Jure Sešek
Miha Močnik
Tanja Dominko
Marko Pavliha s svojo soprogo (foto: Osebni arhiv)
Marko Pavliha s svojo soprogo | (foto: Osebni arhiv)
14.02.2020, 14:44

O Valentinovem in celostni ljubezni

Vrli skrbnik našega zvonkega radijskega ognjišča me je prijazno povabil k sodelovanju v petkovi rubriki Komentar tedna in mi za prvi nastop določil ravno 14. februar, ko praznujemo Valentinovo in častimo ljubezen. Zato ne bom govoril o duhomornih, skrb vzbujajočih temah, po katerih me bolj poznate, recimo o mejaški hrvaško-slovenski kalvariji, drugem tiru, pomorstvu in mednarodnem pravu. Raje bi želel nekaj besed nameniti ljubezni, ki je bistvo tudi današnjega praznika.

Valentinovo ali praznik svetega Valentina je tradicionalni dan, ko si v nekaterih kulturah zaljubljenci izkazujejo ljubezen, največkrat s pošiljanjem voščilnic in izmenjavo daril. Sprva so ga praznovali kot rimskokatoliški dan posta v čast svetemu Valentinu, novodobni pomen romantične ljubezni pa je dobil po visokem srednjem veku. Kot dan zaljubljencev se Valentinovo praznuje šele v sodobnem času, v slovenske loge pa smo ga uvozili z Nizozemske. Zdaj je praznik najbolj povezan z medsebojno izmenjavo ljubezenskih pisemc v obliki rdečega srca ali krilatega Kupida, kupovanjem cvetličnih šopkov, nakita, bombonjer in kičastih daril, ki pristna čustva krnijo s potrošništvom.

Ste se kdaj vprašali, kaj je sploh LJUBEZEN, ta pogosto izgovorjena, zapisana, naslikana, fotografirana, uglasbena, umetniško upodobljena, izmaličena, opevana in objokovana beseda, občutek ali stanje? Zdi se, da bi jo vsakdo znal opisati, vendar so definicije že po definiciji pomanjkljive, ker so preozke in izključujoče, zategadelj bi bilo lažje povedati, kaj ljubezen ni kot kaj je, podobno kot glede zdravja ali sreče.

Verjetno je vsakomur jasno, da se ljubezen ne ujema z egom, pogoltnim hrematizmom, sovraštvom, škodoželjnostjo, sebičnostjo, zavistjo, ljubosumjem, morbidno tekmovalnostjo in ambicioznostjo ter preostalimi skrunitvami človeškega značaja. Iskrena ljubezen je vse kaj drugega, je tako vsemogočna, silna in neskončna, da jo je nemogoče točno opredeliti, a jo zagotovo spoznamo, ko jo začutimo.

Stari Grki so za opisovanje medsebojne naklonjenosti in privlačnosti uporabljali kar osem različnih izrazov, ki jih dandanes preprosto označujemo s pojmom ljubezen. Srčni utrip so dvigovali in duhove burili erotični eros, prijateljska philia, družinski storge, igrivi ludus, obsesivna mania, večna pragma, samoljubeča philautia in agape, najvišja vrsta brezpogojne in nesebične ljubezni.

AGAPE je najčistejša duhovna, božanska, vesoljna ali celostna ljubezen brez želja in pričakovanj, pri kateri gre za neskončno sočutje in empatijo; traja ne glede na šibkosti in napake, saj vselej sprejema, odpušča in verjame v najboljše. Takšna ljubezen je najmogočnejša sila v kozmosu, je bog, o čemer pričajo tudi tisočeri soljudje, ki so doživeli obsmrtne izkušnje.

Eden od njih je dr. Eben Alexander, ugleden ameriški nevrokirurg in univerzitetni profesor, ki je prek noči hudo zbolel zaradi bakterijskega meningitisa in po sedemdnevni komi čudežno vstal od mrtvih, okreval in izpričal osupljivo popotovanje v onstranstvo. Čeprav mu je človeški del možganov – neokorteks kompletno odpovedal in se izklopil, je doživel nekaj tako nadprvinskega, da mu je odstrlo znanstveni razlog za prepričanje v zavest onkraj fizičnega, v dušo po smrti, glede katere je poprej kot pretežna večina zdravnikov le nejeverno odkimaval.

Kirurg opisuje svojo odisejado kot sprva tesnobno doživljanje podzemlja, smrdljivega blata ali močvirja, kraljestva črvov in grotesknih živalskih obrazov, iz katerega ga je povzdignila čudovita melodija na krilih živopisanega metulja v spremstvu ženskega angela, pokojne sestre, katere ni nikoli srečal v tuzemstvu. Tolažila ga je, da je vseskozi ljubljen, da skrbijo zanj in se nima česa bati, ker ne more ničesar storiti narobe. Letel je skozi svečani portal, prek mnogoterih svetov in vesolji, nad prelepimi pokrajinami do jedra, vira, boga in stvarnika, kjer biva večna ljubezen. Večkrat je potoval tja in nazaj, dokler ga niso najdražji s pomočjo sidra ljubezni povlekli v zemeljsko življenje.

Ko je po rehabilitaciji zapisoval fantastične vtise, ki za razliko od sličnih pričevanj niso bili povezni z njegovim dotedanjim življenjem in osebami, ki jih je poznal, je večkrat izpostavil ljubezen kot temelj za vse, kot najpomembnejšo znanstveno resnico. Vse se vrti okoli brezpogojne ljubezni ali kot je dejal Alphonse de Lamartine, francoski pisatelj, pesnik in politik, "ljubiti zato, da si ljubljen, je človeško, ljubiti zaradi ljubezni same pa je nebeško."

Ljubezen je ena od krščanskih kreposti, poleg vere, upanja, razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. S holistično ljubeznijo lahko premagamo kakršenkoli STRAH, ki v njenem siju znotraj postane votel, okrog pa ga ni več. Umirimo tudi skušnjave pred smrtnimi grehi, ki nas mamijo v hudičevi preobleki napuha, pohlepa, pohote, jeze, požrešnosti, zavisti in lenobe. Velike stvari propadejo zaradi sovraštva, še večje pa lahko zrastejo zaradi ljubezni, za katero je že v antiki veljalo, da gane tudi bogove. Ljubimo bližnje kakor sami sebe in tudi svoje sovražnike, kajti le takšna je pristna, nesebična, najtežja in najplemenitejša ljubezen. Če nimamo radi sebe, tudi drugih ne zmoremo ljubiti, zato delajmo na sebi, nenehno se izboljšujmo in bodimo duhovni.

Takole zgovorno se prične molitev Frančiška Asiškega: "Gospod, naj bom orodje Tvojega miru. Kjer je sovraštvo, naj prinašam ljubezen ..."

Če bi na svetu vladala ljubezen, bi bili zakoni nepotrebni, je rekel Aristotel, kar morda ne bi bilo všeč tipičnim pravnikom, a zagotovo ne bi motilo pretežne večine človeštva.

Življenje brez ljubezni je nepomembno, kajti ljubezen je voda življenja, zato jo pijmo s srcem in dušo, je razmišljal sufijski pesnik Rumi. Zbirko najlepših slovenskih ljubezenskih pesmi pa je Alojz Ihan pospremil s prelepo mislijo, da je vsaka ljubezen pesem in vsaka pesem ljubezen.

Ljubezen je Salomonova Visoka pesem, pesem nad pesmimi, božanska rapsodija in popolna harmonija, je žuboreči potoček s tolmuni ali bučeča reka z estuariji, ki se vsa dehteča in spogledljivo morsko šumeča preliva v mogočen ocean. Vse, kar potrebujete, je ljubezen, so prepevali legendarni Beatli, naš Feri Lainšček pa nas poziva, naj damo priložnost ljubezni.

Starodavna modrost izpričuje, da je nekoč na duri gromko potrkal Strah. Ko mu je odprla Ljubezen, ni bilo zunaj nikogar ...

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Komentar tedna

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

O avtorju

P. Leopold Grčar (photo: Svetišče Brezje) P. Leopold Grčar (photo: Svetišče Brezje)

H Gospodu je odšel p. Leopold Grčar

Dr. p. Leopold Andrej Grčar je bil znani slovenski jasličar, ki je med drugim deloval v narodnem svetišču Marije Pomagaj na Brezjah, kjer so leta 2001 postavili prvi muzej jaslic in ustanovili ...

Ana Soklič (photo: Printscreen) Ana Soklič (photo: Printscreen)

»Jezus Kristus« na letošnji Emi

Slovenijo bo maja na 65. tekmovanju za pesem Evrovizije v Rotterdamu zastopala Ana Soklič s pesmijo Voda. Tako so včeraj odločili gledalci in poslušalci Eme ter strokovna žirija. Ta je najprej ...