Slavi Košir
Andrej Novljan
Petra Stopar
Pogled (foto: Unsplash)
Pogled | (foto: Unsplash)

Pogled na potí

13.03.2020, 15:03

Vrnil sem se s Halasove poti, ki povezuje kraje, kjer je živel, deloval in umrl Božji služabnik Danijel Halas. Prejšnji teden pa sem opravil del Stoletne poti, ki povezuje kraje v Prekmurju in v Prlekiji, v katerih so živeli ljudje, pomembni za združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Ti kraji drugače dihajo, več povejo kakor drugi kraji.

Takih poti, takih vzvišenih krajev je po Sloveniji veliko. Poti vodijo po ravnini, po hribih, po gorah. Na teh poteh so postaje, ki nagovarjajo, ki spodbujajo, ki krepijo. Ob teh poteh stoje hiše, cerkve, znamenja, ki govorijo o ljudeh, ki so hodili pred nami. Marsikaj pa je že zabrisano. Ne vidim vsega, kar me zaznamuje, kar vpliva na moje korake, na moje odločanje, na mojo prihodnost.
Mnogi vabijo na poti. K različnim ciljem. En cilj naj bi bil skupen vsem prebivalcem države Slovenije: to je skupno dobro, dobro za vsakega človeka. K temu so povabili tudi slovenski škofje v pastirskem pismu. Hoditi k domoljubju, h kulturi, tisti pravi, ki bogati srce in duha, ki dviga, ki ne razdvaja, ki ne sramoti.

Kam so usmerjeni moji koraki, kam je usmerjen moj pogled? K sobivanju, k sožitju različno mislečih, različno verujočih? Ali pa k poudarjanju mojega prav, k etiketiranju drugačnih, ki niso po moji izbiri? K zaustavljanju tistih, ki ne hodijo po moji poti?

Kam je torej usmerjen moj pogled? Samo v tak ali drugačen ekran, ki me zasipava z novicami, potrebnimi in nepotrebnimi, resničnimi, polresničnimi in lažnimi, a oblečenih v privlačno obleko navidezne resnice? Je moj pogled usmerjen samo na mizo, v krožnik, v tak ali drugačen užitek, ki pa seveda hitro mine, in sem prisiljen iskati novega in novega? Je moj pogled usmerjen samo v moj lastni uspeh, v mojo lastno zmago?

V teh dneh se trudim, da bi svoj pogled usmerjal tudi na koledar, kjer je zapisan datum, 22. marec, ko bomo katoličani izbirali člane župnijskih pastoralnih svetov. Odgovorno bom izbral in če bodo izbrali tudi mene, bom velikodušno dal na razpolago svoj čas, svoje sposobnosti, da bi Cerkev, moja župnija bila bolj živa skupnost ljudi, ki v vsakdanjem življenju sledijo Kristusu.

Trudim se, da bi svoj pogled usmerjal na koledar, kjer je zapisan datum, spet 22. marec, ko bomo pripravili prireditev ob materinskem dnevu oz. dnevu staršev. Že zdaj me nagovarja misel: »Dobro, le dobro vre iz srca, dobro srce moja mati ima.« Dobro srce mater, očetov, babic, dedkov, pa tudi otrok in vseh drugih dozori s prizadevanjem, v bolečini in trpljenju. Ko v mislih potujem od ene mame in očeta naših veroučencev do druge mame in očeta, vidim, da dobro živi v vsakem srcu. Včasih je ta dobrota nekoliko zakrita, kakor je zapisal Božji služabnik Alojzij Kozar: »V vsakem človeku je veliko dobrega. To je treba prebuditi v njem, da se tega zave.«

Trudim se, da bi svoj pogled usmerjal na koledar, tudi na današnji 13. marec, ko so tam zapisana imena: Leander, Evfrazija, Kristina, v nekaterih pa še Ansovin, Eldrad, Mohemok, Pientij, Ruderik in Sabin. Pri vsakem pa spredaj piše sveti. Svoj pogled torej obračam k svetnikom, se pravi k ljudem, ki so živeli pred menoj in so svoje življenjsko poslanstvo v celoti izpolnili. Skozi življenje so hodili tako, da je za njimi ostala sled dobrega, lepega, svetega. In samo to je vredno truda. Množici svetnikov, ki je zapisana v petih debelih knjigah z naslovom Leto svetnikov, se pridružujejo novi in novi. Tudi slovenski kandidati se nekako sramežljivo pridružujejo. Gotovo bi jih bilo lahko več, veliko več. Da jih je tako malo, da so nekako v ozadju, smo seveda krivi mi sami. Ker se jih sramujemo. Ker drugemu ne privoščimo mesta, ki mu pripada.

Ob tem razmisleku ne morem mimo knjige vseh knjig, mimo Svetega pisma. Zasleduje me misel nedeljskega evangelija, ko je Jezus tri apostole povabil na goro, kjer so ga spoznali v njegovi pravi podobi, ne le kot človeka, temveč kot Boga.

Pot, ki jo je z apostoli prehodil Jezus, je tudi naša pot. Zapustiti moramo okolje ali način življenja, ki je brez Boga, ki Boga zavrača ali pa se zanj ne zmeni. Povzpeti se moramo tja, kjer se lahko v živo srečamo z Bogom. Taka gora, kjer lahko doživimo Božjo bližino, je lahko nedeljska ali tudi delavniška sveta maša, taka gora je lahko križev pot ali kakšno postno srečanje. Taka gora je lahko domača kuhinja, kjer se družine zbere k pogovoru in k molitvi.

Mnoge poti po Sloveniji omogočajo pot na goro, na tisto goro, kjer človek lahko sreča človeka in kjer lahko sreča Boga. Dan za dnem iščem to pot. Dan za dnem capljam po tej poti. Dan za dnem vabim ljudi na to pot. In to bom delal, dokler ne pridem do zadnje postaje, na lepše, na boljše, na bolj sveto, na bolj Božje. To bom delal, dokler ne pridem na cilj, ko bom zares in dokončno rekel z blaženimi Slomškom, Grozdetom, drinskimi mučenkami, z našimi Božjimi služabniki in z vsemi, ki so že tam: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Komentar tedna

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Benedikt XVI. (photo: Angelo Senchuke/Cathopic) Benedikt XVI. (photo: Angelo Senchuke/Cathopic)

Benedikt XVI. trpi za hudo okužbo na obrazu

Upokojeni papež Benedikt XVI. trpi zaradi virusne okužbe na obrazu, kar mu povzroča hude bolečine, stanje pa se je poslabšalo po smrti brata Georga. O tem danes poroča nemški časnik Passauer Neue ...

Duhovniki (photo: Cathopic) Duhovniki (photo: Cathopic)

Se bodo mladi fantje odzvali Božjemu klicu?

V teh dneh na novo poslanstvo odhajajo novomašniki, obenem pa se odpirajo vrata tistim fantom, ki čutijo, da jih Bog kliče v duhovništvo, ali pa se sprašujejo, če je to njihova pot. Lansko leto ...

O avtorju