Vsi sveti: "Moja duša naj bo s svetniki!"

Duhovnost | 01.11.2020, 11:54 Mateja Subotičanec Anton Štrukelj

Pisani venec praznikov posameznih svetih mož in žena je vpleten v cerkveno leto. So pa še nešteti svetniki, katerih ime in zgodovina sta danes živečim povsem ali skoraj neznani. Njim je posvečen 1. november kot skupni letni spominski in praznični dan. Na vprašanja odgovarja profesor Anton Štrukelj.

Spomin na svete postavlja vsakemu kristjanu vsakega rodu vprašanje, ali more in naj svetnike le občuduje ali tudi posnema. Apostol Pavel je rekel: »To je božja volja: vaše posvečenje«. Tomaž Akvinski je v klasični jedrnatosti zapisal: »Bog nas je ustvaril brez nas. A posvetil in odrešil nas ne bo brez nas«. S tem je povedal, da moramo z milostjo sodelovati. Pri svojem prizadevanju se seveda zanašamo na Kristusovo milost. Izročamo se Kristusu, dobremu pastirju in voditelju naših duš in teles.

Kako je najbolje praznovati ta dan?

Praznik vseh svetih preživimo v zbranosti, v molitvi in premišljevanju. Ko bomo obiskovali grobove svojih dragih in zanje molili, mislimo tudi na minljivost svojega zemeljskega življenja. Premišljujmo o poslednjih rečeh. Človekove poslednje reči so: smrt, sodba, pekel ali nebesa.

Pri nekaterih ljudeh opazimo usmerjenost v smrt in samo žalovanje in nič ali bolj malo v večno življenje in odrešenost. Kako bi to pokomentirali?

Večno življenje je praznik brez zatona Eshatologija ali nauk o poslednjih rečeh je sklepni kamen celotne zgradbe teološkega nauka. Nauk o »poslednjih rečeh« je osrednji zaklad vere, zato je morda celo bolje reči: nauk o poslednjem človekovem cilju ali o zadnjem smislu človeškega življenja. Večno življenje je praznik brez zatona

Bog je 'poslednja reč' stvari. Pridobljeni Bog - to so nebesa; izgubljeni Bog - to je pekel; preiskujoči Bog - to je sodba; očiščujoči Bog - to so vice" (Balthasar)

Misel na poslednje reči je v našem času skoraj odsotna. ... Upravičeno se moramo vprašati, zakaj v oznanjevanju vlada nenaveden molk o eshatoloških vprašanjih, ki so dejansko veliko bolj bivanjska in se tičejo vsakogar – v nasprotju z nekaterimi notranje cerkvenimi vprašanji, ki so že »stara lajna«?

Na to vprašanje nam daje lep dogovor papež Benedikt XVI., ki pravi: »To je zelo resno vprašanje. Naša pridiga, naše oznanjevanje je v veliki meri res enostransko usmerjeno v oblikovanje boljšega sveta, medtem ko zares boljši svet komaj še omenjamo. Tu si moramo izprašati vest. Gotovo se skušamo približati poslušalcem in jim spregovoriti o tem, kar jim je pri srcu. Toda hkrati je naša naloga, da to obzorje prebijemo, ga razširimo in se zaziramo v poslednje reči.

Te reči so trd kruh za današnje ljudi. Dozdevajo se jim neresnične. Namesto tega bi radi stvarne odgovore za zdaj, za stisko vsakdanjega življenja. A ti odgovori ostajajo polovični, če ne pomagajo začutiti in notranje spoznati, da segam preko tega materialnega življenja in da obstajata milost in večnost. V tem pogledu moramo najti tudi nove besede in načine, da bi ljudem omogočili prodor skozi zvočni zid končnosti«

Zakaj je pokopališče kraj upanja in ne obupa?

Od nekdaj so kristjani svoje umrle pokopavali v bližini cerkve. Tako je pokopališče, kraj žalosti in minljivosti, postalo kraj upanja. Kdor se da pokopati ob svetišču, s tem izpove: Verujem vate, Kristus. Oklepam se tebe, od mrtvih vstali Gospod. Ne prihajam sam, v svoji smrtni osamljenosti. Prihajam v občestvu svetnikov, ki me tudi v smrti ne zapusti. Vsako krščansko pokopališče nam govori o tej preobrazbi kraja žalosti v kraj upanja: krasijo ga drevesa, cvetlice in luči - znamenja ljubezni in povezanosti. Pokopališče je kakor vrt, majhen raj miru v nemirnem svetu, je znamenje novega življenja.

Pokopališče je kraj upanja: to je krščansko. To je vera v vstajenje. A dodati moramo: upanje ne odpravi žalovanja. Pristna krščanska vera sprejema tudi žalovanje. Vera nam daje novo obzorje, odpira nam velik in tolažljiv pogled v prostranost večnega življenja. Žalosti nam ni treba potlačiti. Če jo sprejmemo s pogledom v to prostranost, se žalost počasi spreminja in tako očiščuje tudi nas same ter stori, da bolje vidimo današnji in jutrišnji dan. Samo če sprejmemo žalost, se naučimo odkrivati upanje v temini in bolečini.

Pokopališče ima torej veliko sporočilo. Spominja nas na smrt in večno življenje. Govori pa nam tudi o našem sedanjem življenju, o našem vsakdanjem življenju. Opogumlja nas, da mislimo na minljivost in na neminljivost. Vabi nas, da ne izgubimo izpred oči meril in cilja. Ni pomembno to, kar imamo. Bistveno je to, kar smo pred Bogom in za soljudi. Pokopališče nas vabi, naj živimo tako, da ne pademo ven iz občestva svetih. Vabi nas, naj v življenju iščemo in bomo to, kar more obstati v smrti in v večnosti.

Vse življenje minevamo in krščeni smo bili v Kristusovo smrt, kako je najbolje sprejemati to minevanje?

Krščanstvo priznava pretresljivo resnost smrti. Hkrati pa oznanja novost, ki jo je prinesel Kristus s svojo smrtjo in vstajenjem. S krstom smo pridruženi njegovi smrti in vstajenju. K realizmu krščanskega pojmovanja in sprejemanja smrti spada tudi pristno žalovanje preostalih. Žalost in žalovanje je njihova pravica. A to je potolažena žalost, žalost, ki je ne glede na resnost smrti globoko potolažena.

Kristjan torej ne olepšuje in ne taji globokih senc, ki pokrivajo človekovo bivanje na tem svetu. In vendar so celo te sence zanj znamenje upanja. Veren kristjan namreč ve, da teh senc ne bi bilo brez velike luči, ki jih napravlja. Če v sedanjosti prevladujejo sence, pa v prihodnosti zmaguje svetloba.

Zakaj se je dobro sprijazniti z lastno umrljivostjo in kdaj? 

Krščanski smisel smrti. »Medtem ko vpričo smrti odpove vsaka domišljija, pa Cerkev, poučena po Božjem razodetju, zatrjuje, da je Bog človeka ustvaril za blaženi cilj onkraj meja zemeljske bednosti. Krščanska vera vrh tega uči, da bo telesna smrt, s katero bi bilo človeku prizaneseno, če bi ne bil grešil, nekoč premagana, ko bo vsemogočni in usmiljeni Odrešenik človeka znova postavil v tisto stanje odrešenosti, katero je bil človek po svoji krivdi izgubil. Bog je bil namreč človeka po­klical in ga kliče, naj bo s celotno svojo naravo z njim združen v večnem občestvu neminljivega Božjega življenja. To zmago je Kristus pridobil s svojim vstajenjem k življenju, ko je s svojo smrtjo človeka osvobodil smrti« (CS 18,2).

Je v staranju Božja pedagogika? Pešanje moči? Preusmeritev pozornosti na duhovne vsebine. Starost kot jesen življenja...

Kaj je starost? Včasih jo imamo za jesen življenja, kakor je rekel Ciceron, v primerjavi z letnimi časi in zaporedjem v naravi. Dovolj je, da opazujemo spremembe v pokrajini, v poteku leta, v hribih in na ravnem, na travnikih, v dolinah, v gozdovih, na drevesih in rastlinah. Obstaja velika povezanost med človekovim življenjskim ritmom in ciklusi v naravi, katerih del je.

Hkrati pa se človek loči od vsega, kar ga obdaja, ker je oseba. Oblikovan je po Božji podobi in sličnosti ter je zato zavesten in odgovoren osebek. Vendar tudi v svoji duhovni razsežnosti doživlja zaporedje različnih razvojnih stopenj, ki so vse prav tako minljive. Sv. Efrem Sirski je rad primerjal življenje prstom ene roke, bodisi zato da je nakazal, kako njegova dolgost ne presega enega pednja, bodisi da je s tem opozoril, da ima vsako obdobje življenja svojo značilnost, podobno kot posamezni prsti, in da »prsti predstavljajo pet stopenj, po katerih stopa človek naprej«.

Če sta torej otroštvo in mladost doba, ko se človek oblikuje ter živi usmerjen v prihodnost in v zavesti svojih možnosti dela načrte za zrelo dobo, tudi starost ni brez dobrih lastnosti, saj kakor pravi sv. Hieronim, »zmanjša vzgon strasti in poveča modrost, daje zrelejše nasvete«. V vsakem pomenu je starost prednostno obdobje tiste modrosti, ki je na splošno sad izkušnje, kajti »čas je velik učitelj«. Zelo znana je psalmistova molitev: »Nauči nas šteti naše dni, da pridemo do modrosti srca« (Ps 90,12).

Zakaj je dobro, da imamo v mislih tudi lastno smrt? Kaj s tem pridobimo? Mir srca?

Sodba je resnica sama. "Ko človek umre, stopi v nezastrto stvarnost in resnico. Zdaj zavzame prostor, ki mu v skladu z resnico pripada. Vse maske sedanjega življenja padejo; konec je zatekanja k položajem in izmišljanjem. Človek je to, kar je v resnici, ne to, za kar ga napravljajo lastna ali tuja slepila. Sodba je preprosto resnica sama, razkritje resnice. Seveda ta resnica navsezadnje niti malo ni 'nekaj'. Bog je resnica, in resnica je Bog. Resnica je 'Oseba'. Dokončna resnica, ki sodi, more obstajati le, če je nekaj Božjega. Bog je sodnik, kolikor je resnica sama.

Kaj lahko verni ob tem prazniku rečemo nekomu na pokopališču recimo, ki nima vere v občestvo svetnikov, ki ne verjame v posmrtno življenje? Osebi, ki je izgubila bližnjega in je obupana, ker se s smrtjo vse konča?

Žalost in žalovanje sta sestavni del pristne človeškosti. Sočutje s trpečimi in žalujočimi je izraz naše bližine, je znamenje človekove srčne dobrote in plemenitosti.

Vendar ob najbolj bridkih dogodkih, zlasti ob smrti najbližjih, ostanemo brez besed. Tedaj pomaga samo vera, vera v Boga, ki daje življenje, Boga, ki naklanja tudi večno življenje. Jezus je ob smrti svojega prijatelja Lazarja izrekel Marti tiste čudovite besede: »Jaz sem vstajanje in življenje. Kdorkoli živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ to?« (Jn 11,25-26).

Krščansko gledanje na smrt (prim. 1 Tes 4,13–14) je na poseben način izraženo v bogoslužju Cerkve: »Tvojim vernim, Gospod, se življenje spremeni, ne pa uniči. Ko s smrtjo razpade šotor našega bivanja na zemlji, nam je že pripravljeno večno bivališče v nebesih« (RiM, Hvalospev pri mašah za rajne). Smrt je konec človekovega zemeljskega romanja, časa milosti in usmiljenja, ki mu ga Bog podarja zato, da bi uresničil svoje zemeljsko življenje po Božjem načrtu in izvršil odločitev glede svoje dokončne usode. "Po dovršitvi le enkratnega teka našega zemeljskega življenja" (C 48) se ne bomo nič več vrnili v druga zemeljska življenja. "Ljudem je določeno enkrat umreti" (Heb 9,27). Nikakršne "reinkarnacije" (vnovičnega utelešenja) ni po smrti.

Cerkev nas spodbuja, naj se pripravimo na uro svoje smrti ("Nagle in neprevidene smrti, reši nas, o Gospod": litanije vseh svetnikov), naj se obračamo k Božji Materi, da bi prosila za nas "ob naši smrtni uri" (molitev "Zdrava, Marija"), in naj se izročamo svetemu Jožefu, zavetniku za srečno smrt: »Kar misliš in delaš, misli in delaj, kakor bi že danes moral umreti. Ko bi imel čisto vest, bi se tudi smrti posebno ne bal. Bolje bi bilo, grehov se varovati, kakor pa bežati pred smrtjo. Če danes nisi pripravljen, kako boš pa jutri?« (Tomaž Kempčan, Hoja za Kristusom 1,23,1).

S tem je povezano vprašanje o vicah, o naši molitveni povezanosti z rajnimi. Poslednje očiščevanje ali vice...

Tistim, ki umrjejo v božji milosti in božjem prijateljstvu, a so nepopolno očiščeni, je sicer njihovo večno zveličanje zagotovljeno, vendar pa po smrti trpijo očiščevanje, da bi dosegli svetost, ki je potrebna za vstop v nebeško veselje.

Cerkev je že od prvih časov dalje častila spomin rajnih ter darovala priprošnje v njihovo korist, predvsem evharistično daritev ( Prim. DS 856), da bi potem, ko so bili očiščeni, mogli dospeti do blaženega gledanja Boga. Cerkev priporoča tudi miloščino, odpustke in spokorna dela v korist rajnim:

»Prinesimo jim torej pomoč in obhajajmo spomin nanje. Če je namreč Jobove sinove očistila očetova daritev. (prim. Job 1,5) zakaj bi dvomili, da naše daritve za rajne prinašajo rajnim nekaj tolažbe? Ne obotavljajmo se, ko gre za to, da pomagamo tistim, ki so odšli, in da darujemo zanje molitve.« (Sv. Janez Zlatousti, hom. in 1 Cor. 41,5).

Na osnovi »občestva svetnikov« Cerkev priporoča rajne božjemu usmiljenju in daruje zanje priprošnje, zlasti sveto evharistično daritev.

Danes, na pravnik vseh svetih še beseda o nebesih, o večnem veselju, o prazniku brez zatona...

Neizrekljivo bogastvo večnega življenja v troedinem Bogu: »Kdor sme vstopiti v večno Božje življenje iz lastnega ozkega in dokončanega življenja, temu je, kakor da bi se mu odprli nedogledni prostori, da mu vzame sapo. Prostori, v katere se more človek vreči v najpopolnejši svobodi; in ti prostori sami so svobode, ki našo ljubezen privabljajo, sprejemajo in nanjo odgovarjajo. Kdo more že tu doli prodreti do dna druge svobode nekoga drugega? Nemogoče! Tako se stopnjujejo v občestvu svetih v Bogu pustolovščine stvariteljske, iznajdljive ljubezni onkraj vsega, kar je mogoče prešteti. Življenje v Bogu postane absoluten čudež. Nič ni dano zaključujoče, dejanje podaritve se razvija brez meja. Zato so nebeščani vedno pripravljeni pomagati zemeljskim potrebam, gotovo z večnimi, morda tudi s časnimi darovi, s katerimi bi na novo razvneli pogum, da kljub vsemu težimo po večnem življenju, in nam tako dajo predokus tistega, kar nas čaka. In če moramo trpeti, se v nas kopljejo globlji jaški, kakor smo mislili, da jih skrivamo v sebi. To so globine, ki potem v večnem življenju postanejo posode še večje sreče, še izdatnejši izviri. Izviri, ki žuborijo sami od sebe, gratis, zastonj, kajti v večnem življenju je vse gratis. Beseda 'zastonj', 'neplačano' se vleče, ko gre za Božje darove, skozi vse Sveto pismo (Iz 55,1; Sir 51,25; Mt 10,8; Raz 21,6; 22,17). Ta 'gratis' (zastonj) je najbolj notranje bistvo Božje ljubezni, ki nima nobenega drugega temelja kakor sama sebe, in ki odloča o vsem, kar je v večnem življenju pri Bogu. In prav zato, ker je ljubezen brezdanja (brez temelja, brez razloga), je ni mogoče izmeriti. Nikdar ji ne prideš do dna, ljubezen ostaja globlja od vsega, kar je mogoče utemeljiti, 'izraziti v pojmih' in razumeti. Zato apostol Pavel pravi zelo natančno: 'Spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega sleherno spoznanje'; da bi tako 'zaživeli v vsej Božji polnosti' (Ef 3,19).«