Dejan Pavlin: Veste, ob vseh dvomih in pomislekih je potrebno zelo malo

Cerkev na Slovenskem | 17.04.2020, 09:09 Uredništvo Radia Ognjišče

V rubriki "Ostanimo povezano občestvo", nas pozdravlja župnik župnije Krka - Muljava, Dejan Pavlin.

Dragi prijatelji.

Na ta sredin dan v velikonočni osmini, ko smo še vedno pod vtisom »drugačnega« praznovanja velikonočnih praznikov želim z vami podeliti nekaj besed. Te besede naj bodo predvsem dokaz, da duhovniki želimo biti povezani s svojimi župljani, krajani – vernimi in nevernimi.

V petem tednu izolacije in omejenosti gibanja, nas to stanje še toliko bolj kliče k povezanosti v mislih, besedah in molitvi ter virtualnemu obhajanju svete maše. Ti dnevi so po mojem mnenju odlična popotnica za življenje v prihodnost.

Pred dnevi sem na družabnem omrežju zasledil pesniški zapis profesorice Dragice Šteh, ki je tako zapisala: "Skoraj mesec bo že, odkar smo ostali zaradi korone doma. Zdaj na daljavo počnemo stvari, ki se pač početi jih da. Šola drugačna je to prav za vse učni načrt pa je nov, da ne zbolimo, doma ostanimo, zapojmo pogumnih glasov. Namesto sanj, izberi ta čas, v imenu zmage poj na ves glas in nov bo dan za vse nasmejan, ko bo enkrat ta virus pregnan. Zdaj pač ne hitimo, kar doma bodimo, zapojmo pesem iz srca, beseda naj korajžo da. Kako je v službi, je fikus še živ, in kave je poln avtomat?
Še ceste so prazne, tih je ta svet, to je pač treba priznat. Ko slišiš znan glas, se ti milo stori po svoje se trudimo vsi, učitelji, starši, babice, dedki, pogrešamo znane ljudi… Namesto sanj, izberi ta čas, v imenu zmage poj na ves glas in nov bo dan za vse nasmejan, ko bo enkrat ta virus pregnan. Zdaj pač ne hitimo, kar doma bodimo, zapojmo pesem iz srca, beseda naj korajžo da."

Ali imamo še korajžo in dobro voljo? Smo v negotovosti ali v zaupanju?

V knjigi preroka Izaija beremo: »Kajti jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki te držim za desnico in ti pravim: »Ne boj se, jaz ti bom pomagal.« (Iz 41,13)

Negotovost, nezaupanje vase in strah so naši skoraj da vsakodnevni spremljevalci. To so tudi povsem naravna in v določeni meri povsem zdrava občutja vsakega od nas. V večji ali manjši meri jih prebudi vsaka nova situacija, vsak nov izziv, nova obveznost, nova odločitev.

Zaupanje je tako temeljno čutenje, da se razvija od vsega začetka našega življenja.
Je sploh mogoče posamezniku oz. družini, na katere pot se je prikradla senca nezaupanja, zopet zaupati. Če bi rekli »ne«, bi bili še eni v vrsti tistih, ki ne zaupajo. Tu lahko rečemo še več, bili bi med tistimi, ki ne verjamejo v milost odrešenja. Z gotovostjo lahko rečemo »da«, mogoče je stopiti iz tega kolesja in ustvariti nekaj novega – sproščenost, varnost in zaupanje. Temeljno pri tem je najprej spoznanje, kako težko je to vzdušje nezaupanja, postati nam mora odveč in iz tega izhajata odločitev in volja za spremembo. Temu nato sledi pot, ki včasih tudi ni lahka. Priznati moramo, da ni enostavno zamenjati utečenih življenjskih drž, ki so zapisane globoko v našo podzavest, in na mesto njih zapisati nove modele čustvovanja, mišljenja, vedenja in dela.

Veste, ob vseh dvomih in pomislekih je potrebno zelo malo. Prav izraz iskrene vere je pogosto odločilen. Nič drugega ne manjka, samo vera.

To je dragocenost vere drugih, ki krepi našo vero. Ko nas preplavlja strah in ruši zaupanje, ko nas vsa ta občutja hromijo na poti naprej. Vredno pa je tudi dvigniti pogled in se ozreti malo izven kroga svojega življenja. Ta dvignjen pogled nam omogoča videti, da so ob nas osebe, ki so zmogle. Res so to druge osebe, res hodijo povsem svojo pot, pa vendar so nam znamenje, da je mogoče nekaj ustvarit, doseč, tvegat. Če so zmogli ti, zakaj ne bi mi? Toliko rodov pred nami je živelo zakon, starševstvo, toliki so že hodili v šolo in študirali, toliki se soočali s težkimi nalogami na delovnih mestih, toliki so uspeli nositi velike odgovornosti, toliki so prenesli razne bolezni in nadloge – je kakšen razlog, da ne bi zmogli tudi mi?!

V tem razmišljanju pa ne moremo spregledati pomena vere in zaupanja v preizkušnjah, v trpljenju in bolečini posameznika, zakoncev ali družine. V teh težkih situacijah človeka preplavi žalost, nemoč, globoko razočaranje, ki boli. In ko se kdo v svoji stiski zateče k duhovniku, posvečeni osebi ali po strokovno pomoč, kako pomembno je, da le ta verjame v možnost rešitve, da verjame v odrešenje.

Znova se smemo obrniti k Očetu. Tudi v preizkušnji, trpljenju in bolečini je On vir naše vere. On ve, kaj je razočaranje, kaj je bolečina, kaj nezvestoba, kaj stran pot, kaj neuspeh, kaj nadloga… Zgled Očetove vere in vere vstalega Kristusa krepi tako našo osebno vero in zaupanje vase, kakor tudi vero in zaupanje v naše bližnje in tiste, ki nam v teh dneh na različnih področjih pomagajo.

Dragi brat, draga sestra. Bodimo dobre volje, veseli bodimo, veliko se smejmo in imejmo se radi.