Koronski Advent

Komentar tedna | 27.11.2020, 14:44 dr. Ivan Štuhec

Pred nami je Advent, čas pričakovanja in upanja. Čas priprave na božične praznike in spomina na rojstvo edinega Odrešenika, ki ga kristjani poznamo in priznamo kot takega, Jezusa Kristusa iz Nazareta.

Različne zgodovinske situacije so pri ljudeh vedno znova prebujale in vzbujale upanje, da se bodo rešili in odrešili vsega tistega, kar ni prijetno, kar boli in omejuje, kar morda celo povzroča trpljenje in bolečino. Za naše prednike je to bil čas prve in druge svetovne vojne. Za nas je to čas Korona-krize. Zelo verjetno bodo letošnji adventni tedni in sam Božič zelo drugačni, kot so bili v zadnjih letih. Iz Adventa je nastal veseli december. Bistveni za ta veseli december so bile sejmi in uživanje hrane ter pijače ob stojnicah. Ob tem pa še nakupi in ogledi razsvetljenih mestnih središč ter tudi jaslic. Vse to je omogočalo druženje, druženje v gneče. Trgovci so si polnili žepe, ljudstvo pa je imelo kruha in iger. Za Silvestrovo se je rajanje dogajalo na osrednjih trgih mest, z ognjemeti in popivanjem. In kaj potem, če letos vsega tega ne bo? Bomo za bistvenega v življenju prikrajšani?

Vsi ki smo stari več kot štirideset let se spomnimo časov, ko od vsega tega ni bilo nič. Božiča še omeniti nisi smel, kaj šele, da bi ves december rajali po mestnih središčih. Ko sem bil pri vojakih v Požarevcu, leta 1975, smo na dan pred Božičem, v vodi in blatu do kolen trgali koruzo, pa ni bilo nobenega reparja ali influencarja, ki bi si upal črhniti besedo, zakaj nam omejujejo svobodo in nas na sam Sveti večer maltretirajo po požarevačkih njivah. Ja, to je bil način zatiranja praznovanja Božiča v blagopokojni Titovi Jugoslaviji, ki nam jo kar naprej kličejo nazaj v življenje jugonostalgiki, ki so po pravilu levičarji. Praznovanje Božiča je bil eden od prvih korakov na poti do osamosvojitve in samostojne slovenske države. Pokojni nadškof Šuštar je uspel spogajati prvi prosti dan na Božič 1989 leta. Prizadevanja za to so trajala vse od leta 1984, ko so slovenski škofje vložili pisno prošnjo za Božič dela prosti dan. Celih pet let je trajalo mehčanje partije in njene socialistične ekspoziture, da je od prvih voščil na državnih medijih, prišlo do zakonsko določenega praznovanja Božiča, kot dela prostega dne. Nazadnje si je zasluge za Božič pripel predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva Jože Smole, ki se ga je prijel vzdevek Božiček. Toliko o zaslugaštvu, ki levičarjem gre tako na živce, ko se omenja slovenska osamosvojitev. To kar je bilo v svobodnem svetu normalno, je pri nas postala politična zasluga. Še danes mi dvigne temperaturo, ko slišim s strani medijev, da delajo uslugo, ko prenašajo maše ali kaj podobnega. Kot da to ni del njihovega javnega servisa in kot da stare mame in dedki, ki večinoma gledajo maše po televiziji, že celo življenje ne plačujejo naročnine.

Ko se bližamo praznovanju plebiscita in ko vstopamo v tridesetletni jubilej svobodne in demokratične države, je prav, da se v Korona krizi zavemo, kako različno smo praznovali Božič in pred tem Advent, v katerem pred tridesetimi leti tudi ni bilo ne Miklavža, ne Božička ampak samo dedek mraz. No, zdaj pa že tri desetletja govorimo o treh dobrih možeh, da bi zadostili kristjanom, agnostikom in ateistom. Razlika je seveda v tem, da je Sv. Nikolaj ali Miklavž dejansko obstajal in delal dobro, med tem ko sta Božiček in dedek Mraz mitični osebi, razen če kdo pod nekakšnim rdeče oblečenim palčkom, z belo brado, vidi Jezusa.

Zanimivo je, kako je komuniste skrbela komercializacija Božiča. V strogo zaupnem zapisu pogovora med predsednikom verske komisije dr. Frlecem in njegovim namestnikom Dragom Smoletom z dr. Šuštarjem, je namreč zapisano, »na našo ugotovitev (ugotovitev partije), da se iz vrst vernikov in cerkvenih ljudi slišijo tudi pripombe o komercializaciji in profanaciji božiča ter opozorila o poskusih njegove sekularizacije, nadškof ni posebej reagiral«. Skrb takratne partije je res bila daljnovidna, ker je do vsega tega dejansko prišlo, vendar ne zaradi dela prostega dne, pač pa za to, ker je v sodobni družbi vse skomercializirano in spolitizirano. Z drugo besedo, ni nobene druge globlje osnove, ki bi predstavljala vrednotno družbeno vezivo in temelj za obstoj skupnosti. Sodobni svet, v katerem naj ne bi smelo biti Boga, uporablja religiozne simbole in tako dokazuje, da v simbolih išče tudi nekaj kar presega zgolj jedačo in pijačo. V kolikor bo slednjega letos manj na ulicah to ne bo nobena katastrofa. Večja katastrofa bo, če si ljudje ne bodo znali, zmogli ali iz kakršnih koli drugih razlogov, ne bodo mogli praznovati Svetega večera in Božiča v svojem ožjem družinskem krogu.

Vsestransko rušenje družinskih vrednot se pokaže kot bumerang prav v času kriz in praznovanj. Ko smo zaposleni in prevpiti z vsakdanjimi rečmi, ne mislimo na to, kar je onkraj človekovega dela in skrbi, kaj je onkraj vsakdanjih rutinskih odnosov. Krize in prazniki, oba ekstrema v človeškem doživljanju, pa razkrijeta resničnost našega duševnega in duhovnega stanja. Kako se naučiti živeti v dobrem in slabem, to je sedaj vprašanje, bi lahko rekli s Hamletom. Biti s samim seboj in z drugimi, v globljem celovitem odnosu, omogoči človeku, da preživi krizo na kvaliteten način in da praznuje resničnost in globino dogodka ne pa pozunanjenost in skomercializiranost praznikov.

Vse krize v človeški zgodovini so bile priložnost tudi za spremembo kolektivne zavesti. Ali se je ta sprememba res zgodila ali ne, je veliko vprašanje. Poglejmo drugo svetovno vojno in vlogo znanosti in medicine v njej. S pomočjo znanstvenih dosežkov in medicine se je ubijalo. Upor znanstvenikov in zdravnikov ni bil takšen, da bi se temu uspeli upreti. Še več, vojne razmere so uporabili za eksperimentiranje na ljudeh. Znanost in medicina niti približno ni bila samo in zgolj v službi človeka in človeških življenj. Nemški zdravniki so se sklicevali na zakonodajo, ki je od njih zahtevala in pričakovala, da so izvajali zločine nad ljudmi. Bili so v nasprotju s samim seboj in svojim zdravniškim poslanstvom.

In tako je ostalo tudi po vojni, še posebej po letu sedemdeset. Danes se šteje za civilizacijsko pridobitev in napredek, da je umor zarodka dovoljen, da je dovoljena evtanazija in da se vprašanje reproduktivnosti obravnava neglede na spolno usmerjenost. Sredi korona epidemije se odpira vprašanje evtanazije. Po eni strani bi naj s tehnologijo reševali življenja, ki gredo k svojemu neizogibnemu biološkemu koncu, po drugi strani pa bi naj dovoljevali t.i. humano smrt, s pomočjo medicine in farmacije. Po eni strani mora biti svoboda do splava, po drugi strani pa pravica do plodnosti za vsako ceno, ali celo pravica do otroka mimo bioloških zakonitosti. Vse to ni logično, ker v isti sapi enkrat zagovarjamo pravico do smrti in pravico do življenja.
V izhodišču pa gre za postmoderni individualizem, ko je zgolj in samo posameznik tisti, ki sme in lahko odloča o vsem, tako o življenju kot o smrti. Če je v času druge svetovne vojne bila znanost in medicina v službi kolektiva (rase, razreda, nacije), danes znanost in medicina nista v službi individualnih potreb in pravic, ampak v službi kapric in samovolje. In paradoksalno je ter skregano z vsako logiko, da zagovorniki najbolj radikalnih individualnih pravic, na področju etike in morale, hkrati zagovarjajo najbolj radikalno obliko podržavljenosti in javnosti, ko gre za gospodarstvo, šolstvo, zdravstvo in medije. Nova levica je hkrati radikalno kolektivistična in individualistična, oziroma radikalno skregana sami v sebi in v svojem mišljenju. Za to pa je popolnoma nedialoška in totalitarna.

Točno to se kaže tudi v korona času. Nova levica očita vladnim ukrepom, da ji omejujejo svobodo gibanja, govora, nastopanja itd. Hkrati pa ostro nasprotuje vsaki privatizaciji zdravstva, šolstva in medijev. Oziroma tam, kjer jim ustreza, so za radikalno svobodo, tam kjer jim ne ustreza za radikalno nesvobodo. Ko jim je ustrezalo so nasprotovali najbolj osnovnim ukrepom za zajezitev epidemije, kot je nošenje mask in omejitev druženja. Drugič jim spet ustreza, da iščejo razloge za razmah epidemije pri tistih, ki so ves čas opozarjali kako se naj obnašamo, ne pa pri tistih, ki preprosto ničesar niso upoštevali.

Šarec, Mesec in Bratuškva so takoj opazili nekega Štuheca, ki si je potegnil masko iz nosa in ust, ko je govoril, ker sicer bi imel rosna očala in bi ne videl, kaj vse je mislil povedati. Tedne dolgo pa jih ni motil njihov kolega Modendorfer, ki je v parlamentu demonstrativno sedel brez maske. Mediji so takoj objavili, kako si je minister Hojs snel masko, da je popil vodo, niso pa se zgražali nad biciklisti, ki so bili popolnoma brez mask. Eno je, ko pravila spoštuješ a se ravnaš po zdravi pameti in okoliščinam primerno, drugo pa je, ko pravilom zavestno, načrtno, namerno in demonstrativno nasprotuješ. Eno je, ko zagovarjaš osebno svobodo vizavi kolektiva z zavestjo, da je individualna svoboda vedno v odnosu do svobode drugih. Drugo pa je, ko postane svoboda pretveza za samovoljo in egocentričnost, ki drugega in drugačnega ne vidi in ne upošteva. Absolute svobode ni. Korona čas nam to sporoča, pa če nam je všeč ali ne.
Naj bo letošnji Advent še tako drugačen, ne pustimo si vzeti notranje, duhovne svobode za praznovanje. Najdimo nove in drugačne poti, morda tudi tiste, ki so včasih ob večerih zbrali družinske člane ob igri, »človek ne jezi se«.

Vsem, še posebej radijcem radia Ognjišče ob njihovem praznovanju, želim lep, miren, poglobljen in utišan Advent.