Papež Frančišek | (foto: Siciliani-Gennari/SIR)
Papeževe misli o Veroizpovedi zdaj zbrane v knjigi
Svet | Marta Jerebič
Katere so verske resnice, ki opredeljujejo kristjana, in kako mora ta živeti, da bo tudi zares kristjan. Na vprašanje papež Frančišek odgovarja v pogovoru z zaporniškim kaplanom v Padovi, Marzom Pozzo. Razmišljanja so objavljena v knjigi z naslovom »Verujem, verujemo«, ki je včeraj izšla pri vatikanski založbi in obravnava veroizpoved. Pred časom sta izšli podobni knjigi o očenašu in zdravamariji.
Za Frančiška je skladnost vere in življenja bistvenega pomena. Poudarja, da krščanska vera ni ideologija, oddaljena od konkretnega življenja. Ne verujemo v nekega abstraktnega ali izmišljenega Boga, ki bi bil sad naših idej ali teorij. Verujemo v Boga Očeta, ki ga srečujemo po Jezusu in ki je ljubezen. Slednja je tudi naša glavna zapoved. O tem je papež dejal: »Ko vidim preveč 'čiste' kristjane, ki mislijo, da posedujejo vse resnice, pravovernost, pravi nauk in pravijo, da je treba delati tako in tako, niso pa si sposobni umazati rok, da bi nekomu pomagali vstati, pravim: vi niste kristjani; ste nekakšni verniki s krščansko blagoslovljeno vodo, niste pa še prišli do krščanstva.«
Papež se v knjigi zavzema za ohranjanje cerkvenega izročila. A to ne pomeni, da Cerkev postaja muzej. Izročilo mora rasti, mora biti živo, poudarja. Pogosto govori tudi o obstoju hudiča in tem, da se moramo braniti pred njegovim zapeljevanjem. O poslednji sodbi pa pravi: »Predstavljam si trenutek, ko se bom – ob zatonu življenja – s ponižno dušo, sklonjeno glavo, približal Bogu, zapeljan z njegovo lepoto. Predstavljam si njegov objem in moj pogled, ki se bo dvignil k njegovemu. Ne bi si ga upal pogledati, dokler ne bi prejel njegovega objema.«
Papež v več poglavjih poglablja svojo misel o temah, kot so: vstajenje, raj, vice in pekel. V poglavju o odpuščanju grehov pa govori tudi o populizmu, ki se znova pojavlja po svetu, osebah, ki ustvarjajo lastni kult in se imajo za Boga.
