Okrogla miza z gosti dr. Jožetom Možino, dr. Ernestom Petričem, dr. Žigo Turkom in dr. Ljubico Jelušič | (foto: Izidor Šček)
VIDEO: Drugačna mnenja niso usodna, nespoštovanje pa je!
Pogovor o Silvestra Sadar Tanja Dominko
Ob 30-letnici demokratičnih procesov je v dvorani Zavoda sv. Stanislava potekala okrogla miza z naslovom Skupaj za skupno dobro, kar je tudi naslov devetdnevnice pred dnevom državnosti. Gostje dr. Ljubica Jelušič, dr. Jože Možina, dr. Ernest Petrič in dr. Žiga Turk so razmišljali o skupnih imenovalcih v naši državi, o pomenu civilne družbe, o zgodovinskih vidikih razvoja države in o tem, kaj jim pomeni domovina. Pogovor je vodila Tanja Domniko.
Dr. Žiga Turk: »Domovine, staršev, svojega rodu ne izbiramo. Domovina je kraj, kjer pridemo na svet, kjer so prijatelji, kamor se radi vračamo, lahko smo veseli, da je Slovenija taka, da se da narediti v njej življenje znosno in da nam ni treba nikamor bežati, glede na dogodke v preteklem stoletju, to ni malo.«
Dr. Ernest Petrič: »Domovina je samo ena, ni samo ozemlje, ni samo politični sistem, je tudi nekaj intimnega, čustvenega. Meni se zdi, da je v tem obdobju izredno pomembno razumeti domovino kot Heimat, kot rečejo Nemci, kot tisto, kar opredeljuje tebe kot človeka. Res smo v času migracij, ampak na Slovenskem bi si želel, da tisti, ki pridejo k nam, da se integrirajo, in da to ostane domovina mojih očetov, moje mladosti, mojega življenja. Domovina, kakršno imam srčno rad.«
Dr. Jože Možina: »Domovine si ne moreš izbirati. Mi imamo domovino, na katero smo lahko ponosni, mislim, da moramo do nje razvijati čustva, da jo ohranimo, da to vrednoto prenašamo tudi na naslednje rodove. Malo je narodov na svetu, ki prišli od domovine do države na tako demokratičen način.«
Dr. Ljubica Jelušič: »Prihajam s Primorske, zato je razumljivo, da moj odnos do domovine raste iz te identitete. Primorci smo doživljali drugačne zgodbe kot tukaj v Ljubljani ali drugje. Mi smo vedno čutili, da je Primorska zadnji branik na meji z drugim svetom. ... Sama sem vložila veliko svojega znanja, prizadevanj v to, kakšna bo moja domovina. Karkoli se ji zgodi, čutim enak občutek tudi sama. Domovina je tudi moje osebno prizadevanje in prizadevanje drugih ljudi, da bi imeli prostor, kjer se počutimo varne.«
V nadaljevanju smo se dotaknili skupnih imenovalcev, ki jih imamo, zgodovinskih procesov in delitev, ki so jih prinesli s seboj, vprašali smo se, kako je z demokracijo in njenim razvojem, kako usodna je razdeljenost v politiki.
Dr. Ernest Petrič: »Najbolj počasi se pri nas spreminja neko razumevanje, da ni čisto nič narobe, če so v naši družbi različni pogledi. Demokracija je nek proces dozorevanja. Da je ta proces uspešen, so pa potrebne nekatere stvari, ki ta proces spremljajo: vladavina prava, zavest ljudi, da je tu pravo, da je tu pravosodje, sodstvo, ki mu lahko zaupaš, ki meri vatle na vse strani enako. Izredno pomembna stvar je tudi svoboda medijev. Neodvisnost medijev, medijev, ki jim lahko zaupaš. «
Dr. Žiga Turk: »Poleg ponosa je tu še čustvo hvaležnosti do vseh tistih preteklih rodov, ki so nas ohranili na tem ozemlju, zaradi katerih smo na tem ozemlju preživeli kot kot narod, kot posamezniki, kot ljudje; ekonomsko, kulturno in na vse druge načine. Iz te hvaležnosti pa izvira neka odgovornost. Zdaj smo mi generacija, ki mora naprej peljat stvari, zdaj smo mi most med prihodnjimi, ki bodo prišli za nami.«
Dr. Ljubica Jelušič: »Videla sem, da šibkost v vladi izhaja tudi iz tega dejstva, da se ne spoštuje dovolj strokovnih argumentov. Včasih prevlada moč, danes temu preprosto rečemo moč politike, ampak prevlada moč tega združitvenega nagona, ki se mu reče politična stranka. Lahko imamo različna stališča glede socialnega sistema v državi. Tudi morda glede zdravstvenega sistema. Ko pa gre za obrambo in varnost, je bilo moje globoko prepričanje, da moramo imeti vsaj neko osnovno minimalno skupno stališče, da je obramba te države v našem skupnem, prevladujočem interesu in ga je kot takega treba zagovarjati nadstrankarsko.«
Dr. Jože Možina: »Mislim, da je treba izpostaviti in enkrat za vselej povedati, da slovenskih katoličanov - sicer utišanih - takrat jih je bilo okoli 70 odstotkov, povečini ni bilo treba nič prepričevati, niti za demokracijo, niti za samostojno Slovenijo, ampak so pravzaprav od leta 1945 to čakali.«
