P. Marko Ivan Rupnik | (foto: ARO)
P. Marko Ivan Rupnik: Veliki petek ali dokaz, kako nas ima Bog noro rad
Svetovalnica Uredništvo Radia Ognjišče
»Vesela novica, Evangelij, ne more biti v tem, da je treba to in to narediti, ker potem to ni več vesela novica, ampak stresna novica.« Tako je v Svetovalnici na veliki petek razmišljal p. Marko Ivan Rupnik, s katerim smo se pogovarjali o skrivnostih praznikov in si postavili vprašanje, ki izziva verne in neverne v času krize zaradi virusa, kaj nam sporoča to obdobje negotovosti, strahu… Preberite nekaterim njegovim mislim ali mu prisluhnite v posnetku.
O velikem petku, ko je v središče postavljen križ in trpljenje.
Mislim, da je tako bogat ta dan, da ga je nemogoče dojeti do konca celega življenja. Vsako leto se človek lahko poglobi v en vidik. Jaz sem letos razmišljal, kako je zanimivo to, da po grehu, ko se je daleč nazaj nekaj zalomilo v človeški naravi, kjer je človek naredil korak, je sprejel skušnjavo, da je Bog mogočen podjetnik, gospodar, ki ima ogromno stvari in da je ljubosumen. Ko je človek začel razmišljati, da je takšen lastnik, je prišla skušnjava, zakaj pa on ne bi postal tak. Od takrat se trudimo, da bi s svojim trudom in delavnostjo nekaj dosegli in postali in bi nas kdo priznal. Katera stvar od takrat nima več prostora na zemlji? Dar. Da človek nekaj sprejme kot dar. Da človek spozna, da je najbolj okusna plat življenja, ko ljubi. To pomeni, da nekaj čisto zastonj daš.
Veliki petek je zame, da je človek Bogu rekel »ne«, nočemu daru tvojega sina, mi hočem sami priti do tebe. To je najhujše, da mi ne zmoremo z našega zornega kota sprejeti zastonjskost, podarjenost in ljubezen. Ampak je ta sila, da želimo sami to zaslužiti. Ker Bog je Oče in je dal svojega sina zato, da bi se človek lahko približal Bogu kakor sin. Da bi uredili odnos z njim in bi nas poplačal.
Včasih razmišljam tako, če je nekje vojna, si lahko predstavljate, kaj se zgodi, če padalec pade na sovražno stran? Razmesarili ga bodo do konca. In tako pravi sv. Pavel, ko smo bili še sovražniki Bogu in smo bili potopljeni v greh, se nam je on že zaupal in dal v roke. Danes je ta podoba pred nami. Boga, ki razruši našo napuhnjeno filozofijo, ker je bilo včeraj težko videti, da je tisti, ki je vse ustvaril in je vsemogočen, pokleknil pred človekom in mu začel umivati noge. Tukaj se nam razrušijo vse podobe, da moramo Bogu služiti in je treba delati kar je rekel. Zdaj pa se nam razodene Bog, ki je tako šokanten, da se razodene kakor služabnik človeku. Bog Oče noče nobene žrtve več od nas, ampak edino, ki jo je sprejel je od njegovega Sina.
Zaznamovani smo s trpljenjem in ta je nevarna stvar. Lahko človeka uniči in zaduši v sebi vse življenjske sile. Spravi ga v alkoholizem, mamila, obup, samomor, agresijo do drugega človeka, obračunavanje, maščevalnost. Kristus je pa s križem pokazal čisto nekaj drugega. Nosimo ga vsi in to je trpljenje. Pomemben je križ samo na en način. Ker je bil na njem pribit Kristus, sam po sebi pa je prekletstvo in spominja na greh, bolečino, krivico. Odkar smo ga pribili na njega, je pokazal, da je trpljenje tudi prostor, kjer se razodeva, da je življenje kakor dar. In kdorkoli se daruje, se troši, ga boli.
Iz krvavih ran v svetlobne rane. Ker ne bodo več spominjale samo na krutost in bolečino, ampak na nekoga, ki nas je imel tako noro rad, da se je dal na tak način. To, kar je Kristus v svojem življenju zajel v ljubezni, je postalo del njegove osebe. In to pomeni tudi naše trpljenje. Naše trpljenje ima smisel samo, če je udeleženo z nekom drugim. In Kristus je šel čisto do konca, da ne bi bilo niti kotička človekovega obzorja, kjer ga ne bi mogli najti in tam do konca podobnega.
V teh dneh nosimo poseben križ, celoten svet ga nosi. Kako pogledati na to krčenje stvarstva v porodnih bolečinah in na lastno bolečino osamljenosti, strahu, ranjenosti?
Osebno to doživljam, da je dejansko prelomni čas, ko se nam je zaprlo eno obzorje. Ko smo bili prepričani, da vse obvladamo, zmoremo, da vse zorganiziramo, vse znamo in da smo vse spoznali. Virus pa nas je spravil na kolena in se mi zdi, da je pomemben ta čas, ker nam bo odkril temeljne stvari. Recimo, ko je Bog človeka ustvaril, je vzel ta prah zemlje, to ilovico je začel gnesti in je vanjo vdihnil. Krutost tega virusa je ravno v tem, da človek na koncu umre iz žeje po zraku, žeje po dihanju. Ta trenutek nas spominja na temeljne razsežnosti človekovega bivanja. V čem je smisel našega dihanja, če ne moremo več dihati? Te stvari nas pripeljejo nazaj na temeljne razsežnosti odnosov v družbenih, socialnih in ljubečih družinskih odnosih. Čutimo vsi, kako smo bili raztreseni.
Zdaj se vidi, kako naša pastorala počne ogromno stvari, ki nimajo nobene teže in zveze z vero. Ogromno je dejavnosti, ki so čisto družbene, kulturne in bi jih lahko počel kdorkoli. Vse kar je bogoslužja, smo zreducirali samo na mašo. Bogoslužje je akcija, je premik, je razodetje, božje dejanje na nas. Mi smo vse te stvari tako zanemarili, tako pozabili in šli samo v racionalizem. Bogoslužje z majhno začetnico je življenje, ki vre iz Bogoslužja, ki je vir naše kulturne, našega načina razmišljanja, hotenja, delovanja, ustvarjalnosti. Bog nam ponuja toliko stvari, da bi jih odkrili, kar je bilo v starem krščanstvu čisto domače. Liturgična dejanja, ki izvirajo iz Kristusovega telesa, so tam, kjer je človek. Mi imamo ogromno možnosti, da bi ustvarjali. Ko Duh govori Cerkvi. Istočasno je jasno, da je nemogoče stvari jemati prelahko. V Italiji smo zaviti v žalovanje. Sem pa presenečen nad izredno močno vero laikov, ki odkrivajo v vsej tej preizkušnji, da smisel življenja ni, da ga živimo čudovito, brez nasprotij, brez zlomov, brez bolezni, ampak da kristjan zna biti kvas in sol in da celemu hlebcu drugačen okus in zdravje. To se mi zdi zelo pomembno.
