Škofje v drugem delu pastirskega pisma o domoljubju

Slovenija 24. 02. 2020, 08:15 Tone Gorjup

Slovenski škofje v drugem delu pastirskega pisma za postni čas, ki ga duhovniki berejo pri današnjih svetih mašah, govorijo o domoljubju, duhovni kulturi našega naroda in zdravem družinskem življenju.

Iz odgovornosti za celotno stanje v širši skupnosti našega naroda in države, o katerem so govorili škofje, sledi, da je prizadevanje za skupno dobro naloga nas vseh. Država mora skrbeti, da pri tem ni nihče izključen oziroma odpisan. Skupno dobro temelji na kakovosti naših odnosov, pravični pravni ureditvi in varnosti, vzgoji novih rodov, ki nam zagotavljajo prihodnost, ter duhovni omiki, veri in krepostih, ki osmišljajo naše življenje. Odgovornost za skupno dobro je naloga vseh in jo lahko imenujemo kar domoljubje. To je dejavna ljubezen do domovine.

Pravico imamo, da terjamo spoštovanje zase in za svoj narod, in dolžnost, da to, kar pričakujemo, da drugi storijo nam, storimo tudi mi drugim.

Pri domoljubju ne gre za neko čustveno navezanost na našo preteklost in njena izročila. Gre za povsem upravičeno in potrebno narodno zavest, ko vemo, kdo smo, od kod prihajamo in kaj moramo tudi v prihodnosti biti in ostati. S tem ohranjamo svojo in narodno identiteto. Nekateri bi nam znali očitati, da gre za nacionalizem ali celo fašizem. A tej skrajnosti zapademo le če, nekdo ošabno in podcenjevalno prezira pripadnike drugih narodov, česar pa domoljuben človek ne dela. Pravico imamo, da terjamo spoštovanje zase in za svoj narod, in dolžnost, da to, kar pričakujemo, da drugi storijo nam, storimo tudi mi drugim.

K duhovni kulturi naroda sodi materinščina, vse kar so požrtvovalno zgradili, gojili in negovali naši predniki, pa tudi katoliška vera s svojimi praznovanji, bogoslužjem in številnimi cerkvami, ter našo naravo, na katero smo upravičeno ponosni.

Škofje zatem opozarjajo, da se domoljubje nanaša na lastno kulturo, pri čemer ne gre samo za umetnost, temveč za vse duhovne značilnosti, zaradi katerih smo to, kar smo, in so zato bistvene za našo identiteto. Kdor je nima, je razdvojen, je ponaredek nekoga drugega. K duhovni kulturi naroda sodi materinščina, vse kar so požrtvovalno zgradili, gojili in negovali naši predniki, pa tudi katoliška vera s svojimi praznovanji, bogoslužjem in številnimi cerkvami, ter našo naravo, na katero smo upravičeno ponosni. Škofje poudarjajo še zvestobo obči človeški naravi, ki določa, da smo eni moški in drugi ženske. Spodbujajo nas, da na različnosti in zakonski zvezi oblikujemo zdravo in rodovitno družinsko življenje, ljubezen do otrok brez razvajanja in budno skrb za njihovo dobro vzgojo. Pri tem se je potrebno zavzemati za pravico staršev in otrok, da se vzgajajo v krščanskem kulturnem okolju. Zato je na mestu podpora krščanskih učnim in vzgojnim ustanovam.

Škofje ob koncu opozorijo še na spoštovanje človeškega življenja od naravnega spočetja do naravne smrti ter na pomen zvestobe veri, ki nam bo pomagala, da ohranimo svoje osebno in narodno dostojanstvo.