Po mir tja, kamor še "korona" ne zaide

Doživetja narave | 27.08.2020, 15:28 Blaž Lesnik

Poletje se bo kmalu prelilo v jesen, ko je v gorah najlepše. Letošnjo, tudi za planince posebno poletno sezono, smo v oddaji Doživetja narave spremljali tako z različnimi gosti kot opozorili gorskih reševalcev, ki imajo v naših gorah vse več dela. Nekaj utrinkov iz preteklih oddaj bomo v prihodnjih dneh delili z bralci našega spletišča. Predvsem z vabilom, da si katero od preslišanih oddaj zavrtite s pomočjo našega arhiva. V Doživetjih 14. avgusta smo gostili navdušena Idrijca, ki svojega veselja in občudovanja domačih grap in »p’stot« ne skrivata. Anka Rudolf in Rafael Terpin sta nedavno izdala vsak svojo knjigo. Anka zbirko zgodb »Čez drn strn«, Rafael pa zbirko svojih člankov v Planinskem vestniku »Griči«.

V svet, kamor redko kdo zaide in zato tudi ves dan nikogar ne srečaš, se je v iskanju miru in doživetij pristne narave lepo umakniti. O njem sta, ob predstavitvi svojih knjig, spregovorila tudi gosta.

Anka Rudolf: »Na svoji domačiji še vedno preživljam proste dneve brez elektrike, še vedno vlečem vodo s posodo iz vodnjaka. Takrat se preselim v svoje otroštvo. Na ta način živim tudi zato, da potrdim, da znam preživeti brez. Udobje ne prinese nobenega napredka. Ljudje smo aktivni in si izboljšujemo življenje. Vedno sicer stremimo k udobnosti, to je gonilo vsega razvoja. A nikoli ne smemo doseči udobnosti. Kadar smo tam, je konec. To nas pokvari, poleni, to nas ne izboljšuje. Niti v čustvih: ostajamo odtujeni, ne vidimo soseda, svojih bližnjih in njihovih potreb... Mogoče se bo slišalo grdo, ampak trpljenje nas dela človeka.«

Rafael Terpin: »Na vsaki poti nekaj izveš, spoznaš nove ljudi, novo pokrajino, rože, kamne, srečuješ živali. Vse je novo, vsaka pot, tudi če jo ponavljaš, je nova. Seveda sem hodil tudi drugod s prijatelji. Zadnja leta smo hodili veliko čez Kras, tudi po gorah, na Mangartu sem bil ne vem kolikokrat, prav tako na Krnu. Tudi slovensko transverzalo sem naredil. Res pa je, da mi je ta kot, ki mu jaz pravim »rovtarija«, najbolj pri srcu. Vse poti v njem sem namreč »precoklal«, vse grape preštel, grebene, vrhove, stezice poznal, ki jih ni več... Ta svet me je čisto obnorel od študentskih let naprej.«

Na vprašanje, kam bi v okolici Idrije povabila na potep nekoga, ki teh krajev še ne pozna, odgovarjata takole:

Anka Rudolf: »Jaz bi ga na domači Javornik, ki je svojstven prvak v slovenskem planinstvu. To je namreč pohleven vrh, kamor so planinci že v 19. stoletju radi zahajali. Ko namreč elektrificirali našo prestolnico, so hodili gor gledat »belo Ljubljano«, ki je bila svetla vso noč. Prav vsakemu bi priporočala tudi Idrijsko Cerkljansko planinsko pot.«

Pot je dolga 184 km po razgibanem svetu od Porezna do Javornika. Označena je z običajnimi Knafelčevimi markacijami, včasih z dodano strešico. Kontrolnih točk z žigi je 25. Primerna je za vsakogar, v vseh letnih časih, tudi pozimi, če ni snega.

Rafko Terpina: »Soteska Gačnik je primerna poleti, da se umakneš civilizaciji in poslušaš cel božji dan samo vodo. Mi smo v tej grapi vedno prespali, ne potrebuješ veliko. To je izjemno. Drugače pa predlagam kakšen vrh: strinjam se z Javornikom, bi pa dodal še Kovk na Colom, to je ob vsakem času prelepa razgledna točka. Omenil bi tudi Hudournik na Vojskem, »strašna« razgledna točka, Lokvarski grič v Šebreljskem vrhu, Markov grič v Idrijskih Krnicah, kamor še vedno hodim na jesen. To so doživetja, ki te podžgejo še in še.«