Gospod župnik, prosim, pomagajte nam otroke vzgajati v veri!

Naš pogled | 11.08.2020, 14:50 Mirjam Judež

Opažam, da ima več staršev potem, ko so otroci proti koncu osnovne šole, težavo zadržati jih blizu Cerkve. Pa, da se razumemo, to so verni starši, ki izhajajo iz katoliških družin, mladinskih in zakonskih skupin. Vedno so rekli, da so otroci ogledalo staršev, da je najboljša vzgoja dober zgled, ampak nekako se mi zdi, da s tem ne moremo biti pomirjeni.

Časi so drugačni, kot so bili, že manjši otroci zastavljajo vprašanje: »Kako je Jezus vstal od mrtvih? A so kakšni dokazi? Kako je mogoče, da je iz petih hlebov in dveh rib nahranil 5.000 možakov?« Ne pustijo se odgnati samo z besedami: »Jezus je vsemogočen. Kakšnih stvari se ne da razložiti, treba je verjeti.« Tu in tam se doma pojavi vprašanje, zakaj moramo k maši. Razložim, da gremo pozdravit Jezusa, se mu zahvalit za teden, ki je za nami, da je bil z nami in ga prositi za blagoslov za naprej. Pri sv. maši sta dva petletnika sicer tiho, ampak, ker stojimo, vseeno nemirna. Potem se, namesto, da bi poslušal župnika, ukvarjaš z opozarjanjem, naj bosta pri miru, naj se pokrižata in poklekneta, ko je treba. Če imaš srečo, ni blizu kakšne stare mame, ki je že pozabila, kako je z majhnimi otroki, in rajši zavije z očmi, kot bi se spodbudno nasmehnila.

V času koronavirusa smo sv. mašo spremljali prek televizije. Javno, tudi prek našega radia v različnih oddajah se je čutilo hrepenenje po živem Jezusu, ki se nam daje v sveti hostiji. Ljudje so ga prav goreče pogrešali. Ne prav javno (ampak bolj potihoma) pa je marsikdo, sploh tisti, ki imamo doma manjše otroke, priznal, da je bila za nas sv. maša po televiziji pravzaprav blagoslov! Ni bilo norenja, da ne bi zamudili, ni bilo panike okrog čevljev, ki jih bomo oz. ne bomo obuli za k maši, ni bilo nerodnih pogledov starih mam ali gospoda župnika. Enostavno smo se ob uri in to nekajkrat na teden, ne le ob nedeljah, usedli na kavč in prav z veseljem, kar v župnijski cerkvi ni pravilo, spremljali kratko sv. mašo Martina Goloba (takrat še) iz Bohinja. Vmes so si otroci privoščili kakšno jabolko, pa zaradi tega ni nihče delal drame. Najbolj so se otroci razživeli pri pozdravu miru, ko smo si dajali kepce, se objemali, si mižikali in ga včasih podaljšali skoraj do konca maše. Če sem poštena, tako sproščenega vzdušja, kot doma, v cerkvi ni.

Ko so se ukrepi sprostili in so cerkve znova odprle svoja vrata, so duhovnik pričakovali velik naval. Svarili so, naj starejši ostajajo doma oz. naj pridejo rajši med tednom. Navala pa kar nekako ni bilo. Ne prvi teden, ne drugi, ne tretji ... Duhovnik Gabrijel Kavčič, ki smo ga gostili na telovo, je priznal, da je bil to kar hladen tuš za duhovnike, ki so zaskrbljeni ob dejstvu, da se je en precejšen delež kristjanov temu novemu režimu kar dobro prilagodil in ostal doma tudi po koncu karantene, saj je oz. je bil obisk sv. maše zanje bolj navada ali obveznost.

Ne zamerite mi, toda ne čutim se povsem odgovorno za »mlačnost malih in velikih kristjanov«, ne čutim se v popolnosti odgovorno za to (kot mama), da se je treba kdaj z najstniki prerekati, k maši ja ali ne in zakaj. Gotovo imamo starši nekaj vpliva na to, ali gredo otroci radi ali neradi k maši ali k verouku, vseh »zaslug« pa nam vendarle ne pripisujem. Če v službi nekaj ne štima, če se podjetje potaplja ali je v njem zavladalo slabo vzdušje, so za to krivi vsi zaposleni, odgovarja pa šef. Vrhovni Šef, Najvišji in Vsemogočni, ni, ne more biti kriv, da je vse več »mlačnih kristjanov«. Mislim pa, da se lahko s pepelom posujemo ne le starši, ampak tudi Njemu najbližji - duhovniki ali pa, gledano bolj široko, Mati Cerkev, ki se mladim in mlajšim nekako ne zna približati oz. je postala in ostala bolj »Cerkev«, beri: ustanova, kot »Mati«.

V današnjem času je težko vzgajati mlade kristjane, jih obdržati blizu Cerkve. Morda tudi zato, ker se jih po končani osnovni šoli sistematično ne vključi v kakšne dejavnosti, krožke. Morda zato, ker ste mnogi duhovniki, ne želim delati krivice vsem, »gospodje«, »nekaj več«, avtoriteta. Z avtoriteto imajo pa sploh sedanje generacije kar težave. Nekateri duhovniki so celo veseli, da so se po končani osnovni šoli »mulcev znebili«, sploh tistih, ki vztrajajo do birme zaradi bogatega darila. Seveda, lažje se je ukvarjati s tistimi, bolj gorečimi, kot z »nevernimi Tomaži«.

Ko je osnovnošolski verouk končan, redki nadaljujejo k mladinskem verouku, pa še tisti odidejo, če vzdušje ni pravo. Spomnim se svojih srednješolskih let, ko smo na mladinski verouk prišli kdaj tudi samo trije, se malo nerodno gledali, potem pa se po uri »nekega predavanja« razšli. Spomnim se tudi mladinske skupine, ki jo je obiskovala sestra šest let prej, iz katere je izšlo kar nekaj zakonskih parov in tudi nekaj duhovnih poklicev. Časi so bili malo drugačni, pa tudi župnik drug. Spomnim se, kaj vse so počeli, kam vse šli, morje, hribi, duhovne vaje, odbojka, srečanja je pripravil vsak teden drug, izbrali so le temo. Spomnim se, kako se je župnik angažiral in kako so bili tudi sami mladi zagnani. Pa niso počeli nič posebnega, samo bili so skupaj, bili so zdravo, dobro jedro in župnik ali pa kaplan, saj ne vem več, je bil enak med enakimi, ni bil »gospod«, ampak je bil pristen, »navaden« človek. Včasih nam je bilo nerodno, ko se je sam najavil na obisk: »Joj, župnik pride, kaj bomo skuhali?« Ti obiski so mi, kot majhni punčki, ostali v spominu, imela sem občutek, da našega »pastirja« zanima, kako živimo njegove »ovce«, skušali so se nam približati, mislim, da tudi razumeti v tem, kar smo, razumeti naše stiske. Imeli so polno zgodb za mala in velika ušesa, polno žara in v očeh si jim videl, da so radi duhovnik. To je tudi na mlade delovalo kot magnet, ker so videli, da v svojem poklicu, ki je tudi poslanstvo, uživajo, da so tam srečni, da imajo radi Boga, pa tudi ljudi. Med te pristne Pastirje gotovo sodi tudi pokojni nadškof Uran. Še vedno se ga z ljubeznijo spominjam, ko sem ga prosila za blagoslov hiše. Določila sva datum, ga je vpisal v koledar in rekel: »Ob 12h pridem, ti boš pa nekaj skuhala.« Zbrala se je polna hiša ljudi, za sv. mašo v ne prav veliki dnevni sobi si je vzel uro in pol časa, potem pa še nekaj ur za druženje, zgodbe, podobice, pesem in smeh. Vedno je znal navdušiti tudi tiste malo bolj »mlačne« ali »oddaljene«.

Duhovniki moje generacije ... No, to je pa druga zgodba. Duhovniki moje generacije, stari 40+, vidijo veliko težav, napak pri drugih, problemov, še preden sploh nastanejo. Župljani smo »zahtevni«, kritični so do vsega, do sebe pa morda malo premalo. Biti danes duhovnik je bolj poklic kot poslanstvo, mladi ali mlajši duhovniki cenijo svoj prosti čas, svobodo brez gospodinje, saj gre rajši kam na pico kamorkoli, kadarkoli, s komerkoli. Cenijo svoj mir, postavljajo meje, urnike, ki so njim po volji. Obiskujejo samo tiste, s katerimi so si mišljenjsko blizu ali še tiste ne prav pogosto, ker to je slabo, če se preveč navežeš, potem pa čez leto, dve, pet odideš drugam. Čimmanj tesnejših stikov, ker je potem bolečina ob slovesu prevelika. Delo z otroki, pri verouku? Ah, niso vsi duhovniki za to! Dajmo otrokom katehete, katehistinje, da z njimi predelajo snov, starši pa bodo prispevali za njihove učne ure. Ganilo me je, ko je župnik Martin v radijski oddaji nedolgo tega rekel, da ni hiše v Bohinju, ki je v letih svojega služenja tam ne bi obiskal ali poznal ljudi za njihovimi zidovi. Na družbenih omrežjih spremljam, da je župljanom nove župnije poslal pozdravno pismo. Komaj je prišel, že je začel plesti gnezdo ali mrežo, kakor želite. :)

Nekaj dni nazaj smo imeli na radiu predstavitev dvoletnega programa na Teološki fakulteti »Duhovno izpopolnjevanje«. Nekajkrat je bilo omenjeno, da je pogoj za vpis vsaj dokončana višja šola. Udeleženka programa je iskreno priznala, da se šele sedaj, po končanem prvem letniku, nekako čuti usposobljeno za verouk in da se kar malo vznemirja za nazaj, koliko vsega ni vedela. Predvidevam, da je dosežena izobrazba pogoj zato, ker to pomeni, da imajo ljudje v življenju že nekatere izkušnje, poklic, da jih je življenje pospremilo tudi čez kakšno preizkušnjo. Bogoslovci, ki so bili letos posvečeni v duhovnike, vsaj videti je tako, so nadaljevali študij na Teološki fakulteti takoj po srednji šoli. Študij so uspešno končali in usposobljeni so, da opravljajo »službo Božjo«. Lahko mlad duhovnik, ki nima kakšne življenjske preizkušnje za sabo, razume, s kakšnimi težavami se soočamo zakonci, družine, samski, ločeni, ovdoveli, mladi? Jim bodo lahko kaj »pametnega« povedali v spovednici? Seveda, najprej se bodo zanesli na Svetega Duha, da jim kaj prišepne, »domačo nalogo« pa bodo morali opraviti sami. Če bo duhovnik svoj (po)klic opravljal kot službo, zaprt v lastne kroge, lastne misli, prepričanja, če bo samozadosten in če ne bo imel želje po spoznavanju ljudi, jih oz. nas bo težko razumel. Če pa bi ljudi povabil k sodelovanju v župniji, se iskreno zanimal zanje, jih kdaj obiskal ali poklical, stopil iz svoje cone udobja in storil korak proti župljanom, bi za župnijo, pa mislim, da tudi zase, naredil veliko.

Uvodoma sem omenila stisko vzgoje otrok v veri v današnjem času. Kljub temu, da je mladih duhovnikov vedno manj, starejši pa umirajo, to ne sme biti izgovor, da se ne bi ukvarjali z bodočimi gorečimi kristjani, z bodočimi duhovniki – z mladimi in otroki. Če bi bil duhovnik z otroki sproščen, ne distanciran, iskal v njih dobro in jih ne le poskušal disciplinirati, če bi otroci čutili njegovo pristno veselje, ki prihaja od Boga, bi ga lažje spoštovali, hkrati pa se jim bo preko svoje pristnosti in iskrenosti približal. Sproščeni duhovniki so nam, staršem, v veliko pomoč pri vzgoji za življenje, pri vzgoji v veri. Kako bodo otroci verjeli, da je kristjan vesel človek, če vidi duhovnika ob nedeljah namrgodenega, resnega in od njega sliši le »učeno teološko govorico«, ki je včasih ne razumemo niti odrasli, kaj šele otroci? Starši ne znamo, ne zmoremo, ne vemo vsega. Ne pozabite, tudi mi smo veroučno šolo zaključili v 8. razredu, 30 let nazaj. Trudimo se po svojih močeh, a vse izročiti v »Božje roke« ni dovolj. Dragi duhovniki, prosimo za vašo pomoč! Vas lahko prosimo za družinske kateheze, za verouk za odrasle? Prosimo vas, da nas ne obsojate, ko otrok zajoka, vrže kovanec na tla ali se glasno zasmeji. Prosimo vas, da se nam rajši nasmehnete in daste starejšim vedeti, da je imel Jezus rad otroke in odraslim rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni.« Prosimo vas, da nas poskusite razumeti v stiskah. Mislimo, da ura verouka na teden in ura svete maše v nedeljo ni dovolj. Prosimo vas, da se z otroki, pa čeprav med uro verouka, igrate, brcate žogo ali jim postavljate uganke. Peljite jih v gozd in jim pokažite, kaj vse je Bog Stvarnik lepega ustvaril, nam podaril, pokažite jim vse male in velike čudeže, pripovedujte jim zgodbe o Bogu in o sebi, tiste si bodo najbolje zapomnili, sploh, če v njih nastopa »poreden župnik«. Prosimo, da ste njihov prijatelj, njihov duhovnik in ne samo »gospod župnik«. Če bodo začutili vaše pristno veselje, vam bodo sledili, vas spoštovali, imeli za zgled. Koliko veselja prinesejo oratoriji, duhovne vaje! Kako potrebno bi bilo, da bi bilo tega več tudi med šolskim letom, pa čeprav ne tako strnjeno.

Dragi naš »pastir«, vemo, da je tudi vam težko, da ste včasih osamljeni in imate druge skrbi. Tudi mi jih imamo. Če si kakšno stvar podelimo med sabo in si priznamo, da ne delamo vedno prav, da nismo popolni, da nas kaj tare, ampak da vse, tudi slabo, lahko vzamemo za dobro, ker imamo vero v to, da ima Bog za nas najboljši načrt, bomo lažje premagali vse. Prosimo vas še enkrat, pomagajte nam vzgajati otroke. Mi se trudimo, pa nam velikokrat spodleti! Ni nam vseeno, ko otroci pojamrajo, da jim je verouk dolgočasen, ko vidimo, da jim je včasih težko poklekniti do tal, boli nas, ko ne razumejo, da je v tisti hostiji prav zares Jezus sam. Oprostite, g. župnik, ker med sv. mašo z mislimi pogosto odtavamo v neznane kraje. Pripovedujte nam o tem, kako prepoznati Božjo bližino v tem svetu, v tem trenutku, v tej skupnosti. Pripovedujte o življenju, spodbujajte k lepim medsebojnim odnosom, ne pa, da velikokrat vidimo tudi v Cerkvi toliko nevoščljivosti med duhovniki, jeze, obsojanja, pohlepa, laži in prikrivanja. Tudi katoliki pogosto nismo lep zgled za tiste, ki ne verujejo, saj smo sami polni napak. Imejte nas radi: otroke, starše, starejše. Dovolj prošenj, za sklep sledi še zahvala. Dragi naš župnik. Hvala, ker vam je mar za svoje župljane, ker se trudite po svojih najboljših močeh. Ne želimo nič več kot to. Hvala, ker v srcu nosite starejše, obnemogle, ki jih obiskujete in obhajate vsak prvi petek v mesecu. Hvala, ker jih obiščete z veseljem, da jim podelite obhajilo, toplo besedo, morda stisk roke, nasmeh, jim polepšate dan. Hvala tistim, ki nas zmorete pogledati »izza katekizma« in nas poskušate razumeti. Dragi duhovnik. Hvala, ker ste v prvi vrsti duhovnik, človek, pastir. Pastir, ki ga ni sram, da smrdi po ovcah. Če boste smrdeli po ovcah, vam bomo ovce, pa tudi jagenjčki, z veseljem sledili.