Žar | (foto: Republica / Pixabay)
Zakaj prehranski varuh ne kriči?
Naš pogled Robert Božič
Začnimo z dejstvi. »K majski inflaciji so največ prispevale višje cene hrane,« je 29. maja zapisal slovenski Statistični urad in med drugim dodal, »da se je sveže sadje podražilo za 23,4 odstotkov, meso pa za 10,6 odstotkov.«
Na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije opozarjajo, da je odkupna cena prašičjega mesa v času epidemije strmoglavila za več kot 20 odstotkov, podobno se je zgodilo tudi z odkupno ceno govejega in perutninskega mesa.
Le šest dni kasneje, 4. junija, poročilo Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo pravi, da so se »svetovne cene hrane maja občutno znižale in pristale na najnižjih ravneh po decembru 2018«.
V samo enem tednu je Uprava za varno hrano RS izvršila šest (6) odpoklicev mesnih pripravkov za žar, večina jih je bila okuženih s salmonello, v enem pa so spet našli žveplov dioksid, ki je v teh pripravkih prepovedan.
»Vse mora ven!«
Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo trdi, da so zaloge hrane velike, povpraševanje pa je zaradi poslabšanja gospodarskih razmer, ki so ga sprožili ukrepi za omejitev širjenja novega koronavirusa, manjše. Skladišča so posledično polna, v hladilnicah pa se trudijo najti prostor za najkakovostnejše meso. Ni čudno torej, da naš trg preplavlja meso, ki »mora ven«.
Gospodarska pobuda je svobodna.
Če posluješ v Sloveniji in lahko na pragu poletja uvoziš goveje obrezine po 1 evro in jih z nekaj svinjskega mesa, po možnosti na enak način pripeljanega iz tujine, predelaš v specialitete za žar, si zmagal. Potrošniki namreč vsak lep konec tedna pridno praznijo hladilnike in spečejo vse, še posebej če jim je ponujeno v obliki takšne ali drugačne akcije. Deklaracij se ne bere, izvor mesa jih ne zanima.
Trgovci znajo.
Trgovci to dobro vedo. Na oddelku z mesninami v velikem nakupovalnem centru v Ljubljani včeraj nisem našel niti enih čevapčičev ali pleskavic iz mešanice govejega in svinjskega mesa, ki bi nosili oznako Izbrana kakovost Slovenije.
Ni problematično to, da imamo potrošniki na voljo sicer številne v Sloveniji proizvedene izdelke iz tujega mesa, problematično je, da nimamo možnosti izbire. Očitno je pri nas važna samo cena in nas še svetlobna leta ločijo od stopnje zrelosti, da se bomo, podobno kot naši severni sosedi zavedali, da s kupovanjem doma pridelane hrane, podpiramo sami sebe in naš obstoj. Da moramo od trgovcev zahtevati, da imamo možnost izbire.
»Samo da je akcija!«
Z dejstvom, da je nekaj sumljivo, če je dva ali trikrat podcenjeno, se povprečen slovenski potrošnik zaenkrat še ne obremenjuje, pa tudi če gre za hrano. Prijetno sitega ga žejnega čez vodo peljejo predvsem trgovci, ki so v vsej zgodbi nesporni zmagovalci, saj jim je kljub dejstvu padanja odkupnih cen mesa in kljub dejstvu, da odkup slovenskih prašičev in živine dobesedno stoji, s spretnimi marketinškimi prijemi uspelo, da so meso v maloprodaji celo podražili. Podatki Statističnega urada kažejo, da za dobrih 10 odstotkov. In javnosti so prek medijev sporočili, da je razlog za to podražitev surovin.
Kaj pa etika? Kje je prehranski varuh?
Hudo je, ker živine in prašičev kmetje ne morejo prodati. Tudi pod ceno ne. Utečene izvozne poti, po katerih se je v minulih letih najboljša živina prodajala v tujino, so hudo okrnjene. Naša mesna industrija stanje spretno izkorišča in svoj položaj krepi s pomočjo uvoza cenene surovine iz tujine. To je pragmatično, vsekakor pa ni etično. Terja odziv odgovornih, pa kaj ko se niti prehranski varuh ne oglasi.
Ostaneva le jaz in ti. Boš tudi ti zahteval možnost izbire? Boš zahteval, da se odnosi v verigi od vil do vilic uredijo in nam je na voljo v Sloveniji pridelana hrana po pošteni ceni?
