Kitajski Černobil

Slovenija | 08.05.2020, 11:00 Dr. Laris Gaiser

Francoski filozof Proudhon je nekoč napisal, da se norčuje iz nas tisti, ki nam govori o človekovih pravicah in etiki v politiki. Stavek zelo rad uporabljam v učilnicah, ko študentom razlagam temelje geopolitike. V mednarodnih odnosih sta vse kar šteje moč in interes. Vse preostale socialne in politične kategorije so uporabljene zgolj kot sredstvo za dosego cilja. Gre za olepšane izgovore idealističnega pristopa, za katerimi se skriva le Gorgona nadzora in prevlade.

Vendar pa temeljne smernice mednarodnega dogajanja – ki je še vedno anarhičen prostor, v katerem se red ustvari le ob oblikovanju ravnovesja interesov mednarodnih subjektov - ne veljajo za notranjo politiko. Zgodovina nam je dokazala, da se družbeni sistemi oblikujejo okoli določenih vrednot in da oblast, ki ne spoštuje temeljnih načel prej ali slej izgubi svoj položaj. Režimi, ki ne spoštujejo človeka kot centra inteligentnega bitja z dušo oziroma ne spoštujejo človekovega dostojanstva, so usojeni propadu.

Koronavirus, čeprav ima enake učinke, ni namerno sproženo bakteriološko orožje, s katerim bi si velesile sveta zagotovile boljšo pozicijo v mednarodnem sistemu. Bodo pa posledice zagotovo imele velik vpliv pri oblikovanju politične prihodnosti globalnega sveta. In eno najpomembnejših posledic bi lahko utrpela kitajska komunistična partija. Ta je ob izbruhu virusa naredila vse, da bi najprej zavarovala svoj ugled in šele nato življenja lastnih in tujih državljanov. Avtoritarni enopartijski sistemi so naravnani za lastno preživetje. V Ljudski republiki Kitajski se to še bolje razume ob prebiranju ustave, v kateri zelo jasno piše, da so vse inštitucije in sistemi podrejeni slavi in uspehu komunistične partije. Ne naroda ali države. Država je Partija in njena stabilnost je primarni cilj, za katerega se morajo angažirati podjetja, državljani, družbene organizacije. Tudi ko delujejo v tujini.

Gospodarska recesija, ki bo sledila krizi koronavirusa, bo močno vplivala na kitajsko gospodarstvo in njegovo družbo.

Kitajska je v primeru epidemije s Covid-19 ponovno dokazala lastno upravljavsko nesposobnost in institucionalno neučinkovitost, zaradi česar je sedaj ogroženo celotno človeštvo. V zadnjih dveh desetletjih se je, zaradi zgoraj omenjenih razlogov, ves svet moral že večkrat soočiti z nalezljivimi in smrtonosnimi boleznimi, ki so se razširile oziroma niso bile primerno nadzorovane, njihove posledice so bile otipljive in merljive v smislu števila obolelih, števila umrlih in zmanjšane gospodarske aktivnosti (SARS, ptičja gripa, prašičja gripa – v vseh primerih je bila izvorna lokacija Kitajska!).

Epidemija Covid-19 bi lahko za Peking postala to, kar je bil Černobil za Sovjetsko Zvezo: začetek konca komunistične oblasti.

Černobil je sprožil notranja trenja v političnem sistemu, spodbudil je mednarodni svet k večjemu pritisku na Moskvo, oblikoval je veliko nezaupanje državljanov Sovjetske Zveze do delovanja lastnih inštitucij. Gorbačov je bil prisiljen sprejeti reforme, ki so na koncu le še pospešile propad sistema. Peking se bo z vsem tem moral soočati znotraj še slabših pogojev, saj je na politični ravni pričakovati krepitev nacionalističnih pritiskov, polarizacije, radikalizacije ter povečanje družbenih in geopolitičnih konfliktov. A prvih udarcev bo Kitajska Ljudska Republika deležna prav na področju, na katerem je najbolj ranljiva: na gospodarskem.

Gospodarska recesija, ki bo sledila krizi koronavirusa, bo močno vplivala na kitajsko gospodarstvo in njegovo družbo. Tamkajšnja podjetja so zaradi prisilnega zaprtja proizvodnje povzročila prvotno škodo, ki jo je mogoče oceniti na približno 2 % nacionalnega BDP-ja, predvsem pa so ob tem zahodna podjetja spoznala nevzdržnost močno razpršenih, visoko specializiranih industrijskih sistemov oziroma tako imenovane logistike »just in time«. Številna globalna podjetja so utrpela veliko škodo, ker dostava iz Kitajske ni bila mogoča. V naslednjih letih bomo priča znatnemu preoblikovanju proizvodne verige po celem svetu. Podjetniki bodo začeli bolj ceniti delovanje pravnih držav in varnost proizvodnje pred samim dobičkom.

Neučinkovito domače gospodarstvo, zmanjšanje domačega in tujega povpraševanja, zaprtje številnih proizvodnih sistemov in odhod tujih podjetij, ki se ukvarjajo z reševanjem lastnega obstoja, so vsi problemi, ki bodo skupaj z znižano možnostjo fizičnega gibanja podjetnikov po svetu srednjeročno negativno vplivali na družbeno dinamiko Kitajske in njeno geopolitično projekcijo v svet.

Kitajska bo v prihodnjih mesecih izgubila del svoje geo-ekonomske vloge, saj bo izgubila dober del vlagateljev in mednarodnega trga. Proti negativnim učinkom bi se lahko borila s spodbujanjem domačega povpraševanja ali ponudbe, vendar prav odločitvi, da odpre največji trg na zemlji, se je Kitajska Komunistična Partija vedno izogibala, saj se je zavedala, da bi takšna poteza oblikovala močan srednji razred, ki bi s časom zahteval politično svobodo, torej bi miniral enostrankarsko enoumje. Tako kot se je do zdaj to v zgodovini vedno zgodilo. Kitajska je izvozno naravnan gigant, ker to partiji omogoča družbeni nadzor. Posledično, namesto spodbujanja notranje rasti, bo Peking poskusil ponovno okrepiti gospodarstvo z državnimi naložbami v javno infrastrukturo ter neučinkovit in korumpiran proizvodni sektor, ki se nahaja izključno v državni lasti. Javni sektor znaša približno 30.000 milijard dolarjev, absorbira 80 % bančnih posojil, predstavlja pa le 25 % bruto domačega proizvoda. Gre za neučinkovit in ranljiv sistem, sterilnost katerega bi se zelo težko soočila s podaljšanim obdobjem recesije zahodnega gospodarstva, saj ima Peking omejen vpliv na obnovo tujega povpraševanja, od katerega je močno odvisna njegova proizvodnja.

Neučinkovito domače gospodarstvo, zmanjšanje domačega in tujega povpraševanja, zaprtje številnih proizvodnih sistemov in odhod tujih podjetij, ki se ukvarjajo z reševanjem lastnega obstoja, so vsi problemi, ki bodo skupaj z znižano možnostjo fizičnega gibanja podjetnikov po svetu srednjeročno negativno vplivali na družbeno dinamiko Kitajske in njeno geopolitično projekcijo v svet.
Posledice kitajskega kriznega upravljanja bi lahko imele globoke posledice za tamkajšnje politične voditelje. Nezadovoljstvo do sistema, ki ga je med krizo izrazilo prebivalstvo, razpoke v nadzoru informacij, ki so v svet prinesle zavest o obstoju notranje opozicije ter zavedanje voditeljev komunistične stranke o neoptimalnem obvladovanju krize od izbruha okužbe so dejstva, ki odpirajo zanimive politične scenarije. Kljub pred kratkim sprejeti ustavni reformi, ki je preklicala časovno omejitev predsedniškega mandata in s katero se je Xi Jinping želel okronati za novega cesarja, se lahko zgodi, da bo predsednik moral opustiti svoje sanje in v naslednjih letih predati oblast novi generaciji politikov.