnik.

Letos le en, a poseben vzpon na Mont Blanc 

Tina: »Z družino smo vsako leto v Chamonixu vsaj 6, 7 tednov že več kot 10 let. Na začetku je bilo veliko gorskih vodenj na Mont Blanc, zdaj pa se mu kar nekako izogibava in rajši počneva še kaj drugega. Tam so res hribi za uživanje. A ta letošnji vzpon na Mont Blanc je bil zelo lep, s slovensko gostjo, ki je prišla k meni že lani decembra z željo, da bi se na ta vzpon pripravila. Vsak mesec sva naredili eno turo, postopoma stopnjevali zahtevnost, dolžino tur in na koncu je bil ta Mont Blanc zmaga.«

Pogovor z vrhunskima alpinistoma

(Ne)delo v času karantene

Tomaž: »Situacija se je zaradi covida precej spremenila, a stalna klientela se je potrudila, da je prišla, kamor si je želela. Predvsem gostje iz ZDA so odpovedovali zaradi »očitnih razlogov«, ampak nekako se je vse skupaj umirilo. Na kočah v zahodnih Alpah so upoštevali tiste osnovne ukrepe, maske po kočah niso bile obvezne, posteljnina je bila, drugače je bilo v Italiji in spet drugače v Franciji. Tam je bilo načeloma veliko ljudi, a predvsem domačinov, manj je bilo tujcev. Škoda, da nismo bili bonov deležni tudi delavci v turizmu (gorski vodniki), a lahko potrdim, da se je povečalo zanimanje za usluge nas, gorskih vodnikov, tudi med Slovenci.«

Tina: Zimski vzponi nad 2.000 m so pri nas lahko zelo zahtevni. Nekaj, kar je poleti zelo lahko, je pozimi veliko težje, strmo in zaradi razmer veliko bolj nevarno.

Kam radi plezajo Slovenci?

Tina: »Veliko dela v Chamonixu je letos odpadlo, zato sem ostala v Sloveniji, kjer sem imela presenetljivo veliko dela. Triglav je bolj aktualen za tujce, a če smo že plezali na Triglav, smo šli po severni steni. Po Slovenski smeri na Triglav sem šla kar šestkrat. Nekaj let nazaj skoraj nihče ni pomislil, da bi najel gorskega vodnika za vzpon na Triglav. Slovence vodim po grebenih, kjer ni označenih poti, npr. Zeleniške špice v Kamniško – Savinjskih Alpah so ena najbolj priljubljenih stvari, grebeni nad Martuljkom, okoli Škrlatice. To so sami taki divji grebeni, kjer je potrebna uporaba vrvi, vseeno pa plezanje ni tako težko za nekoga, ki že ima nekaj izkušenj. Zimski vzponi nad 2.000 m so pri nas lahko zelo zahtevni. Nekaj, kar je poleti zelo lahko, je pozimi veliko težje, strmo in zaradi razmer veliko bolj nevarno.«

Kje se je rodila ljubezen do gora?

Tomaž: »To ni prihajalo iz družine, lahko bi rekel, da je družina mogoče to mojo ljubezen celo zavirala. Želja po gorah in plezanju je bila zelo goreča. Rodila se je že v osnovni šoli. Vžgal jo je prijatelj iz vasi, iz Guncelj, Noni Švajger, brat profesorice na Škofijski klasični gimnaziji. Na Triglavu sem bil prvič z nadškofom Uranom, ki je bil takrat župnik v Šentvidu, star sem bil 14 let. Ko sem se fizično oddaljeval od doma in tudi od kakšnih omejitev, je šlo pa zelo hitro proti strehi sveta.«

Tina: »Tomaž je bil zelo čuden otrok. V 4. razredu je imel peresnico popisano z imeni vrhov 8-tisočakov. :) Sicer pa smo mi z družino veliko hodili v hribe že od majhnega. Ko sem bila stara 3, 4 leta, smo 14 dni »na divje« kampirali v Zadnjici v Trenti, hodili hribe … S starši smo veliko hodili po hribih, plezali pa ne. Meni je bilo veliko bolj zanimivo, če je bilo vsaj malo za poplezati, da ni bila samo tista dolgočasna hoja. Na koncu srednje šole me je pa »zagrabilo« in sem se vpisala v alpinistično šolo.«

Pogovor z vrhunskima alpinistoma

Praznovanje rojstnega dne na Triglavu

Tomaž: »Hčerki gresta kar radi z nama. Preden je treba iti, se malo upirata, ko pa zapremo vrata, gre naprej brez pritoževanja. Malo moti, da nista tako goreče zagreti za plezanje, to je malo bolelo na začetku, ampak sva se sprijaznila. Starejša Ula je zaljubljena v konje.«

Tina: »Ula noče trenirati redno, rada pa pleza in gre z nama, sploh v velike stene. Večkrat omeni, da je srečna, da ima take starše. Lani, ko je bila stara 10 let, sem ji ponudila, da bi za rojstni dan 5 svojih sošolcev povabila na Triglav. Navdušena je bila, že junija je povedala sošolcem, da gremo septembra na Triglav, celo poletje so komaj čakali na to in ko smo šli, je bilo to nekaj najlepšega zame, za njih, res so vsi uživali. Presenečen si, kako so se otroci, ko smo hodili proti vrhu Triglava, ustavili in občudovali to lepoto. Tega nisem pričakovala, mislila sem, da jih bo treba ves čas motivirati in animirati.«

Kako se je spremenil odnos do plezanja, ko sta si ustvarila družino?

Tomaž: »Predvsem se je zapletlo logistično. Ne moreva več skupaj za dva meseca v Himalajo, kot včasih, ampak je treba voziti slalom. Ko sta prišli obe hčerki, so se stvari malo ustavile, kar se tiče odpravarstva in daljše odsotnosti.«

Tina: »Vrhunskega alpinizma je bilo definitivno konec.«

Tomaž: »Se pa trudiva in ves čas nekaj trenirava. Sploh športno plezanje.«

Tina: »Moški so veliko bolj praktični. Tomaž vidi logistične težave, jaz pa priznam, da mi je veliko težje iti od doma. Pogrešanje otrok prevlada nad željo po potovanju in plezanju, predvsem pa nevarnosti.«

Tomaž: »Ko gre za tveganje, ne tvegam več toliko tudi zaradi sebe, ne samo zaradi otrok. To se spremeni z leti, ne glede na to, imaš otroke ali ne. Starejši, ko si, bolj dojemaš objektivne nevarnosti. Nikoli nisem obrnil v neki steni z mislijo, da me čakata punci, čeprav ju imam rajši kot sebe, ampak zaradi sebe, ker sem ocenil, da je tam nevarno. Dojemanje nevarnosti postane z leti drugačno. Bolj jih dojemaš, bolj jih vidiš ravno zaradi vseh izkušenj, ki se naberejo. Tisti, ki gre prvič na Mont Blanc, ne vidi nevarnosti. Tisti, ki gre sto petdesetič, jih pa vidi.«

Vrhunska alpinista Marija in Andrej Štremfelj sta vrh sveta osvojila skupaj in doma pustila majhna otroka …

Tina: »V 90-ih letih so bili vseeno drugi časi, tudi mi nismo isti. Tako kot midva sta imela tudi onadva srečo, da sta imela doma starše, ki so lepo poskrbeli za otroke. V tistih časih bi se tudi midva odločila za kaj takega.«

Tomaž: »Jaz pa mislim, da ne gre za »druge čase«, ampak bolj za to, da sta bila onadva takrat stara dobrih 30 let, midva pa sva 45, 50. Ko si mlad, to lažje narediš, ko si starejši, ima vse okoli tebe večjo težo.«

Tina: »Njuna odprava takrat je bila nacionalnega pomena, pomenila je skoraj več, kot iti na olimpijske igre. Težko je to primerjati, je pa res, da sva midva precej pozno imela otroke, zelo veliko stvari sva doživela prej. So pa določeni dogodki pripeljali do tega, da sva si rekla, da je zdaj čas za družino, čas, da se malo umiriva.«

Število gorskih vodnikov v Sloveniji počasi raste, žensk v tem »poslu« le za vzorec

Tina: »Približno 60 gorskih vodnikov nas je, ta številka raste počasi, predvsem pa se veča število vodnikov, za katere je to služba. 10 let nazaj so bili mogoče v Sloveniji dva, trije, ostali pa so imeli to kot dodatek ob rednih službah. Zdaj nas je takih, ki živimo od tega, vsaj 25, 30. V Sloveniji sva samo dve gorski vodnici, midve z Marijo Štremfelj. V Alpah, Franciji, Švici jih je več, ampak vseeno ne več kot 5 %. Kakšna agencija izrecno želi žensko vodnico, zato je to večkrat prednost kot ne.«

Tomaž: Za 2, 3 mesece se vsako leto z družino preselimo v Chamonix, ki je prestolnica svetovnega alpinizma, raj za gorske vodnike. To imamo že zelo dobro vpeljano. Z nami gre Tinina mama, ki je dobra varuška, midva pa se lahko mirno prepustiva vodenju. Hčerki tega ne jemljeta kot breme, ampak so to za njiju prave počitnice.

Vodenje angleškega miljarderja Richarda Bransona na Mont Blanc

Tina: »Jaz sem že prej delala za agencijo, ki se je menila z Richardom Bransonom za vodenje na Mont Blanc. Izbrali so tudi mene in na koncu sem imela večino časa na vrveh njegovo hčerko in ženo njegovega sina, ves čas smo bili skupaj. Imeli so nek dobrodelni projekt, ki so ga »zaštartali« s tem vzponom na Mont Blanc. Hoteli so, da se o tem veliko govori. Ko smo se približevali vrhu, je priletel helikopter s fotografom, ki nas je slikal z vrha, en fotograf je bil ves čas z nami, ena velika britanska revija je odkupila vse pravice za objavo, v Angliji je bilo to zelo odmevno, ampak na vodenju ni bilo dosti drugače kot s kakšnimi drugimi klienti. Vsi so bili čisto normalni ljudje z enakimi težavami kot drugi. Ko smo prišli do koče, je bila prezasedena. Za celo skupino (vseh nas je bilo 12-14) smo dobili 6 postelj, ampak oni so to čisto lepo sprejeli, se stisnili, nihče se ni pritoževal.«

Tomaž: »Jaz sem bil isti dan gor z drugo skupino, ki so ji čudežno izginile rezervacije. Tisto noč smo mi spali pod mizo v jedilnici. :)«

Dojemanje nevarnosti postane z leti drugačno. Bolj jih dojemaš, bolj jih vidiš ravno zaradi vseh izkušenj, ki se naberejo. Tisti, ki gre prvič na Mont Blanc, ne vidi nevarnosti. Tisti, ki gre sto petdesetič, jih vidi.

Rajši imata stalne goste, zima je negotova

Tina: »Lahko vodiš za neko agencijo in vsak teden dobiš nove ljudi, vse gre bolj »po tekočem traku«. Odpelješ jih na Mont Blanc za dva dni, potem pa jih ne vidiš več. Meni je veliko lepše imeti stalne goste, s katerimi imaš neko pot do cilja in jih ne zanimajo samo najbolj znani vrhovi. Veliko lepše je delati z gosti, ki jih poznaš in si na koncu z njimi že prijatelj. Dobiti stalne goste je težje, to zahteva tudi več energije in psihologije. Najino delo je sezonsko, kar vesela sem, da se jeseni malo umiri vse skupaj. Zimo imava že čisto rezervirano, gostje so prijavljeni, ampak ne veva, kaj bo. Lahko ne bomo mogli izvesti ničesar. Spomladi, marca, aprila imava največ turnosmučarskih vodenj, letos nama je čez noč zaradi korone odpadlo 7 smučarskih tednov.«

Pogovor z vrhunskima alpinistoma

Želje za prihodnost

Tomaž: »Večina mojih želja je še vedno usmerjenih v alpinistična dejanja. Prej sem želel sam splezati čim težje stvari, zdaj pa bi želel čim težje stvari splezati s svojimi gosti. Zdaj mi je super in neskončno uživam tudi na čisto preprostem enodnevnem turnem smuku. Če že govorimo o nekih ambicijah, »kljukam« gore ali smeri, ki jih nekdaj nisem hotel plezati, ker za tisto moč in razpoloženje niso bile dovolj »zveneče« in težke. Zdaj bom znano, lepo, klasično smer naredil z neskončnim navdušenjem.«

Tina: »Imam veliko želja, ne več v smislu nekih težkih, nevarnih ciljev. Bolj si želim iti po svetu, videti čim več različnih gora, preplezati različne stene, ampak nič ekstremnega. Želim si priti na en 8-tisočak, tega še nisem naredila.«

Tomaž stal na Everestu kot vodnik

Tomaž: »Richard Bach v Iluzijah pravi: »Nikoli ne dobiš želje, ne da bi dobil tudi moči to ustvariti.« Vse, kar sem si zadal, zaželel v alpinizmu, sem tudi šel tja in poskusil. Ni nujno, da je to tudi uspelo. Everest je bil ena taka stvar. Zdi se mi, da če veliko razmišljaš o eni stvari, se ti to zgodi.«

Več o Tini in Tomažu pa tule: gorniskasola.net

Kaj pa zgodba o gostji, ki ni uspela priti na Ama Dablam v Himalaji, pa si je tega zelo želela?

Tina: »Gostja je prišla do Tomaža že leto prej z željo, da bi preplezala Ama Dablam. Januarja skoraj ni mogla priti na Viševnik, poleti je bila že na Grossglocknerju, Mont Blancu. Že zaradi te poti do Ama Dablam je bilo vse skupaj dobro in zato je bil ta "poraz" na koncu manj boleč. Veliko stvari je doživela, izboljšala svoje zdravje, shujšala, naredila veliko na sebi. Po njenih besedah so bila ta doživetja nekaj najlepšega. To pa je nekaj najlepšega tudi za naju, gorska vodnika.«

Tomaž: »Kazalček je pokazal v rdeče polje nevarnosti. Nek previsni prelom Dablam, ledena ogrlica, se je okrušila, ubila dva človeka en teden, preden sva midva prišla tja in ledeni odlom se ni očistil do te mere, da bi jaz ocenil, da bilo to varno. S to gostjo sva našla nadomestni cilj nedaleč stran (6.190 m visoki Lobuče) in se uspešno povzpela nanj.«