Tanja DominkoTanja Dominko
Redovnice (foto: Rok Mihevc)
Redovnice | (foto: Rok Mihevc)

Slovenija kmalu brez redovnic?

Cerkev na Slovenskem | 14.08.2020, 14:35 s. Emanuela Žerdin

Ena najlepših številk verskega tednika Družina, je bila prav gotovo novomašniška številka. Poleg bogate vsebine in nasmejanih obrazov naših novomašnikov, smo lahko občudovali bogastvo duhovnikov jubilantov in redovnikov in brali krasne misli in prispevke ter intervjuje. Kot sončna zarja se je dvignilo moje upanje, saj sem začutila moč in lepoto naše Cerkve.

No, na trdna tla pa je treščilo moje veselje, ko sem spet in spet zrla v statistične številke, tako jasne in realne, kajti, redovnica sem in ko sem videla, da je v Sloveniji polovico manj redovnic kot duhovnikov, ki jih je 1020, a redovnic samo še 461 - me je stisnilo pri srcu... Pa ne da sem neka črnogleda starejša redovnica, ki jamra in objokuje lepe svetle čase mladosti! Ne, samo številke sem gledala in se spraševala: Ali bo Slovenija kmalu ostala brez redovnic?

Neizmerno bogata in zanimiva, prav spektakularna je zgodovina slovenskih ženskih redovniških skupnosti! Koliko neverjetnih zgodb, koliko ljubezni, koliko darovanja in koliko veselja! Mirno lahko trdim, da ni ženske skupine, ki bi za naš narod naredila več kot so naredile redovnice.

A danes? Skoraj nevidne smo postale. Naši samostani aktivnih redovniških skupnosti, so postali domovi za stare in onemogle sestre, ki so se mnoge vrnile iz svojih misijonarskih poti po celem svetu. Kot so po letu 1945 redovnice izginile iz ulic, mest in javnega življenja naše domovine, tako počasi izginjajo danes – pa ne kot takrat, ko jih je pregnala komunistična oblast, ampak kot ostanki ostankov nekdanjega cvetočega poslanstva...

Zato mi dovolite, da vprašam sebe in vsako od teh 461 redovnic – kaj se je zgodilo, da smo redovnice izgubile svojo privlačnost? Mi, ki smo med ljudmi in se pogosto umažemo z delom in skrbmi navadnih ljudi, smo v svojih poslanstvih razdrobljene kot zrna soli v neskončnem morju ali kot drobtine kruha na livadi, čutimo in doživljamo svojo nemoč, svoje strahove in nemire, ko mislimo na prihodnost...


Lansko leto sem imela čast in srečo, da sem bila prisotna na dveh prekrasnih jubilarnih proslavah- sester Usmiljenk in sester Frančiškank Kristusa Kralja. Cerkev sv. Jožefa v Celju in stolnica v Mariboru sta trepetali od hvaležnosti in sreče redovnic, pripadnic teh skupnosti! Kakšna zgodovina, kakšno izpolnjeno poslanstvo! Kakšne neverjetne žene, ki se niso bale stopiti v neznano, v tujine, v misijone, med uboge in zapuščene, med okužene bolnike in reveže! A če kdo stopi danes do predstojnic teh skupnosti in zaprosi za redovnice, da bi prišle v njihovo mesto, ustanovo ali župnijo, se odgovor, kljub navdušenju navadno glasi – nimamo sester...

Smo pred praznikom Marijinega vnebovzetja, praznikom Nje, ki je bila Mati in Devica, predana Bogu do zadnjega vlakna svoje duše in telesa. Ona. Marija, je ostala do danes vzor in priprošnjica vsem ženam in dekletom, ki hrepenijo iti za Gospodom. Zato mi dovolite, da vprašam sebe in vsako od teh 461 redovnic – kaj se je zgodilo, da smo redovnice izgubile svojo privlačnost? Mi, ki smo med ljudmi in se pogosto umažemo z delom in skrbmi navadnih ljudi, smo v svojih poslanstvih razdrobljene kot zrna soli v neskončnem morju ali kot drobtine kruha na livadi, čutimo in doživljamo svojo nemoč, svoje strahove in nemire, ko mislimo na prihodnost...

Bo Slovenija res ostala brez redovnic, ki bi si upale stopati po ulicah in nositi svojo redovno obleko kot znamenje svojega posvečenja? Bo kmalu na naših ulicah več ponosnih vernic muslimanske vere, ki bodo nosile svoje rute – hidžabe, kot redovnic? Bodo kmalu tudi naši verniki, kot star gospod v Črni gori, prosili: Sestre, spet hodite peš. da vas bomo videli in čutili, da nekdo moli za nas!?

Redovnice v Sloveniji in Evropi smo pred neverjetno velikim izzivom. Ali ostati v udobnosti umiranja ali si priznati napake in omejitve, ki smo jih sprejele iz sočutja do samih sebe, ali pa iti na nove poti, čeprav bo boleče in bomo še bolj pogosto doživljale posmehovanja, nerazumevanje in poniževanja. ne samo s strani nevernikov, ampak tudi naših bratov kristjanov...

Ali ne bi bilo dobro enkrat narediti anketo med duhovniki in verniki – kaj oni mislijo, ali današnja Cerkev na Slovenskem še rabi redovnice, in za kaj jih rabi? So samo obrobje cerkvenega življenja ali prinašajo nekaj edinstvenega v našo duhovnost in vero, nekaj, kar lahko dajo samo one, Bogu posvečene žene? In tudi anketo med nami, redovnicami – ali si sploh še upamo iti na nove poti, kjer je veliko trnja in bodic in pogledati čez okvirje stoletnih pravil, da bi videle lepoto in veselje evangelija? Ko se bomo septembra spet zbirali na redovniškem dnevu, bi bilo dobro, da namesto lepih in srce parajočih predavanj, sedemo in se zazremo eden drugemu v oči ter se odkrito pogovorimo o naših težavah, upanjih, bolečinah in veselju... da se ne ustrašimo kritike vernikov in duhovnikov, saj nismo politična stranka, ki bi takoj napadla in vsekala nazaj, ampak v srcu pregledamo vse prigovore in jih položimo na oltar Nje, ki kljub vsem spremembam, kljub vsem različnim zgodovinskim obdobjem, ni izgubila svoje lepote in privlačnosti tudi v 21.stoletju. Nekaj Marijine lepote, njene čistosti in predanosti potrebujemo.

Prav tako potrebujemo redovnice pomoč svoje Cerkve, pomoč škofov, duhovnikov, redovnikov in laikov, družin in novih gibanj, da bi našle svojo pot naprej in da bi spet postale privlačne oznanjevalke Evangelija, žene, ki odsevajo Jezusa v svojem življenju, delu in molitvi.

To ne delamo zaradi statističnih številk, ki se prav gotovo ne bodo tako hitro spremenile, ampak zaradi potrebe ljudi, ki iščejo Božjo prisotnost, njegovo usmiljenje in sočutje. Ali nismo prav Bogu posvečene žene idealno orodje, da Bog po nas deluje? In - ali še verjamemo, da bi lahko zacvetelo nekaj novega cvetja tudi tam pod starimi samostanskimi vrati in osrečilo tiste, ki bodo ta vrata odprli?

Cerkev na Slovenskem, Komentar tedna
Pokojni zaslužni papež Benedikt XVI. (photo: Vatican Media) Pokojni zaslužni papež Benedikt XVI. (photo: Vatican Media)

Nič več v treh krstah

Vatikan je predstavil prenovljen bogoslužni obrednik za papežev pogreb. Nastal je na Frančiškovo pobudo, ki želi, da obred papeževega pogreba bolje odraža položaj voditelja Katoliške cerkve kot ...

Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc) Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc)

Sočutje ni pasivnost

Med 17. in 23. novembrom se po vsem svetu vsako leto v okviru Katoliške cerkve in drugih krščanskih cerkva ter skupnosti obhaja teden zaporov. Namen tedna zaporov je, da bi se kristjani zavedali ...

O avtorju