»Če boš šel, glej, da bo nekaj iz tebe.«

| 15.08.2020, 20:58 Marjan Bunič

Ciril Kocbek, župnik v Zgornji in Spodnji Kungoti, se je letos poleti veselil dveh jubilejev: praznoval je 50 let mašništva in dopolnil 75 let življenja. Pravi, da je za oboje najbolj hvaležen Bogu in staršem, ki so rekli življenju ’da’.

Če te hvalijo, je v redu. Če te kritizirajo, pač premisliš, koliko je resnice v tem, in se izboljšuješ.

Rodil se je leta 1945 v majhni prleški vasici Rodmošci. Povojni čas ni bil prav spodbuden za duhovne poklice, pa vendar je takoj po končani osnovni šoli sprejel odločitev in stopil v semenišče. »V osmem razredu sem vsak večer molil, da bi postal duhovnik. Če pa mi to ne bi uspelo, bi šel pa za mehanika. Še zdaj včasih rečem, da če bi bil mehanik, duhovnik prav gotovo ne bi mogel biti, kot duhovnik pa sem dostikrat tudi mehanik, šofer in še kaj ...« Mati in oče sta ga od doma pospremila z redkimi, a srčnimi besedami: »Mati mi je pred odhodom rekla, da nje ne bom imel stalno pri sebi, potem pa je pokazala na Marijin kip in dodala, da me bo pa Marija vedno spremljala. Oče pa mi je že na pragu dejal: ’Ciril, če ti ni do tega, da bi šel, lahko ostaneš doma. Nihče ti ne bo nič očital. A če boš šel, glej, da bo nekaj iz tebe.’«
Semenišče v Zadru je bilo takrat edina izbira. »V Vipavi je bilo semenišče polno, škof Držečnik pa je prijateljeval z zadarskim škofom in tako so tja sprejeli tudi veliko slovenskih fantov, tisto leto 13. Že naslednje leto so ustanovili semenišče tudi v Mariboru.«

Spreminja se čas, spreminjajo se ljudje, spreminja se vse ’človeško’, Božja ljubezen pa ostaja ista.

Mašniško posvečenje je prejel v Mariboru leta 1970, za novomašno geslo pa si je izbral besede ’Križ, naše edino upanje.’ Na njegovi novi maši, in kasneje tudi na srebrni, mu je pridigal znameniti sokrajan psiholog in teolog prof. dr. Anton Trstenjak. »Bil je velik mož, ki je zelo cenil človeka in Slovenijo ter Slovence. Nekoč mi je pripovedoval, da so mu Američani, kjer je pol leta predaval, obljubljali inštitut, za katerega bi si lahko sam izbral sodelavce, samo da bi ostal, a jih je zavrnil, češ da ga tudi doma potrebujejo. Rad je imel Slovenijo in ga je zelo težil razdor med Slovenci, danes pa bi bil najbrž še bolj žalosten.«

Ciril Kocbek je v Zgornji Kungoti že 44 let. Tu je pognal globoke korenine in se zlil s krajem ter krajani. Je redni gost prireditev, gasilec, športni navdušenec … Predvsem mu je bil blizu nogomet in tako je tudi eden soustanoviteljev duhovniške nogometne ekipe Pax, ki še zdaj deluje.

O spremembah dela v duhovniškem poklicu zlatomašnik Ciril Kocbek pravi: »Spreminja se čas, spreminjajo se ljudje, spreminja se vse ’človeško’, Božja ljubezen pa ostaja ista. Zato tudi delo duhovnika ostaja enako. Spreminjajo se le okoliščine, na primer načini komuniciranja ...«

Veseli se svoje prehojene poti, tudi lepega praznovanja, ki so mu ga pripravili v domači župniji, in v šali dodaja: »Če te hvalijo, je v redu. Če te kritizirajo, pač premisliš, koliko je resnice v tem, in se izboljšuješ. Najslabše pa je, če te ljudje pustijo pri miru. Takrat veš, da nisi več kaj prida ...«

Prisluhnite pogovoru v našem avdio arhivu.