Robert Božič
Boštjan Smole
Rok Mihevc
Lipa sprave (foto: p. Ivan Rampre/Vatican News)
Lipa sprave | (foto: p. Ivan Rampre/Vatican News)

Ob Lipi sprave pozivi k resnici, strpnosti in spravi

16.06.2020, 09:14 Alen Salihović

Društvo Združeni ob lipi sprave, Nova slovenska zaveza in pobuda Vseposvojitev so na ljubljanskih Žalah pripravili spominsko slovesnost. Tokrat je bila v znamenju 30. obletnice prvih svobodnih volitev. Zbrane sta nagovorila predsednik Republike Borut Pahor in predsednik Društva Združeni ob lipi sprave Janez Juhant.

V zadnjih petih, šestih letih je opazno manj sovražnega govora, ki zadeva polpreteklo zgodovino

Slovesnost se je začela s polaganjem venca predsednika države Pahorja. V govoru je poudaril, da v zadnjem času lahko opazimo dejanske rezultate simbolnih in stvarnih naporov za narodno pomiritev in spravo. V zadnjih petih, šestih letih je, tako predsednik Pahor, opazno manj sovražnega govora, ki zadeva polpreteklo zgodovino, zlasti čas med drugo svetovno vojno in po njej, in glede tega smo po njegovih besedah dosegli zavidljivo strpnost, ki nam jo v zadnjih časih zavidajo mnogi drugi evropski narodi, ki so šli skozi podobne zgodovinske preizkušnje.

predsednik RS Boru Pahor
predsednik RS Boru Pahor © p. Ivan Rampre/Vatican News

Predsednik je izrazil željo, da bi bilo sovražnega govora manj tudi glede vseh drugih tem, ki se nam zdijo pomembne in aktualne, da bi bilo več strpnosti. Kot običajno, na tovrstnih slovesnostih, je ob koncu svojega nagovora navedel Antigonine besede »Ne da sovražim - da ljubim, sem na svetu.«

Dogovor o resnici preteklosti je nujen za demokratično delovanje države, njenih družbeno-političnih uredb in za preživetje in blagor državljanov

Ne glede na to, kako vrednotimo medvojno dogajanje, je resnica, da je bilo po vojni okoli petnajst tisoč Slovencev izvensodno pobitih kot posledica revolucije, pa je dejal izredni profesor Juhant. Dodal je, da bi lahko v tem zahtevnem medsebojnem dialogu pogledali na ta čas prisebno, z medsebojnim vživljanjem v usodo vseh žrtev in v celotno narodovo tragedijo. »V dogovorni poti k resnici in spravi bi lahko odprli tudi bolj zanesljivo pot demokratičnemu reševanju sedanjosti. Od tega nas ne more odvezati nihče, kajti to je podlaga za mirno sožitje prihodnjih rodov. Ali pa to res hočemo,« se je vprašal govornik. Poudaril je, da bi bil ob 75. letnici konca vojne in izvensodnih pobojev čas, da državni organi opravijo svojo dolžnosti za odpravo posledic te boleče preteklosti.

dr. Janez Juhant
dr. Janez Juhant © p. Ivan Rampre/Vatican News

Spomnil je na izjavo Združeni ob Lipi sprave v kateri so pozvali skupno iskanje resnice in priznanje zločinov ter prevzem odgovornosti zanje s strani organizatorjev in danes v imenu njih naslednikov oziroma države. Mednje sodi dostojen pokop mrtvih. »Ali je to v teh pregretih časih, ko naj bi se ne ukvarjali z ideološkimi temami sploh mogoče? Kljub njihovemu domnevnemu odklanjanju pa se politiki, mediji in celotna javnost z njimi stalno ukvarjajo in ravno zato bi bil tak dogovor o resnici preteklosti nujen za demokratično delovanje države, njenih družbeno-političnih uredb in za preživetje in blagor državljanov. Brez tega dogovora se bomo razvojno težko premikali naprej,« je dejal Juhant.

Zbrala nas je ljubezen do ljudi, ki so ljubili svojo, našo domovino in so sedaj v večnosti pa je ob sklepu slovesnosti v molitvi dejal ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar.

škof Franc Šuštar
škof Franc Šuštar © p. Ivan Rampre/Vatican News

Govor dr. Janeza Juhanta: Na poti k resnici in spravi

Justin Stanovnik je zapisal: Za spravo je najprej treba reči, da je mogoča. Ta trditev predpostavlja samo en pogoj, da obvelja, da stvari, pa naj že mirujejo ali se premikajo, obstajajo na en način. Ali drugače: da obstaja v svetu zunaj nas ena resnica. Sprava ni nič drugega kot to, da zunanja dejanskost vstopi v nas in postane naša dejanskost. Sprava raste iz priznanja resnice, ne glede na to, ali resnica moje samopojmovanje podpira ali ne. Za to spoznanje in priznanje pa je potreben tako velik notranji napor, da moramo zgornjemu pogoju dodati še enega, spreobrnitev. Spreobrnitev pa ni nič drugega kot poslušnost notranjemu ukazu, ki človeku spričo njegove osnovne konstitucije ne bi smel biti povsem neznan: živeti v resnici. (Stanovnik, Slovenija v senci nedokončane preteklosti , Ljubljana 2008, str. 23).

Ne glede na to, kako vrednotimo medvojno dogajanje, je resnica, da je bilo po vojni okoli petnajst tisoč Slovencev izvensodno pobitih kot posledica revolucije. Ta je že tako težki položaj naših rojakov med vojno vodila v še hujšo stisko večine naroda in v povojni genocid. Iz narodne sredine je trajno izločila ali uničila izobražence, gospodarstvenike, lastnike premoženja, tudi duhovnike in druge samostojne in svobodoljubne državljane, predvsem katoliške vernike. Resnica je tudi, da so se ves čas do leta 1990 poudarjala revolucija in njene pridobitve. Po oceni Borisa Kidriča je bila ta v Sloveniji zelo krvoločna, kar nekateri povezujejo z njegovo zgodnjo smrtjo. O trpljenju revolucionarjev ne vemo veliko, ne govori se o samomorih njihovih potomcev. Jože Javoršek je ob samomoru sina napisal knjigo: Kako je mogoče? Pristop človeški bolečini na obeh straneh pa bi nam olajšal pot do sprave. A ponavadi se je in se še govori le o njenih uspehih in o pridobitvah, manj o izgubah. Danes se javno komaj ali sploh ne več govori o revoluciji in njenih senčnih straneh, čeprav še strašijo njeni simboli. Poznavalci menijo, da bi bilo dobro, če bi Zveza borcev sama opredelila, kaj je bilo revolucionarno oziroma boj za oblast in kaj je bila Osvobodilna fronta, v kateri so bili številni zavedni Slovenci raznih prepričanj, tudi verni, čeprav se je vera taktično le tolerirala, po vojni se je z njo obračunalo, kar potrjuje tudi Edvard Kocbek. Povsod pa so se ljudje borili za svobodo in narodno samostojnost, čeprav so odločevalci imeli svoje računice. Njihova razčlenitev bi nam omogočala celovito vrednotenje zapletene zgodovine in nas vodila k tragični resnici slovenskega naroda, saj bi skupaj lahko izoblikovali kriterije za presojo partizanskega boja in revolucije. Ti so nujni za nerazumne poboje narodoljubnih Slovencev od leta 1942 dalje in čistke tudi v partizanskih vrstah. Verjetno je že nekaj dejstev razvidnih, marsikaj bi nam pa pomagali še arhivi, za katere še vedno čakamo. O tem bi nam lahko povedali tudi še živeči akterji in njihovi prijatelji npr. Zdenko Roter in Milan Kučan. Zakaj npr. še vedno ne vemo, kje so leta 1946 oskrunjena iz grobov nasilno vzeta trupla Lamberta Ehrlicha, bana Natlačena in drugih med vojno pobitih rojakov?

Zbrani na slovesnosti
Zbrani na slovesnosti © p. Ivan Rampre/Vatican News

V tem zahtevnem medsebojnem dialogu bi lahko pogledali na ta čas prisebno, z medsebojnim vživljanjem v usodo vseh žrtev in v celotno narodovo tragedijo. V dogovorni poti k resnici in spravi bi lahko odprli tudi bolj zanesljivo pot demokratičnemu reševanju sedanjosti. Od tega nas ne more odvezati nihče, kajti to je podlaga za mirno sožitje prihodnjih rodov. Ali pa to res hočemo?

Ob 75. letnici konca vojne in izvensodnih pobojev po njej je čas, da državni organi opravijo svojo dolžnosti za odpravo posledic te boleče preteklosti. Združeni ob Lipi sprave smo že večkrat vložili Izjavo, ki jo je pripravil naš ustanovitelj g. Stanislav Klep. Njene osnovne točke so skupno iskanje resnice in priznanje zločinov ter prevzem odgovornosti zanje s strani organizatorjev in danes v imenu njih naslednikov oziroma države. Mednje sodi dostojen pokop mrtvih. Z Novo slovensko zavezo, Komisijo pravičnost in mir in našim društvom Združeni ob Lipi sprave smo to prek Urada ZN za človekove pravice v Ženevi naslovili na slovenske organe.

Ali je to v teh pregretih časih, ko naj bi se ne ukvarjali z ideološkimi temami sploh mogoče? Kljub njihovemu domnevnemu odklanjanju pa se politiki, mediji in celotna javnost z njimi stalno ukvarjajo in ravno zato bi bil tak dogovor o resnici preteklosti nujen za demokratično delovanje države, njenih družbeno-političnih uredb in za preživetje in blagor državljanov. Brez tega dogovora se bomo razvojno težko premikali naprej. Nihče ne bo namesto nas prevzel te naloge, zato si dajmo poguma in stopimo na pot sprave, začnimo se v državi pogovarjati o konkretnih zadevah našega sobivanja in prenehajmo metati polena pod noge tistim, ki delujejo v to smer. Hvaležen sem vsem, tudi Vam spoštovani gospod predsednik Pahor za pogum na tej poti. Želim ga vsem odgovornim v državi in nam državljanom, saj to vodi k resnici in spravi.

Častna enota Slovenske vojske
Častna enota Slovenske vojske © p. Ivan Rampre/Vatican News

Polaganje venca
Polaganje venca © p. Ivan Rampre/Vatican News

pesnik Tone Kuntner
pesnik Tone Kuntner © p. Ivan Rampre/Vatican News

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Slovenija, Cerkev na Slovenskem, Politika

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Benedikt XVI. (photo: Angelo Senchuke/Cathopic) Benedikt XVI. (photo: Angelo Senchuke/Cathopic)

Benedikt XVI. trpi za hudo okužbo na obrazu

Upokojeni papež Benedikt XVI. trpi zaradi virusne okužbe na obrazu, kar mu povzroča hude bolečine, stanje pa se je poslabšalo po smrti brata Georga. O tem danes poroča nemški časnik Passauer Neue ...

Vernica v cerkvi (photo: Unsplash) Vernica v cerkvi (photo: Unsplash)

Kako smo spustili standarde "zakmašne" obleke

V času epidemije mnoge maše potekaj zunaj. Kar je v redu. Opaziti pa je, da so ljudje z umanjkanjem svetosti cerkvenega prostora, še bolj spustili standarde spodobnosti oblačenja.

O avtorju