Škof Štumpf: Naj bodo ti dnevi sveti

Cerkev na Slovenskem | 17.10.2020, 09:46 Rok Mihevc

»V teh dneh smo vsi zaskrbljeno zazrti v poročila in navodila vladnih in zdravstvenih ustanov, pa tudi Cerkve na Slovenskem, o vedno težji zdravstveni situaciji med nami. Prišli smo do točke, ko celotni državi ponovno grozi epidemija. Tudi ozemlje soboške škofije se je znašlo na rdečem seznamu.« Tako svoje pismo sobratom duhovnikom, redovnikom, redovnicam, vernikom in ljudem dobre volje, začne murskosoboški škof Peter Štumpf. Pismo je objavljeno na spletni strani škofije.

"Škofje smo izdali navodila, kako obhajati bogoslužja in druge pastoralne dejavnosti. Ni lahko. Potrebno je precej dobre volje, organiziranosti, discipline, da ne rečem celo komunikacijske askeze. Pri tem nas lahko na hipe grabi panika, ko se povsem izgubimo v teh navodilih, prihaja do nepotrpežljivosti, celo obtoževanj in tudi natolcevanj: kdo ima bolj prav in kdo nima.

Med nami krožijo tudi razna domnevno preroška sporočila, navodila, opozorila, ki grozijo z apokaliptičnimi napovedmi, teorijami zarote in geopolitičnimi grožnjami. Celo Jezusu so postavili vprašanje, kdaj bo konec. Pri tem ni ovinkaril. Naravnost je povedal, da o tej uri in dnevu ne ve nihče, niti v nebesih, ne angeli in Sin. To uro si je Bog Oče prihranil samo zase (prim. Mr 13,32).

Skozi Jezusovo sporočilo, ki nam zagotavlja, da ima Bog Oče preštete celo naše lase na glavi, gledamo tudi na naše preizkušnje v tem težkem času (prim. Mt 10,30). Nič se ne zgodi brez Božje volje. Pri tem pa še vedno ostaja naša odgovornost neokrnjena in naša svoboda nedotaknjena.

Čeprav smo naprošeni tudi s strani škofov, da upoštevamo varnostna navodila in posledično ukrepamo, smo pred Bogom odgovorni, kako tudi glede teh navodil našo svobodo usmerjamo. Duhovniki smo pastirji ljudem, ne samo v besedi oznanjevanja, ampak tudi v konkretnih odločitvah in dejanjih. Naše maske na obrazu med maševanjem in podeljevanjem drugih zakramentov ali zakramentalov, in med katehezo, razkuževanje rok, varnostna razdalja ..., so sedaj naše oznanjevanje in pričevanje osebne zrelosti, resnosti, odgovornosti za svoje zdravje in zdravje drugih. V tem izpolnjujemo ali pa ne peto Božjo zapoved ter pričujemo o vrednosti človeške osebe in njenega življenja.

Kot verniki si nenehno prizadevamo zaupati v Božje varstvo in pomoč, ne moremo in ne smemo pa si tega razlagati tudi kot našo neobhodno pravico po izsiljevanju Boga, da naj ukrepa v naše dobro, brez naše odgovornosti. Kdor je odrasel, naj se vede kot odrasel. Kdor to ni, nima pravice svoje nezmožnosti po odgovornosti vsiljevati drugim.

Grožnja z drugim valom epidemije je glede tega več kot zgovorna. Spomladi smo bili odgovorni, prenašali vso težo dolgotrajne karantene, dosegli napredek pri zniževanju okužb, smo zadihali, se veselili, toda pozabili ... Na kaj? Pozabili smo, da nevarnost še ni mimo. Poletje nam je minevalo kot vsa prejšnja leta: morje, plaže, toplice, gore, hribi, tujina, zabavišča ... Vavčerji sem, vavčerji tja ... treba je izkoristi vse možnosti in profitirati.

Korona virus pa se je tiho, toda vztrajno med nami krepil, širil in nas ponovno skoraj že povsem okužil. Pri vsem tem je žalostno to, da smo to slutili, če ne celo vedeli, pa širjenja te grožnje nismo zajezili. Čisto preprosto rečeno: otroška igra s kobro v pesku.

Sedaj vsi delamo prvi popravni izpit, potem ko smo padli zaradi ležernosti, lagodja, vmes pa smo še tu in tam godrnjali in se jezili, če nas je slučajno kdo opozoril, da virus ne spi in ne miruje. Sedaj imamo že precej izkušenj, kako biti v izolaciji, kaj početi, pa tudi kakšne neprijetnosti nas lahko presenetijo v tem drugem valu epidemije.

Duhovniki, redovniki in redovnice se tudi več ne moremo izgovarjati, da nismo vedeli, da nismo bili pripravljeni ... Vemo, da korona virus ni hec in vemo, da se primerno svojemu stanu in tudi dolžnostim, ki nam jih ta stan nalaga, odzovemo navodilom škofov za zajezitev epidemije. Čeprav nas bo virus silil k izolaciji po župniščih in v redovne skupnosti, sami ne smemo in ne moremo ostati. Po svojih močeh, kolikor mi bo to dopuščalo zdravje in razmere na terenu, bom v prihodnjih tednih poskušal obiskati vse duhovnike po župniščih in redovnih skupnostih, in seveda tudi redovnice: na kratko, zunaj župnišča ali samostana, z masko na obrazu, da vas vidim, slišim, občutim vašo stisko, z vami molim in vas blagoslovim. Bom prej poklical po telefonu, če boste doma.

Molimo drug za drugega, spominjajmo se drug drugega pri oltarju in prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga, da ne pozabimo, kdo in kaj smo: bratje in sestre v Kristusu, ki molijo kot eno, mislijo kot eno, se odločajo kot eno, ukrepajo kot eno, ker čutijo kot eno.

Naj bodo ti dnevi sveti, ker so to dnevi trpljenja, smrti nekaterih in zato stiske, za katero se zdi, da zaenkrat še ne bo pojenjala. Ti dnevi so čas posebnega Božjega sklanjanja do vsakega od nas. Bog je z nami. Nima preštetih zgolj naših las, temveč tudi naše misli, stiske in tudi hrepenenja.

Znamenje posebne Božje bližine je prav gotovo nebeška Mati Marija. Molimo k njej za moč pri naši odgovornosti, odločitvah in ravnanjih in za budnost pred zavajanji prerokov nesreč in kazni. To ni čas pogube, je pa čas preizkušnje, ki nas močno izziva k očiščenju naše vere, spoštovanju Boga ter odgovornosti zase in za druge.

S svojim blagoslovom naj vas vse krepi, varuje in ohranja vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh.

Z vami vsemi naj ostaja in vas tolaži Mati Marija."