Akademik, dr. Kajetan Gantar | (foto: Nataša Ličen )
Akademik dr. Kajetan Gantar: »Mi moramo graditi na slovenstvu.«
Naš gost Nataša Ličen
Ob Slomškovem dnevu, prazniku članov Društva katoliških pedagogov, ki se tradicionalno odvija na Slomu, na Ponikvi, je imel letos osrednjo vlogo akademik dr. Kajetan Gantar. Ob tej priložnosti smo ga znova povabili k pogovoru za oddajo Naš gost.
Že v času kraljevine Jugoslavije bi morali imeti Slomškov dan, so govorili Celjani v tistem času, ki so Slomška od nekdaj zelo cenili.
Akademik dr. Kajetan Gantar: »S Slomškom sem se srečal že v osnovnošolskih letih, zaradi očetove službe sem jo obiskoval v Celju, kjer me je poučeval tudi profesor Fran Roš, mladinski pisatelj. Ponosen Maistrov borec, zaradi tega je bil tudi aretiran. Enkrat je rekel, če ne bi bilo Slomška pol stoletja prej, tudi Maister ne bi dobil svojih borcev. Tako močno je Slomšek utrjeval svojo narodno zavest in budil pripadnost.«
Grožnja korona virusa je lahko zelo nevarna, ker pa sem optimist, verjame, da bo v letu ali dveh to mimo. Nevarnejša za nas je kuga anglizacije.
»Eden najlepših tekstov, ki ga pogrešam v naših čitankah, ki so drugače dobre, je Slomškova binkoštna pridiga o jezikih, kjer pravi, da so jeziki kot glasbeni orkester in Bog bi bil slab glasbenik, če bi igral samo na en instrument.« Dr. Kajetan Gantar je pomenljivo pripomnil: »Ob organizaciji znanstvenih simpozijev, ki jih organizirajo danes, najprej vprašajo, bodo v angleškem jeziku? To se mi zdi slaboumno, kolonialno. Ko sem jaz študiral in bil pozneje asistent, potem docent in tudi profesor, smo imeli mednarodne kongrese v najmanj šestih jezikih.«
Ob organizaciji znanstvenih simpozijev danes, najprej vprašajo, bodo v angleškem jeziku? To se mi zdi slaboumno, kolonialno.
»Saj ljudje imamo radi svoj jezik. Domovina in jezik sta identiteta. Veliko sem bil tudi med našimi rojaki in sem prepoznal tragedijo zdomstva. Prej ali slej se zgodi asimilacija. Slovenci smo Slovenci, dokler smo priklenjeni na to domovino Slovenijo. Ena sama vas, ki smo jo dobili nazaj po koroškem plebiscitu, blizu Dravograda, je z nekaj prebivalci, tistih nekaj kvadratnih kilometrov, več vrednih kot vsa mednarodna jugoslovanska državna pogodba z Avstrijo. Pogodbo lahko držiš, lahko pa ne. Zato tudi pravim ob Slomškovem dnevu, korona virus je lahko velika grožnja. Toda jaz sem optimist in v letu ali dveh bo šlo to mimo, medtem ko je kuga anglizacije nevarnejša.«
»Izbral sem si pedagoški poklic. Brez poklica učitelja, pedagoga zame ni življenja, kot pesnik se tudi učitelj rodi. Ne vem, če sem rojen učitelj, vem pa, da sem po očetu, ki je bil prav tako učitelj, podedoval veselja do poučevanja. Namen učitelja ali pedagoga je pustiti pečat na svojih učencih. Seveda so bili tudi hudi pritiski, marsikaj smo doživeli. Ko sem študiral in smo se zaposlovali, so bili pritiski morda največji. Kolegi z Maribora, se spomnim, so rekli, izgubili smo odličnega profesorja latinščine, tudi očeta štirih otrok, ker je prišel za božič lepo oblečen v šolo in rekel, danes pa ne bom spraševal. Zavoljo tega je ostal brez službe in na cesti. Pritiski so bili, različni. Ponekod bolj prefinjeni, drugod bolj široki, celo če je imel kdo veliko zaslug za neko jugoslovansko stvar."
Prej ali slej prevlada med ljudmi kakovost. Ljudje zaslutijo, kdo je dober človek in takšne želijo imeti med seboj. Šteje samo kakovost.
"Pripovedovali so kolegi ravenjske gimnazije, o ravnatelju Sušniku, ki je bil Maistrov borec, razorožil je nekaj orožniških postaj in bil tako zaslužen, da imamo del Koroške, ki ga imamo. Ko se je po vojni vrnil iz taborišča, je v Ravnah ustanovil gimnazijo, jo postavil iz nič na noge, in je po stari, lepi navadi šel vsako nedeljo k maši. Čez nekaj let ga je obiskal nekdanji dijak, pozneje partijski funkcionar in mu rekel, tole ravnateljevanje je pa za vas že malo naporno, povišali vas bomo in ustanovili veliko študijsko knjižnico, imenovala se bo po vas, imeli boste svojo mizo in tajnico, to bo spomenik za večne čase. Kakšna perfidna gesta, da odstraniš pogumnega, zavzetega moža, ki nekaj naredi, ampak si ne pusti vzeti tistega, kar mu nekaj pomeni. Moram pa reči, da povsod pa ni bilo tako.«
"Sveto pismo me je vseskozi zanimalo", je sklenil v pogovoru akademik, dr. Kajetan Gantar. Veliko premalo časa, šestdeset minut, je za pogovor z njim, zato upamo na skorajšnje vnovično srečanje. Želimo pa mu že zdaj zdravja in ustvarjalnega duha ob skorajšnji dopolnjeni devetdesetletnici rojstva.
