VIDEO: »Nisi sam v velikem petku, ker jaz ne želim biti sam v svojem velikonočnem zmagoslavju!«

Dogodki | 10.04.2020, 17:00 Robert Božič

»Vsak od nas, kdaj doživlja veliki petek življenja. Vendar pogum! Prav v tvojem velikem petku boš srečal trpečega služabnika Jezusa. Pri sveti maši, Kristus, kot zmagoslavni in poveličani kralj, prihaja naproti in ti govori: Srečala sva se v velikem petku tvojega življenja, prihajam k tebi da ti pridružim svojo zmago. Zaupaj! Nisi sam v velikem petku, ker jaz ne želim biti sam v svojem velikonočnem zmagoslavju,« je v nocojšnji pridigi naglasil murskosoboški stolni župnik Goran Kuhar.

Veliki petek je dan Jezusovega trpljenja in smrti na križu. Simbolika velikega petka nas vabi, da se v odpovedi odpremo in postanemo bolj razpoložljivi za Božjo milost in spreobrnjenje srca. K temu nas vodi tudi bogoslužje, ki ga letos ne moremo obhajati po naših župnijah. Obrede velikega petka smo neposredno prenašali iz stolne cerkve škofije Murska Sobota. Vodil jih je stolni župnik Goran Kuhar.

Poleg radijskega prenosa na naši spletni strani, je bilo mogoče pri obredih sodelovati tudi s pomočjo video prenosa v nadaljevanju tega zapisa, kot tudi na Facebook profilu Radia Ognjišče. Enako bo tudi jutri v večeru velike sobote in na veliko noč. Več o naših prenosih v teh dneh preberite v posebnem članku.

Radi bi vas opozorili tudi na jutranjo svetovalnico, v kateri je bil naš gost p. Marko Ivan Rupnik, ki je s svojimi neposrednimi besedami odprl mnoge ravni razmišljanja. Vabljeni, da preberete povzetek povedanega oziroma oddaji prisluhnete v posnetku.

Pridigo stolnega župnika Gorana Kuharja objavljamo v celoti

Če je Bog dober, bi se moral znebiti vsega zla na svetu. V tej izjavi se najde mnogo ljudi. To so besede, ki jih mnogi vržejo Bogu v obraz in se obrnejo vstran od njega. Preden pritrdite tej izjavi razmislimo. Zlo, ki ga vidimo v svetu in okrog nas, je zlo, ki ga najdemo tudi v globinah svojega bitja. Vsi prispevamo k zlu v svetu. Če torej želimo, da Bog uniči vse zlo na svetu, se bo moral znebiti vsakega izmed nas. Ampak Bog v katerega verujemo, je tako dober, da ne samo, da je svet rešil zla, ampak je to storil tako, da nas ni treba uničiti.

Današnji veliki petek in Jezusova smrt na križu je razplet zgodbe, ki se je začela v času, ko je Bog ustvaril svet in človeka – Adama in Evo. Živela sta v raju, kjer je bilo vse urejeno po Božji zamisli, kjer je bilo vse skladno – človek s stvarstvom, Adam z Evo in prvi par z Bogom. Vse dokler ni človek poslušal in začel verjeti kači, ki mu je prišepetovala kako lepo bi bilo biti kakor Bog.

Storila sta prepovedano, dogodek, ki je v temelju stresel stvarstvo in človeka. S hrbtom obrnjena proti Bogu, sta Adam in Eva zapustila raj. Bog jima je naredil suknji iz kože živali; tako je morala umreti prva žival, da bi pokrila človekov greh. Začelo se je življenje moža, ki je s trudom jedel svoj kruh od zemlje, ki bo pičlo rodila za potno delo. Žena bo okusila bolečino rojevanja in gospodovanje moža, dokler se ne bosta oba povrnila v prah zemlje, iz katere sta bila ustvarjena. Ne samo človeška narava in zgodovina, tudi stvarstvo je postalo omadeževano z zlom greha, ki je vstopilo v stvarstvo, odnose in vso človekovo dejavnost. Kljub vsemu je človek iz raja odnesel skrito hrepenenje, domotožje po sreči, ljubezni in miru, ki jo še zdaj išče.

Bog je šel za človekom v kraljestvo izgubljenega, našel je očake Abrahama, Izaka in Jakoba, sklenil zavezo z Izraelskim ljudstvom, da bi omogočil rešitev. Človek, ranjen zaradi greha in zla, se je lahko po starozavezni obredni postavi, Bogu približal očiščen, po obredu darovanja živali. Žival je tako postala nadomestna žrtev za človekov greh. Tako je bila dosežena sprava, dolg človeka je bil pokrit. Kri je bila sredstvo očiščevanja, ki je omogočala človeku navzočnost v Božji bližini in občestvo s »trikrat svetim«. Vse to, naj bi starozaveznemu človeku pomagalo, da bi sam živel Božje življenje ljubezni, pravičnosti in miru. Zgodovina Izraela kaže, da temu ni bilo tako.

Prerok Izaija ljudstvo opominja, da Bogu neštevilne žrtve živali niso všeč, ker med njimi raste in se razširja zlo. Izraelski kralji so prav tako izkrivljali pravičnost, podlegli zlu in Izrael peljali v izgnanstvo, porušenje templja in prenehanje tempeljskih daritev. Vendar se prerok Izaija v svojih videnjih veseli, ko gleda prihodnjega kralja, ki ga bo Bog obudil iz Davidovega rodu. On bo obračunal z zlom na način, da ga bo vzel nase. Prihodnji kralj bo, kakor smo slišali v berilu, služabnik, ki bo trpel in umrl za ljudi. Njegovo življenje bo žrtev za rešitev iz greha in smrti.

To žrtev, danes gledamo v Jezusu Kristusu na Golgoti ali kakor smo brali, na kraju lobanje. Po legendarni judovski tradiciji, se kraj imenuje tako, ker naj bi na tem mestu bila pokopana Adamova lobanja. Kako močno sporočilo! Kristus pravi Bog, ni samo ljubeznivo gledal na svet, klical in vlekel človeka, marveč je sam stopil na zemljo. Jezus visi na lesu križa, prav na kraju, kjer leži prvi Adam, da postane odkupnina za Adamov greh, spravna žrtev za nas, da zlomi moč smrti in zla. Jezus je na križu, kjer bi moral biti Baraba. Beseda, »bar-aba«, pomeni »sin očeta«. Jaz sem sin očeta, ti si hči očeta – midva lahko živiva in sva svobodna, ker je Jezus zavzel mesto, ki nama po pravici gre.

Levi razbojnik, s križa, kliče k Jezusu: »reši sebe in naju!« Zahteva, ki kliče k takojšnjemu ukrepanju. Ali nismo večkrat v podobnem položaju? Reši nas in to takoj! Pandemija v kateri smo se znašli – »Gospod, takoj pomagaj!« Jezus zaupa Očetu, prišel bo čas rešitve.

Jezus, ranjen v smrtnem boju na križu, za kar veljajo besede Svetega pisma »preklet kdor visi na lesu«. Mora biti tako! Kajti tako daleč zlo pripelje človeka. V skrajno trpljenje telesa, duše in duha, v popolno oddaljenost od Boga – prekletstvo in končno v smrt. Tri ure agonije, kjer Jezus jemlje nase vse zlo sveta. Tudi mi smo vključeni, naše bolezni, epidemija covid-19, razbite družine, nasilje, vojne, zamere, napuh... Jezus je vse to videl in vzel nase, kakor beremo pri preroku Izaiju.

Čeprav nam morda razum govori, da smo prišli na konec, da nam ni rešitve, da nas je Bog pozabil – poglejmo križ. Verujemo v Boga, to je res! Ali verujemo tudi, da nas ta Bog ljubi, da ima srce očeta in matere. Potem storimo kot Jezus na križu, izročimo se mu, zaupajmo, kajti prav Jezus je razodel Boga, kot usmiljenega in ljubečega Aba – očka. Bog že vidi rešitev, na nas pa je, da v zaupanju in molitvi pričakujemo božjo zmago, ki bo prišla z zarjo nedeljskega jutra.

Vsaka sveta maša ponavzočuje to edino Kristusovo daritev, ki se je začela z zadnjo večerjo, nadaljevala na Križu in zmagoslavno končala v nedeljskem jutru. Božja večnost nas po mašni daritvi, ki je bila dopolnjena na križu, pridružuje zmagi v Jezusu Kristusu. Vsak od nas, kdaj doživlja veliki petek življenja. Vendar pogum! Prav v tvojem velikem petku boš srečal trpečega služabnika Jezusa. Pri sveti maši, Kristus, kot zmagoslavni in poveličani kralj, prihaja naproti in ti govori: srečala sva se v velikem petku tvojega življenja, prihajam k tebi da ti pridružim svojo zmago. Zaupaj! Nisi sam v velikem petku, ker jaz ne želim biti sam, v svojem velikonočnem zmagoslavju.