Gregor Gorenc: Priložnost, da Boga povabimo v svoje življenje

Cerkev na Slovenskem | 27.04.2020, 09:43 Uredništvo Radia Ognjišče

V rubriki "Ostanimo povezano občestvo" nas pozdravlja župnik župnije Rakek in župnije Unec Gregor Gorenc.

Spoštovane poslušalke in poslušalci Radija Ognjišče, dragi farani iz Rakeka in Unca.

Živimo v zanimivem času, ki je drugačen od naših dosedanjih navad in vzorcev obnašanja, kar se kaže tudi v našem krščanskem življenju. To je zaznamovalo tudi naš največji praznik veliko noč, in nas opominja, da je naše življenje zelo nepredvidljivo. V njem nekaj načrtujemo, potem pa lahko stvar, ki je ne vidimo niti s prostim očesom, postavi naše življenje na glavo.

Sedaj, ko smo bolj ali manj v osami, imamo dovolj časa, da si nekoliko postavimo ogledalo za naše duhovno življenje. Če smo po navadi govorili, da nimamo časa, ker ima takšne in drugačne opravke, službe, interesne dejavnosti in še mnogo drugega, je sedaj priložnost da pogledamo svoj odnos do osebne vere in življenja iz nje. Poglejmo ne le našo pripravo v postnem času, ampak tudi naše duhovno življenje v velikonočnem času, v katerem smo, ko se veselimo Gospodove zmage nad smrtjo – grehom, torej tudi nad mojimi grehi. Lahko bi dejali, da smo vstopili v obljubljeno deželo, doživeli smo višek praznovanja, veliko noč. Če kdaj, smo imeli prav letos, dovolj časa za dobro, notranjo – duhovno pripravo na velikonočne praznike.

Bolj ali manj resno in zavzeto, smo preživeli našo štiridesetdnevno pripravo na veliko noč (različne osebne odpovedi in dobre sklepe) in sedaj, ko bi morali zaživeti Kristusovo ljubezen bolj aktivno kot kdaj koli, pa se mnogokrat vsem ponovi tista – ISTA - zgodba, ki jo moremo zreti ob vstopu Izraelcev v obljubljeno deželo. Odpad, nevera, nezvestoba Bogu, skratka, resno se vprašamo, kako je mogoče, da narod, ki je doživel takšne Božje milosti, svojemu Bogu tako hitro obrne hrbet. Resno se vprašajmo, kako je mogoče, da skupnost, ki je doživela takšno Božje usmiljenje ob odrešenju, na svojega Boga tako hitro pozabi. Kako je možno, da jaz, ki sem del skupnosti kristjanov tega časa, tako hitro pozabim na Boga in Cerkev. Ni velika noč zaradi posta, pač pa je post zaradi velike noči, kar pomeni, da naj bi pripomogel k temu, da bi vsak osebno ozavestil neizmerno odrešujoče oznanilo, da je življenje premagalo smrt. K temu povsem nenaključno pripomore tudi narava, ki se v tem času prebuja in kaže novo življenje.

Gospod daje v našem življenju različna znamenja in nam kaže, da vsako proti naravi storjeno dejanje terja svoj davek. Posledica takšnega razmišljanja in delovanja je tudi koronavirus. Odslej smo prisiljeni v drugačen način razmišljanja in življenja, ki smo ga bili navajeni, tudi na področju naše vere. Od tega kaj vse mogoče bomo počeli za veliko noč in v času po njej, nas razmišljanje vodi k temu, kaj bomo storili s seboj in s svojim življenjem. Znova je torej priložnost, da Boga povabimo v svoje življenje in se v popolnem zaupanju obračamo nanj, še posebej v težavah in stiskah. Vse naše upanje pa bi bilo zelo krhko, če ne bi bilo tistega velikega upanja, ki je ena od Božjih kreposti, med katere spadata tudi vera in ljubezen. Te lastnosti vsakega vernega človeka, so nosilni stebri krščanske resničnosti. Vera je namreč pogled naprej, upanje pa usmerja korak prihodnosti, katere začetek je vstali Kristus. V njem se je namreč pokazalo, kaj bomo vsi, če se bomo v življenju dosledno ravnali po njegovem nauku in zgledu – da bomo poveličani Božji otroci. Velikonočni kristjan mora biti živo, poosebljeno upanje. Ali smo res? Velikokrat, če smo iskreni, vse prej, kot to. Kristjan mora gledati na življenje skozi Jezusa Kristusa, ki je premagal smrt in vso hudobijo sveta, ter ima moč, da to hudobijo premaga tudi v nas. Pravi kristjan zato živi iz nepremagljivega upanja!

Dragi prijatelji. To upanje in velikonočno veselje, vam te dni preko nagovorov, dajemo tudi različni duhovniki, da bi skupaj ostali povezani v občestvo kristjanov, ki živi iz Gospodovega vstajenja. Iskreno želim in upam, da smo se in se nenehno osebno srečujemo z vstalim Kristusom, v naših molitvah in bogoslužjih. Kot kristjani se ne zaustavljamo pri cvetni nedelji, evharistija velikega četrtka nas krepi, da bi lahko v velikem petku videli zarjo vstajenja. Ta dogodek namreč postavlja novo zgodovino in od takrat naprej ni nič več tako, kot je bilo. Želim vam blagoslovljen velikonočni čas, ki ga trenutno še preživljamo v osami, kmalu pa, upam, v ustaljenih tirnicah, bolj močni in bolj okrepljeni z Gospodovo bližino.