Knjiga – prelepi dar

Komentar tedna | 21.08.2020, 14:45 Lojze Kozar

Še je čas dopustov, izletov in potovanj. Kaj ima ponuditi neznatna vas Martinje, z nekaj deset prebivalci, ki leži ob tromeji med Slovenijo, Madžarsko in Avstrijo? Neokrnjeno naravo, ki je vse bolj neokrnjena, saj je vedno manj ljudi, ki bi obdelovali njive in skrbeli za travnike.

Lahko ponudi lepo urejeno kapelo sredi vasi in ob njej dva doprsna kipa in še marsikaj. Predvsem pa lahko ponudi monografijo na skoraj dvesto straneh velikega formata z naslovom Martinje – vas pod Srebrnim bregom. Bogastvo tega majhnega, obrobnega kraja je torej knjiga. Pa ne samo omenjena. Prebivalci Martinja so ponosni na pisatelja, zdaj Božjega služabnika Alojzija Kozarja, ki je bil rojen v tej vasi, in je svojo vas in njene ljudi opisal v knjigah Takšen prag, Materina ruta, Topla babičina dlan in v drugih. Ponosni so tudi na duhovnika Ivana Camplina, ki je v Martinju živel četrt stoletja, živel sredi množice knjig in nam jih zapustil kot dragoceno dediščino. Že v preteklih časih so v kraju živeli ljudje, preprosti kmetje, ki so spoštovali knjigo in sploh tiskano besedo. Tako je bilo v kraju že v začetku dvajsetega stoletja več naročnikov Mohorjevih knjig, pa drugih takratnih tiskov od Marijinega lista, Novin, do Glasnika Srca Jezusovega in Domoljuba.

Vas je živela in preživela s knjigo. In podobno lahko rečemo za sleherno slovensko vas in tudi mesto. Slovenci smo bili narod knjige. Če gledamo samo Družbo svetega Mohorja, ki je v letih po prvi svetovni vojni izdajala redno zbirko v neverjetni nakladi sto tisoč izvodov.

V preteklosti so imeli pomembno vlogo duhovniki. Nekateri so knjige pisali, nekateri so jih z zavzetostjo širili, nekateri so jih varovali in branili kot osrednji zaklad, če se spomnimo samo na Kaplana Martina Čedermaca. Že malo Prekmurje je prispevalo v skupno slovensko zakladnico avtorje: Mikloša in Števana Küzmiča, Jožefa Košiča, Petra Kolarja, dr. Franca Ivanocyja, Jožefa Borovnjaka, Jožefa Sakoviča, Jožefa Klekla st. in ml., škofa Jožefa Smeja, pa seveda kot pisateljski vrh Lojzeta Kozarja z njegovimi dvanajstimi samostojnimi literarnimi deli in številnimi krajšimi zapisi.
Kako pa je s knjigo danes? Je še srce naših domov? Je še dragocenost, ki jo spoštljivo sprejemamo, beremo, shranjujemo? Je še temeljni kamen slovenstva, tudi katolištva?
Dogaja se, da kdo naroči zabojnik, da se na hiter način znebi knjig, ker v njih ne vidi nobene vrednosti. Dogaja se, da kakšen duhovnik odpove poverjeništvo verskega tiska, ker mu je to samo v breme. Dogaja se, da kakšen župnik, dušni pastir že vrsto let ni prebral nobene knjige.

A vendar vsako leto v Sloveniji natisnejo nekaj sto različnih knjig. Sicer v nizki nakladi, a vendar knjige izhajajo in gredo med ljudi.

Lansko leto smo obhajali stoletnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, k čemer je v veliki meri pripomogla tudi knjiga, letos pa se veselimo zlatega jubileja knjige, zbornika Stopinje. Decembra bodo izšle petdesete ali zlate Stopinje. Leta 1971 so jih načrtovali in pripravili zavzeti in navdušeni Slovenci in kristjani: škof dr. Jožef Smej, duhovniki Alojzij Kozar, Ivan Škafar, p. Pavel Berden in drugi ob sodelovanju laikov dr. Vilka Novaka, Štefana Barbariča, Jožeta Ftičarja in drugih. V petdesetih letih je izšlo skupno čez dvesto dvajset tisoč izvodov na več kot 12.500 straneh. Koliko duhovnega bogastva hranijo te knjige, koliko zrn iz preteklosti, koliko semen svetosti, koliko kruha za duha!
Ko je Janoš Kühar, župnik na Gorenjem Seniku v Porabju na Madžarskem prejel prve Stopinje, je odpisal: »Dali ste mi prelepi dar: Stopinje 1972. Préveč lepa knjiga za mené, staroga – indašnjoga – slovenskoga dühovnika.«

Knjiga – prelepi dar. Blagor mu, ki v knjigi vidi dar, dar neba, dar za duha, dar za preživetje. Seveda je danes v poplavi tiska med zrnjem tudi obilo plev. Potrebno je izbirati. Kdor izbere zrnje, se hrani s kruhom. Postaja močan, ohranja zdravje, vstopa v življenje.

Priznanje zaslužijo vsi, ki pišejo lepe, dobre knjige. Priznanje zaslužijo vsi, ki te knjige berejo. Priznanje zaslužijo vsi, ki knjige podarjajo: ob rojstnem dnevu, ob prvem svetem obhajilu, ob birmi, ob poroki in različnih drugih priložnostih. Priznanje zaslužijo vsi, ki otroke in mlade v družini, v šoli ali pri katehezi uvajajo v svet knjige.

»Pišem zato, da ljudi dvigam, da jim vsaj nekoliko oplemenitim srce,« je za revijo Ognjišče leta 1973 povedal pisatelj Božji služabnik Alojzij Kozar.

In kdo danes v tem zmedenem, hitrem, nevarnem svetu ne potrebuje roke, ki ga dviga, besede, ki mu vsaj nekoliko umiri in obogati srce? Jaz to potrebujem. Zato živim med knjigami. Zato berem.