Marjan Bunič
Boštjan Smole
Tanja Dominko
Predsednica Zveze slovenske podeželske mladine Anja Mager (foto: Julija Kordež)
Predsednica Zveze slovenske podeželske mladine Anja Mager | (foto: Julija Kordež)

Anja Mager: Namesto Coca-Cole in Milke na naše mize sosedov jabolčni sok in domače piškote

11.08.2020, 07:26 Rok Mihevc

»Delo na kmetiji ni le služba niti ni samo način življenja, je poslanstvo. V prevzem kmetije ne vodi samo ekonomska logika, čeprav je ta ključna, ker omogoča preživetje in določeno socialno varnost. Skoraj vedno je v ozadju spoštovanje do dela prednikov in ljubezen do poklica kmet«. Tako razmišlja Anja Mager, nova predsednica Zveze slovenske podeželske mladine, ki smo jo gostili v Kmetijski oddaji.

Želja oblikovalcev tokratne Kmetijske oddaje je bila, da bi nas slišali tudi mladi. Morda tisti, ki razmišljajo o tem, da bi ostali doma na kmetiji, pa tisti, ki so kmetijo že prevzeli v svoje roke ali tisti mladi, ki se za to ne upajo odločiti.

Kdo je pripravljen sprejeti takšen način življenja in v katerem primeru?

Tu ne moremo mimo dejstva, da večina tistih, ki se odloči za tovrsten način življenja ne gleda na kmetovanje samo skozi ekonomsko logiko. Seveda je ta pomembna in je potrebno imeti konec dneva zelene številke, pa vendar se za ta poklic odločijo predvsem tisti, ki prepoznajo in cenijo prednosti življenja in dela na kmetiji. Tisti, ki se zavedajo kaj pomeni doma pridelana kakovostna hrana in kaj pomeni biti sam svoj gospodar. Predvsem torej tisti, ki kmetujejo s srcem in spoštovanjem do dela prednikov in konec koncev tudi zanamcev.

Ali mlad človek preračuna, če se splača kmetovati ali o tem ne razmišlja in prevzame kmetijo kot moralno zavezo in odgovornost do starejše generacije?

To vprašanje se zelo navezuje na prvega. Kot rečeno, tistih mladih, ki se odločijo za prevzem kmetije ne vodi zgolj in samo ekonomska logika. Pa vendar je ta ključna, za primeren dohodek, ki omogoča dostojno življenje na kmetiji in ki mladim zagotavlja določeno socialno varnost. Pri doseganju ekonomske stabilnosti imajo mladi drugačne pristope. Predvsem gledajo kako precizno kmetovati, kako si preko povezovanja, sodelovanja digitalizacije, robotizacije optimizirati stroške in povečati pridelavo, predelavo in vedno bolj ključno, kako prihraniti na času. Res pa je, da je tu skoraj vedno v ozadju spoštovanje do dela predhodnikov in ljubezen do poklica kmet, do določene mere tudi odgovornost, ki pripomore k sprejetju odločitve o prevzemu kmetije.

Kaj mislite o problematiki poštenega plačila za delo kmeta? Zakaj pridelava ne more preživeti družine, tudi na srednje velikih kmetijah? V prejšnji kmetijski oddaji smo slišali izjavo kmeta: »Jaz hodim v službo, da preživim kmetijo, žena pa hodi v službo zato, da preživi mene in otroke..." V zadnjih 10-tih letih se je pokazalo, da intenziviranje ni odgovor rešitve.

Žal se tu moram strinjati. Slogani kot so ... kjer kakovost sreča nizko ceno... so samo še ena potrditev več, da smo v Sloveniji (pre)močno razvrednotili hrano. Kakovostna hrana nikoli ne more biti poceni. Poceni hrana je prvi znak za alarm, da hrane nikakor ne more biti pridelana oz. predelana na kakovosten način in da je bolje, da posegamo po hrani z preverjenimi znaki kakovosti oz, še najbolje da kupimo hrano neposredno od kmeta, ki si za svoje pošteno delo zasluži pošteno plačilo. Vemo pa da temu vse prevečkrat ni tako. Odkupne cene so mizerne. In neodvisno od reklam, ki promovirajo nizke cene se cena hrane v trgovini viša, odkupne cene pa ne da ostajajo enake, v določenih primerih so še nižje. V preteklosti je 8% cene kruha predstavljala cena žita, ki ga je prejel kmet, pa je že takrat to bilo malo. Danes smo pri 4%.

Pa da ne bomo samo negativni, kljub temu se v kmetijstvu da uspeti. Potrebno je veliko volje, veliko inovativnosti in predvsem povezovanja, skupnega nastopa na trg. Kot ste že sami povedali je intenziviranje le redko rešitev. Slovensko kmetijstvo smo majhne družinske kmetije, ki ne konkuriramo z kvantiteto temveč s kvaliteto. Z dodano vrednostjo osnovni pridelavi ter drugačnimi pristopi v kmetijstvu kot so učne kmetije, turizem, ARK kmetije, inovativni drugačni izdelki in podobno.

Anja Mager
Anja Mager © Julija Kordež, ZSPM

Kaj menite o tem, da v družbi prevladujejo zahteve po poceni hrani? In kako komentirate poceni hrano? Kaj je to, poceni hrana?

Zame stavek, kjer kakovost sreča nizko ceno ne obstaja oz. težko verjamem, da lahko za 5 € kupiš kakovostno pridelano domačo salamo npr. S tem si namreč ne pokriješ niti nakupa osnovnih sestavin, kje so še stroški predelave, stroški dela, marketinga... Seveda pa je to možno, če je bilo meso uvoženo iz tujine za slab evro, znatno nižje kakovosti kot ga lahko dobimo pri nas v Sloveniji, kjer živinoreja predstavlja 80 % kmetijstva in pridelamo dovolj kakovostnega mesa za potrebe na našem trgu. Potrebno je delati na ozaveščanju potrošnika, da bo potrošnik tisti ki bo od trgovca zahteval določeno nivo ponudbe slovenskih proizvodov. Potrošnik mora zahtevati kakovost, ne nizke cene. Oba, tako potrošnik kot trgovec, morata biti pripravljena primerno plačati za kakovost. Sem pa tudi mnenja, da zgled ni samo ena izmed možnosti kako spremeniti navede ljudi, temveč je to edini način. Če želimo, da drugi posegajo po naših izdelkih, morami biti sami zgled in podpirati drug drugega. Na naših mizah naj prej kot Cocacola in Milka prostor raje najde sosedov jabolčni sok in domači piškoti.

Smo na koncu enega obdobja kmetijske politike, ki se preveša v novo. Pozitivno je, da rezultati zadnjih pogajanj kažejo, da Slovenija ne bo utrpela tako velikega padca sredstev, kot je bil sprva predviden, po drugi strani, pa nimamo predstavljenih še nobenih primerljivih ukrepov za prihodnje obdobje. Kako mladi vidite ta položaj?

Želim si da bi tu lahko podala pozitivne komentarje, pa jih žal res težko najdem. Ne le da nimamo nobenih primerljivih ukrepov, tudi strateški načrt še ni zastavljen. Napovedi nas kar skrbijo. Od kmeta se pričakuje vedno več. S tem imam v mislih predvsem bistveni strategiji za dosego zelenega dogovora »od vil do vilic« ter strategijo o biotski pestrosti, ki bosta ključno zaznamovali kmetijstvo in narekovali njegovo prihodnost. Denarja se je sicer iz pogajalo nekoliko več, je pa dejstvo da so za dosego teh »ambicioznih« ciljev strategij potrebna dodatna sredstva, ki ne izhajajo samo iz finančne ovojnice SKPja. Teh pa ni na vidiku.

So pa povsem oprijemljive ukrepe za prihodnjo kmetijsko politiko pripravile nekatere nevladne okoljevarstvene organizacije? Njihovi predlagani ukrepi posegajo v isti kmetijski prostor, še posebej na območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost in načeloma omejujejo gospodarjenje?

Na Zvezi slovenske podeželske mladine okoljske organizacije vidimo kot soborce za ohranjanje biotske pestrosti in predvsem za ohranjanje narave. Imamo skupni cilj, pot do tja pa si pogosto predstavljamo drugače. Tu so potrebne racionalne rešitve, dialog in uporaba zdrave kmečke pameti. Okoljevarstveniki se pogosto ne zavedajo, da s svojimi ukrepi pogosto uničujejo kmetijstvo in na dolgi rok to ne prinaša za njih nič dobrega. V Sloveniji imamo dobrih 85% kmetijskih zemljišč znotraj območij z omejenimi dejavniki (OMD). Vrednost kmetov, ki ta zemljišča obdelujejo je velika. Ne smemo si privoščiti, da bi ti kmetje odnehali, ker bomo težko našli zamenjavo za njih. Po domače, ko bo tu kmet odnehal kmetovati, ne bomo našli koga ki bi želel opravljati njegovo delo. Ne le da bo ostala neobdelana krajina, s tem se bo izgubila tudi naša raznovrstnost, tudi biotska.

Ministrica stoji na stališču, da se morajo kmetje v vseh panogah sami potruditi in sodelovati pri oblikovanju ukrepov? Tudi mladi na podeželju ste prodorni v razmišljanjih kaj storiti?

Res je. Preko zveze slovenske podeželske mladine imamo mladi priložnost aktivno sooblikovati in kreirati ukrepe skupne kmetijske politike. Imamo dobro pokrito bazo mladih kmetov, ki na naših rednih srečanjih jasno povedo kakšne kmetijske politike si želijo v prihodnje. Kot ZSPMju nam je zagovarjanje naših stališč omogočeno preko sodelovanja v delovnih skupinah in posvetovalnih telesih na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kjer vedno jasno in glasno izpostavimo stališča mladih kmetov. Si pa želimo, da je naš glas, glas mladih kmetov še večkrat (u)slišan ter da je prevzem odgovornosti za razvoj našega kmetijstva enakomerno porazdeljen med relevantnimi deležniki.

Iz obdobja pred 7 leti, smo se lahko naučili, da je v takih prelomnih letih, zelo lahko zanetiti spore med kmetijskimi panogami in na tak način izvajati prastaro prakso (deli in vladaj). Kaj vi menite o tem?

Slovensko podeželje je v svojem bistvu preživetja tako raznoliko, da ne le da se panoge zelo razlikujejo med seboj temveč je že vsaka kmetija zgodba zase. Vsak kmet poskuša najti svojo pot do dohodka. Vsi vemo, da stanje ni optimistično in zgolj ena sama napaka bodisi osebna ali pri oblikovanju kmetijske politike lahko zapre vrata veliko kmetijam. Je pa pozitivno, da s terena opažamo, da mladi vedno bolj gledajo širše in gradijo na zaupanju in povezovanju torej ne delitvi in vladanju temveč na deljenju in medsebojni pomoči.

Glede na to, da se bodo ukrepi za prihodnjo perspektivo v celoti pripravljali doma, in da imamo v kmetijstvu dokaj težko stanje, je ta bojazen še večja?

To je hkrati nevarnost in priložnost. Na nas leži odgovornost, da bomo znali ponujeno roko Evropske unije sprejeti in ukrepe pisati nam v prid in ne v breme. Imamo priložnost, da resnično oblikujemo takšno politiko, ki bo podprla našo diverzificirano kmetijstvo in predvsem družinske kmetije, ki predstavljajo temelj slovenskega kmetijstva. In hkrati veliko odgovornost, da se ne zapletemo in ukrepov sami sebi še bolj otežimo. Smo zelena dežela, pa vendar se moramo zavedati, da za preživetje potrebujemo hrano, ki se prideluje na njivah ne na bio-diverzitetnih travnikih. Kmetijska politika mora biti temu primerno zasnovana.

Kaj pa menite o davčnem obravnavanju kmetijskega področja?

Potrebno se zavedati, da kmetijska zemljišča in mehanizacije kmetu nista prestiž temveč nuja za opravljanje primarne kmetijske dejavnosti, nuja za preživetje. Temu primerno jih je potrebno tudi obravnavati. Bolj ključna se mi zdi ureditev osnovne socialne varnosti, ki je ena izmed osnov za delo na kmetiji. Nedopustno je, da kar nekaj starostnikov prejema kmečko pokojnino, ki znaša 250 evrov. Prispevki, ki jih kmečki zavarovanec plačuje vsak mesec, znašajo skoraj dobrih 300 evrov, kar je v trenutnih razmerah velikokrat težko pokriti. Trenutno se na Zvezi slovenske podeželske mladine na veliko ukvarjamo s socialno varnostjo in prioritetno z duševnim zdravjem na kmetiji. Mladi namreč želimo kmetovati na drugačen način, tega starejši vedno ne razumejo in včasih nastanejo tako močni konflikti, da mladi odnehajo. S pogovorom se lahko marsikateri spor reši, dobra komunikacija je ključna ... V Avstriji kmetom že 15 let ponujajo psihoterapevtsko podporo pri prenosu kmetije na novega gospodarja, ob smrti v družinskem krogu, stresu, ob prihodu nove snahe iz mesta..., nujno je, da se to vzpostavi tudi pri nas.

Zveza podeželske mladine Slovenije
Zveza podeželske mladine Slovenije © Julija Kordež, ZSPM

Koliko mladih je danes pripravljenih sprejeti takšno »breme«?

Vedno manj, a vendar tisti mladi, ki se odločijo za poklic kmeta to storijo z razlogom in o njihovih uspešnih zgodbah se vedno bolj in več govori ter sliši. Je pa odgovornost na vseh deležnikih, da kljub težkim pogojem mlade s primernimi podpornimi ukrepi spodbudijo h kmetovanju in razvoju podeželja. Pomemben korak bi bilo tudi zmanjšanje ali odprava komunalnega prispevka s strani občin. Primeri dobrih praks nekaterih slovenskih občin npr. občina Preddvor in Semič, dokazujeta da se s pravo politično voljo to da uresničiti.

Zagotovo so odločitve v življenju vedno lažje, če se imamo o njih možnost pogovarjati, izmenjavati mnenje in zastavljati vprašanja. Je to namen ZSPM? Se mladi radi vključujejo v Zvezo slovenske podeželske mladine? Koliko vas je?

Veliko sva se pogovarjali o kmetijski politiki in o mladih kmetih in prav je tako. Pa vendar moram poudariti, da ZSPM nismo samo mladi kmetje, ZSPM smo vsi mladi, ki čutimo povezanost s podeželjem. Ne glede na to ali prihajamo s podeželja ali mesta – vsi pa čutimo skupno poslanstvo, ki se glasi: Preko druženja, povezovanja, pridobivanja znanj in izkušenj krepimo samozavest in ponos mladih s podeželja. Trenutno štejemo okrog 3000 članov, ki ponosno delujejo v 36 društvih podeželske mladine razdeljenih v 10 regij. S še večjim ponosom povem, da se nam bo kmalu priključilo 5 novih društev. Upamo, da še letos.

Naše delo delimo na tri prioritetna področja dela in sicer področje dela mladi kmetje in kmetijska politika o katerem sva da se že dosti dogovorile. To področje je razdeljeno na tri sklope: Sodelovanje z relevantnimi deležniki in odločevalci, Sklop Izobraževanja in informiranja ter sklop zagovorništva. Tu je naša vizija za naprej zagovarjati stališča mladih kmetov in ne stališča političnih strank. Okrepiti želimo področje zagovorništva po panoga in regijah, da bodo mladi znali predstaviti in argumentirati svoje poglede in stališča. Naloga Zveze- torej naša naloga pa je pa je, da jih strnemo in prenesemo na višjo raven. Pričakujemo, da odločevalci, prisluhnejo našim pobudam in predlogom in jih tudi upoštevajo.

Drugo izjemno pomembno področje, ki smo ga sedaj na novo definirali in pridobiva na pomembnosti je področje mladinskega dela in neformalnega izobraževanja. Želimo si, da mladi pridobijo potrebno znanje, kompetence, izkušnje in veščine, ki jim bodo pomagale pri osebnem razvoju, s tem pa bodo lahko pripomogli tudi k razvoju okolja, v katerem živijo in delujejo. Delo smo razdelili na tri sklope: trenerstvo, podpora društvom ter delo z otroci.

Tretje pomembno področje je mednarodno sodelovanje, ki je že zdaj zelo močno. Smo del organizacij CEJA in RYE ter mednarodnih izmenjav IFYE. Želimo pa si tesnejšega sodelovanja z organizacijami mladih kmetov in podeželske mladine v sosednjih državah in s slovenskimi zamejskimi organizacijami, na katere smo nekoliko pozabili.

Kaj bi želeli sporočiti ali položiti na srce mladim, ki živijo na kmetijah?

Največje sporočilo mladim na kmetijah je, da najdejo kje v njihovi bližini je najbližje društvo podeželske mladine in se priključijo. Kajti zveza je nek prostor odraščanja. Tu smo mladi, ki imamo iste poglede in interese, se učimo drug od drugega. In s tem pridobivamo na kompetentnosti in najdemo svoje poslanstvo. Mladim polagam na srce, da vlagajo sami vase. To je investicija, ki se vedno splača in bo na dolgi rok največ prinesla.

Apel tudi na starejše kmete. Dajte priložnost mladim, če imajo kakšno idejo, ne zatrite jo že v startu. Ključno je medgeneracijsko sodelovanje, zaupanje, ker je to res tisto, kar dela naše družinske kmetije uspešne, ki najdejo pot k napredku in razvoju.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Slovenija, Kmetijska oddaja, Hrana in okolje

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Sveta maša na Brezjah (photo: Romarski urad Brezje) Sveta maša na Brezjah (photo: Romarski urad Brezje)

Nuncij: Slovenija potrebuje Jezusa!

Frančiškanski redovi so včeraj obhajali praznik vtisnjenja ran sv. Frančišku. Sveto mašo je v baziliki Marije Pomagaj daroval apostolski nuncij v Sloveniji msgr. Jean-Marie Speich. Zbrane je ...

Velikokrat je v ozadju samomora bolezen sodobnega časa – depresija, ki jo je mogoče uspešno zdraviti s pomočjo terapevta in zdravil. (photo: Ian / Unsplash) Velikokrat je v ozadju samomora bolezen sodobnega časa – depresija, ki jo je mogoče uspešno zdraviti s pomočjo terapevta in zdravil. (photo: Ian / Unsplash)

Anja Klančar: Samomor je skrivnost

10. septembra obeležujemo svetovni dan preprečevanja samomora. V Sloveniji vsako leto zaradi samomora umre približno 400 ljudi, na srečo pa zadnja leta opažamo znaten upad števila. Naša gostja je ...

O avtorju