Kjer meje ni nikoli bilo med ljudmi

Evropska Unija | 20.01.2020, 11:26 Matjaž Merljak

Slovenija naj nam aktivno pomaga pri zaposlovanju mladih v Soški dolini, da ostanejo blizu doma, se naučijo novih veščin in na novo pridobljeno znanje na turističnem področju prenesejo tudi v slovenski prostor na Videmskem.

Tako je imenu beneških Slovencev ravnatelj dvojezične večstopenske šole Pavla Petričiča v Špetru David Clodig na 50. novoletnem srečanju jasno je izrazil željo, da se dobre misli srečanja prelijejo v dolgotrajno razvojno politiko celotnega območja in se prepreči odhajanja usposobljenih oseb drugam.
Jubilejno, 50. novoletno srečanje Slovencev iz Videmske pokrajine in Posočja je potekalo v Kobaridu, in sicer v soboto, 18. januarja 2020. Osrednji gost je bil predsednik Borut Pahor, že v petek so izdali knjigo o sodelovanju med beneškimi in posoškimi Slovenci.

Srečanja izmenično potekajo v Tolminu, Bovcu in Kobaridu in tudi letos so se zbrali vsi vidnejši predstavniki organizacij ob meji, pa tudi predstavniki države - med njimi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Peter Jožef Česnik in generalni konzul v Trstu Vojko Volk. Kulturni program so oblikovali pevski nastopi Buških čeč, mešanega zbora Sv. Anton in zamejske skupine Fajna banda. Župan Občine Kobarid Marko Matajurc je v govoru poudaril, da je jubilej predvsem priložnost, da si Slovenci tega območja obljubijo, da se bodo še naprej trudili ohranjati slovenski narod in kulturo v tem prostoru.

Osrednji govorec večera predsednik Borut Pahor se je najprej zahvalil očetom tradicionalnih novoletnih srečanj, ki so pred pol stoletja na skromnejši način, a z veliko vizijo zasnovali srečanja, ter njihovim naslednikom iz treh občin, ki s prizadevnostjo ohranjajo to pogumno idejo. Dejal je, da meje, kot smo jo nekoč poznali na tem območju, danes ni več, skupen evropski dom pa je velika priložnost, da vsak živi svojo lastno nacionalno identiteto, ob tem pa vsi skupaj gojimo tudi svojo evropsko identiteto. V sklepnem delu govora je Občinam Bovec, Kobarid in Tolmin vročil posebno zahvalo za 50 let skrbnega povezovanja s Slovenci Videnske pokrajine. Zahvale so prejeli župani Valter Mlekuž, Marko Matajurc in Uroš Brežan.

Eden od vrhuncev večera je bila tradicionalna podelitev Gujonovih priznanj, ki ju vsako leto prejmeta osebi ali organizaciji iz zamejstva, ki sta odigrali vidnejšo vlogo v kulturnem in družbenem življenju Slovencev v Videmski pokrajini. Letos sta ju prejela Ada Tomasetig, pisateljica in prevajalka, ki narečno besedo domala vse življenje goji v knjigi in besedi, in Zavod za slovensko izobraževanje iz Špetra, ustanovitelj in upravitelj dvojezične šole v tem kraju.

Pred prireditvijo se je slovenski predsednik v prostorih občine Kobarid na njihovo pobudo srečal z župani obmejnega območja Videmske pokrajine in Posočja, srečanja pa so se udeležili tudi predstavniki zamejskih slovenskih organizacij.

Založniška zadruga Most je ob 50. jubilejnem novoletnem srečanju Slovencev videmske pokrajine in Posočja izdala knjigo Rojaki. Pol stoletja sodelovanja med beneškimi in posoškimi Slovenci. Knjigo je jo v petek, 17. januarja, v Kobariškem muzeju predstavil Igor Jelen, profesor za politično in gospodarsko geografijo na Univerzi v Trstu, prisotni so bili avtorji Giorgio Banchig, Zdravko Likar in Ezio Gosgnach. Knjiga vsebuje štiri poglavja: "Meje in odnosi med posoškimi in beneškimi Slovenci skozi zgodovino", "Odnosi Posočja s sosedi na zahodu", "Novoletna srečanja so še zelo potrebna", četrto poglavje pa je fotoalbum od prvih do lanskega srečanja. V knjigi je objavljenih več kot sto fotografij. Avtorji so v pisno besedo pretočili svoje bogate izkušnje s terena. Ne gre torej za teoretičen ali iz druge roke prenesen opis dogajanja, marveč povečini popis osebnih izkušenj in stanja na terenu, zapis srečanj, dogodkov, projektov, skupne kulturne dediščine in narečne besede.

"Tistih nekaj mož, ki so se prvič srečali pred petdesetimi leti v Starem Selu, so, morebiti nezavedno, hoteli dokazati, da zgodovina Slovencev iz Posočja, Benečije, Rezije in Kanalske doline ni bila vedno le zgodovina meja in vojn, osvajanj, zmag in porazov, vojska in bitk. Dokazati so hoteli, da je na tisti zemlji živela ponosna slovenska skupnost, ki je drugim Slovencem in sosednjim narodom zgradila in ponudila močno pričevanje o civilizaciji, kulturi, umetnosti in navezanosti na človeške vrednote. Z delom in naporom na pobočjih tistih hribov je uresničila gost ustroj naselbin; te so bile povezane z zapleteno mrežo stez, ki so vodile do hiš, hlevov, paštnov, travnikov, gozdov in pašnikov. Na teh skupnih vrednotah in ker se niso hoteli vdati v težki položaj, v katerem so živeli – se pravi v monoliten režim ali v nedokončano demokracijo – so tisti možje začeli graditi neko novo zgodovino, prepričani, da se bodo prej ali slej stvari spremenile in da si je treba za spremembe vsaj prizadevati in se pripraviti na soočenje z novimi časi. Verjetno nihče med njimi ni pomislil, da bo le nekaj desetletij za tem meja padla, vendar pa so tista srečanja doživljali kakor da bi meje že resnično ne bilo," piše Giorgio Banchig.

"Prebivalci Posočja in prebivalci obmejnega pasu Videmske pokrajine so vseskozi tvorno sobivali in sodelovali. Spletle so se številne vezi, ki jih tudi vojne in meja niso nikdar popolnoma prekinili. Najbližji sosedje prebivalcev Posočja so bili in so Slovenci, Furlani in Italijani v nadiških in terskih dolinah, Reziji in Kanalski dolini. Nova Gorica je oddaljena, še bolj Ljubljana. Posoške naravne poti gredo čez Solarje in čez livški prelaz, skozi nadiška vrata pri Robiču, čez Robidišče v Čenebolo, čez Nadižo za Breginjem, ob Učji v Terske doline in Rezijo ter čez Predel k sosedom v Kanalsko dolino. To je posoško naravno zaledje in okno v svet. Škoda, da mnogi v Posočju tega ne dojemajo in še vedno mislijo, da je na drugi strani Kolovrata, Matajurja, Stola in Kanina oddaljen, tuj svet. Pa ni. Imamo veliko skupnega. Le vedno znova je treba odkrivati vse tisto, kar nas je stoletja povezovalo in bogatilo," poudarja Zdravko Likar.

"Meje med ljudmi ni bilo nikoli: na eni in na drugi strani so vsi govorili slovensko, imeli isto kulturo in gojili iste običaje. Ker pa znanje in raba slovenščine oziroma slovenskega narečja med Benečani, Rezijani in Kanalčani stalno nazaduje, nastaja in se čedalje bolj utrjuje jezikovna meja," ugotavlja Ezio Gosgnach.