Z(o)renje onkraj materialističnega dojemanja sveta

Komentar tedna | 06.04.2020, 07:24 dr. Marko Pavliha

Pred približno tremi stoletji se je Galilej takole pisno pridušal nemškemu kolegu Keplerju: “Tukaj v Padovi se nahaja najpomembnejši profesor filozofije, ki ga vztrajno prosim, naj pogleda luno in planete skozi moje steklo, vendar trmasto odklanja.”

Žal je še vedno tako, saj se večina znanstvenikov noče zazreti skozi metaforični Galilejev teleskop onkraj materializma, čeravno je vse več dokazov, da se tamkaj dogajajo osupljive reči. Duhovnost je kompatibilna z znanostjo in še več, je njen neskončni vir. Če želimo odkriti skrivnosti vesolja, moramo razmišljati o energiji, frekvencah in vibracijah, je bil prepričan Tesla. Na tem sloni kvantna fizika, ki odkriva, da je vse, kar obstaja, energija, da je opazovanje na subatomski ravni odvisno od opazovalca, in da smo vsi in vse del Celote.

Hvalevredno je vse več mislecev, ki zagovarjajo metafizični idealizem oziroma hipotezo, da je človek mnogo več kot telo. Ker se naša fizična pojavnost nenehno spreminja, se poraja vprašanje, kaj je potem tisto, kar ostaja in predstavlja nevidno metafizično vsebino znotraj minljive oblike.

Človek takisto presega svoje misli, kajti če jih lahko opazuje, analizira, modificira in eliminira, to pomeni, da obstaja nekaj ali nekdo nad njim in njegovim cerebralnim podstrešjem, višji jaz ali duša ali nekaj neizrekljivega, kar je zmožno večno vibrirati skupaj z resonančno kozmično ali božansko zavestjo.

Sodobna znanost pretežno sloni na predpostavljenih postopkih in kredibilnosti racionalnega mišljenja, kar samo po sebi ni znanstveno, marveč le filozofsko utemeljeno. Znanost mora kreirati domneve, ki jih ne more dokazati ali ovreči z znanstvenimi metodami. Takšne domneve so kot zrak, po katerem letijo ptice, ali voda, v kateri plavajo ribe, ali tla, po katerih hodi človek: so predpogoj za letenje, plavanje in hojo, toda ne predstavljajo teh dejavnosti.

Prav nobenega dokaza ni, denimo, da možgani sami po sebi ustvarjajo um in zavest. Materialistični znanstveniki ne znajo razvozljati, kako možgani proizvajajo zavest, čeravno trdijo, da je njihov proizvod. Na srečo se razvija kontemplativna nevroznanost, iz katere izstopa teorija filtra kot srednja pot med materializmom in idealizmom, ker priznava vzporedno sobivanje možganov in zavesti. Možgani naj bi bili le "čistilnik", ki prvobitno, izvorno kozmično inteligenco precedi v nekaj kapljic človeške zavesti. Lingvistični možgani torej ne ustvarjajo zavesti in niso skladišče spominov, kar je v zadnjih stotih letih zanesenjaško raziskovala množica vrhunskih znanstvenikov, terapevtov in drugih modrecev. Zavedajo se, da Eno bo Vse in Vse bo Eno, ko nikomur več ne bo vseeno, kaj se dogaja v njem in naokoli, ker se bo zavedal Enosti. Povezujejo se v znanstvene, strokovne in laične družbene tvorbe, od gibanj in društev do znanstvenih inštitutov, akademij in podobnih organizacij, katerih semena klijejo tudi v domači grudi.

Vodilni tovrstni forum je Znanstveno in medicinsko omrežje, ki dobrodelno združuje znanstvenike, zdravnike, psihologe, inženirje, filozofe, praktike in druge profesionalce. Kot poseben projekt so ustanovili Galilejevo komisijo, ki je pred poldrugim letom predstavila svoje prebojno znanstveno poročilo z naslovom Znanost onkraj materialističnega pogleda na svet: naproti postmaterialistični znanosti.

Tradicionalna znanost zagovarja zunanjo izkušnjo kot poglavitno znanstveno metodo, ki se pojavlja zlasti v dveh metodoloških oblikah: opazovanje in poskus. Galilejeva komisija se retorično sprašuje, ali ne bi bila koristna tudi notranja, subjektivna izkušnja v smislu introspektivnega spoznanja iz prve roke, ki jo deloma že priznavata psihologija in družboslovje. Logična analiza ni vedno primerna, kajti lahko sta obe alternativi pravilni in lahko obstaja še tretja in četrta, zato potrebujemo več vključevanja in manj izključevanja, potrebujemo inkluzivno razmišljanje, ki bo dopolnjevalo klasično logiko.

Zahodni etični konsenz znatno sloni na krščanski tradiciji in zlatem pravilu, ki se nanaša le na odnose med ljudmi, zategadelj je skrajni čas za ozaveščeno etiko tretjega tisočletja, ki bo vključevala vsa živa bitja, ne le človeka, in tudi neživo naravo, zato bo segala daleč onkraj političnega soglasja. To bi bila etika vključevanja in medsebojne prepletenosti ljudi, živali, rastlin in celotne ekosfere, ki bi nas iz antropocentrizma povzdignila v kozmocentrizem.

Galilejeva komisije ugotavlja, da v znanosti prevladuje nedokazana dogma, da ni zavest nič drugega kot rezultat kompleksnega aranžmaja snovi. Izpodbijajo jo solidno dokumentirani fenomeni, recimo poročila o obsmrtnih izkušnjah s kompleksnimi zaznavami brez delovanja možganov, kredibilni podatki o nelokalni percepciji, parapsihološki pojavi in pričevanja otrok o prejšnjih življenjih. Če bi bil dosežen minimalni konsenz, da sta zavest in možgani dva vidika stvarnosti, bi postalo jasno, da ima zavest svoj neposreden dostop do resničnosti, ne samo prek čutne zaznave kot v klasičnem empirizmu, marveč tudi z notranjo zaznavo.

Galilejeva komisija opogumlja znanstveno skupnost, da postane bolj samokritična do svojih absolutnih predpostavk in naj ne nekritično prenaša na mlade znanstvenike svojega ozkega materialističnega pogleda na svet.

Za pričetek slehernikovega preporoda in posledično znanosti naj bo vsakdo pripravljen postavljati nenavadna vprašanja in razmisliti o neobičajnih odgovorih. Pri tem sta ključni ljubezen in holistična vzgoja, ki lahko omogočita kvanten preskok v višjo zavest, v sedmo Kohlbergovo stopnjo transcendentalne kozmične moralnosti, o čemer je govoril tudi Maslow, ki je tik pred odhodom v onstranstvo na vrh svoje znamenite piramide človekovih potreb dodal še transcendenco.

Kot je daljnovidno učil profesor Pediček, je vzgoja najprej funkcija človeka z namenom učlovečevanja, da je zatem lahko funkcija družine, družbe, države, ideologije, gospodarstva in politike. Vzgajati in izobraževati se moramo vselej in vsepovsod ter se duhovno osveščati, pri čemer ni pravo humano vprašanje, kdo je najbolj nadarjen in kako ga lahko spodbujamo, da bo še boljši, temveč kaj odlikuje vsakogar in kako lahko povežemo raznolike talente v simbiotično celoto.